Strokovnjak je lahko samo levičar. Vse ostale pa čaka "dejanševizacija"

vir: pixabay


Ob vsaki menjavi vlade spremljamo tudi menjave na manj ali bolj političnih funkcijah. To je normalen del procesa menjave oblasti in je iskreno tudi nekaj, s čimer razumni, ki so na teh funkcijah, tudi računajo. Sem lahko štejemo državne sekretarje, kabinetne zaposlitve in podobne. Zaplete pa se pri funkcijah, imenovanih za mandat, ki so večinoma strokovne narave. Čeprav je imenovanje v veliko primerih politično po procesu in prevečkrat tudi po vsebini. Vendar imenovanje ljudi na vseh teh in drugih funkcijah je pravica in dolžnost vsakršne oblasti. Mediji, in na podlagi njihove interpretacije tudi volivci, pa presojamo, ali si vsakokratna oblast s temi imenovanji zasluži našo podporo.

Imenovanja nobene vlade do sedaj niso bila čista kot solza. Moj namen ni sedaj sejati vsakega primera posebej. O tem je, ob vsaki menjavi, prelitega ogromno črnila. Vendar pa je ideološki okvir, ki ga naši glavni mediji vedno znova postavijo ob teh imenovanjih. In glede na prve odzive na Golobovo ekipo je videti, da tudi tokrat ne bodo razočarali. Namreč pripis strokovnjak si zasluži samo tisti, ki podpira levo vlado. Pri tem je dvom v njegove/njene kompetence skorajda prepovedan.

Za primer poglejmo kandidatko za notranje zadeve gospo Bobnar, proti kateri je protestiral del civilne družbe. Ali ni ravno mandatar Golob obljubljal, da bodo kadri strokovni, da bodo poslušali civilno družbo itd.? Da ne bi o katerih drugih kandidatih, kot je denimo finančni minister, glede katerega je v glavnih medijih vse tiho. Za tarčo za dovoljene kritike je bil očitno dogovorjen Han zaradi njegove nizke izobrazbe. Kost, ki se jo gloda do onemoglosti, pri tem, da je to še najmanjši problem predlagane vladne ekipe.

Dejanševizacija? Zveni kot denacifikacija


Tako denimo lahko v enem izmed časnikov te dni preberemo, da bo Golob "preoblikoval vlado po svