(Tudi) nemški škofje med človekovim dostojanstvom in politiko

V Nemčiji trenutno poteka razprava o tem, ali je oseba, ki postavlja temeljno pravico vsakega človeka do lastnega življenja (od spočetja do naravne smrti) pod vprašaj – in s tem nasprotuje 1. členu nemške ustave –, primerna za funkcijo sodnika nemškega Zveznega ustavnega sodišča.

Celo katoliški škofje so se izognili jasnemu 'da' življenju, tako da so boj političnih strank za oblast v državi postavili nad svoje apostolsko pričevanje za »resnico evangelija« (Gal 2,14), ki je pravzaprav edini razlog njihovega obstoja. Jezus, iz katerega izhaja vsa avtoriteta apostolov in škofov kot njihovih naslednikov, je na sofistično vprašanje farizejev postavil načelo, kako naj se njegova Cerkev vede do zakonite politične oblasti: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21).

Naloga Cerkve ni, da varuje ustavo države

Vsa 2000-letna zgodovina Cerkve nas uči, da je bilo njeno poslanstvo, da služi Bogu kot »univerzalni zakrament odrešenja sveta v Kristusu« (Lumen gentium 1; 48; Gaudium et spes 45), vedno zamegljeno ali celo izdano, kadar so se škofje prilizovali interesom mogočnih ali se jim celo uklonili. Razlika med dobrim pastirjem in najetim delavcem postane očitna tedaj, ko škof samega sebe ne dojema kot uradnika države do dosega pokojnine, temveč kot Kristusov služabnik vse do mučeništva. Današnja oblika tega (tipično nemškega) napačnega samorazumevanja Cerkve, ki se ne legitimira iz Kristusa, temveč raje kot državi koristna organizacija, se glasi takole: resnice naravnega moralnega zakona in zgodovinskega Božjega samorazodetja smemo oznanjati le čisto tiho, da ne bi stopili na žulj neognostičnim ideologom samoodrešitve in da ne bi bili v boju političnih strank instrumentalizirani z napačne, tj. nemarksistične strani. Toda ta strah pred politično instrumentalizacijo krščanske resnice sam išče odobravanje napačne politične strani, ki je prav zato antikrščanska, ker podreja resnico evangelija preračunljivosti politične moči. Tudi ni naloga Cerkve, da varuje ustavo kakšne države – za to so pristojni njeni lastni organi.

Pač pa je naloga Cerkve, naj bo prikladno ali neprikladno, oznanjati evangelij in braniti dostojanstvo vsakega človeka – ne glede na to, kdo ga ogroža. O pravni državi je mogoče govoriti le, če dejansko spoštuje splošne človekove pravice, ne pa, če jih zgolj retorično in propagandistično lasti. Katoliški škof ima v avtoriteti Boga dolžnost, da – tudi do pripravljenosti na belo in rdeče mučeništvo – nasprotuje vsem ateističnim antropologijam in kristjanom skrajno sovražnim ideologijam, ki teptajo resnico o človekovi brezpogojni pravici do življenja ter zanikajo razodeto resnico o nedotakljivem dostojanstvu vsakega človeka po Božji podobi in sličnosti. Budnost dobrega pastirja je nujna takrat, ko posthumanizem in transhumanizem, preoblečena v ovčjo kožo socialnega darvinizma, tako blago nastopa kot predstavnik samoodločanja in avtonomije – a v resnici le avtonomije močnejših nad šibkimi.

Človekovo dostojanstvo začne obstajati pred njegovim rojstvom

Trditi, da človek in njegovo dostojanstvo začneta obstajati šele ob rojstvu, je preprosto le nepremišljenost, kakršna lahko izvira le iz prazne glave ideologa in ledenega srca grozljivega pravnika, ki – zavezan le črki in ne duhu – začenja in končuje pri razlagi členov zakona, ne pa pri mesu in krvi živih ljudi.

Človek, ki se rodi, je ista oseba, ki jo je mati devet mesecev nosila pod srcem, ki sta jo telesno (in, upajmo, tudi v ljubezni) spočela njena starša in ki je – teološko rečeno – ustvarjena po Božji podobi in sličnosti ter že glede na svojo zgodovinsko eksistenco od Boga izvoljena, poklicana in določena za večno zveličanje.

»Smrtna bolezen« katolicizma v Nemčiji

Pri prizadevanju, da jih ne bi instrumentalizirale politične stranke, ki v boju brez zadržkov sramotijo svojega nasprotnika kot levega ali desnega ekstremista, škofje ne smejo izdati Kristusove resnice samo zato, da jih prebujenski (woke) tok javnega mnenja ne bi potopil in da v medijski kampanji ne bi bili prikazani kot konservativni ali celo desničarski. »Smrtna bolezen« katolicizma v Nemčiji, ki se je podredil neumnostim »wokenessa«, je namreč, da je njegova psevdo-sinodalna pot bolj »navdihnjena« z Judith Butler kakor z Edith Stein, bolj s Karlom Marxom kakor z Johannom Adamom Möhlerjem in Johnom Henryjem Newmanom, bolj z Michelom Foucaultom kakor z Henrijem de Lubacom. Njegova zabloda se je začela v trenutku, ko je resnico evangelija podredil hermenevtiki »humanizma brez Boga«, ki dognanja moderne naravoslovne, humanistične in družboslovne znanosti zlorablja kot domnevno ovržbo, relativizacijo in popravek od Boga razodete resnice o človeku, njegovem izvoru in njegovem cilju.

Škofje kot učitelji katoliške vere ne smejo iti vštric z ljudmi, ki nauka o človekovi božji podobnosti ne sprejemajo ali ga celo zavračajo. Vsaka različica socialnega darvinizma je radikalno antikrščanska. Da naj bi tisti, ki se v boju za življenje uspe uveljaviti, imel prav in bi določal, kaj je prav. Nekateri to celo štejejo za višjo obliko humanosti, kadar se – po njihovi presoji – »nevredno življenje«, torej invalidi in nezaželeni pred in po rojstvu, ali tudi ideološki nasprotniki (razredni sovražnik, po rasni ideologiji manjvredni, drugače verujoči), »odpravijo in zavržejo«, bodisi zato, da bi se izognili prihodnjemu trpljenju, ali pa zato, da bi že vnaprej (po komunistični terminologiji) odstranili »škodljivce družbe« in (po nacistični govorici) »neuporabne jedce«.

Pravičnega razloga za ubijanje ni

Kdor pa priznava v duhovno-telesni naravi utemeljeno temeljno pravico vsakega človeka do svojega življenja in telesa in kdor zadnja merila o človekovi podobi črpa iz razodete Božje besede, ne more nikoli najti pravičnega razloga za to, da bi ubil nedolžnega človeka.

Tehtanje med pravico matere do samoodločanja in pravico njenega otroka do življenja ni nič drugega kot diabolična navideznost, ki zatemnjuje resnico, da se pravica do samoodločanja enega človeka konča tam, kjer se začne pravica drugega do življenja. Pravica matere in očeta do svojega otroka je ravno v tem, da otroka varujeta, ga podpirata, spodbujata in vzgajata v odgovornega in vestnega človeka. Država, ki si prilasti in omeji pravice staršev, ni nič drugega kot totalitarna pošast, ki žre lastne potomce – in popolno nasprotje demokratične države, ki naj bi služila skupnemu dobremu in temeljila na temeljnih pravicah vsakega posameznika.

Škofje se lahko iz zagate med dolžno zvestobo evangeliju in svojo po lastni krivdi nastalo odvisnostjo od ideoloških in političnih bojev za oblast z enim samim korakom osvobodijo, če ponovno najdejo oporo v tleh drugega vatikanskega koncila in s tem končajo zmedo v verskem in moralnem nauku Cerkve.

Razkroj človeške kulture

To je tudi magna karta kulturnega boja življenja proti smrti, ki ga je povzročilo barbarstvo ateističnih in antihumanističnih ideologij v 20. stoletju in do danes: »Vse, kar je v nasprotju z življenjem samim, kot so vsakršni umor, genocid, splav, evtanazija in tudi prostovoljni samomor; vse, kar krši nedotakljivost človeške osebe, kot so pohabljanje, telesno ali duševno mučenje in poskus izvajanja psihičnega nasilja; vse, kar napada človeško dostojanstvo, kot so nečloveške življenjske razmere, samovoljne aretacije, deportacije, suženjstvo, prostitucija, trgovina z dekleti in mladimi, pa tudi nevredne delovne razmere, v katerih je delavec obravnavan zgolj kot sredstvo zaslužka, ne pa kot svobodna in odgovorna oseba – vsa ta in podobna dejanja so že sama po sebi sramota; so razkroj človeške kulture, veliko bolj ponižujejo tiste, ki krivico povzročajo, kot pa tiste, ki jo trpijo. Hkrati pa v najvišji meri nasprotujejo časti Stvarnika.« (Gaudium et spes, 27)

Iz tega izhaja naslednje spoznanje: Pravica otroka do življenja stoji neizmerno višje od pravice staršev do samoodločanja. Izhajati moramo iz življenja otroka, ne pa iz potreb in interesov tistih, ki jim otrok predstavlja oviro in mu nasilno odvzamejo življenje. Pravica do samoodločanja pomeni svobodo pred določanjem drugega nad menoj, ki pa jo moram priznati tudi drugemu. Otroci so zaupani staršem le v vzgojo. Starši pa niso gospodarji življenja in smrti svojih lastnih otrok.

Cerkev naj zastopa brezpogojno pravico do življenja

Katoliška Cerkev zastopa po vsem svetu brezpogojno pravico do življenja nerojenih, rojenih, zdravih in bolnih, mladih in starih ljudi. Njeno zavzemanje za temeljne človekove pravice ne more biti odvisno od naklonjenosti in ideološko uravnavanega pravnega mnenja trenutno vladajočih v državah, prav tako ne sme dovoliti, da jo pralci možganov in oblikovalci javnega mnenja različnih usmeritev uženejo v kozji rog. Preroško, pogumno in svobodno, a tudi kritično-konstruktivno mora vplivati na oblikovanje vesti in pravna stališča vseh državljanov. Nerojeni otroci ne morejo zakričati krivice v svet, ki se jim godi z umorom njihovega življenja. Prav tako niso sposobni pozneje poklicati svojih mučiteljev in morilcev k odgovornosti – ti pa se Božji sodbi ne bodo mogli izogniti.

A to je ena izmed najpomembnejših nalog katoliških škofov: zavzemati se za šibke, tudi če bodo zato osebno obrekovani s strani ideologov in političnih oblastnikov. »Odpri svoja usta za nemega, za pravico vseh slabotnih!« (Pregovori, 31, 8)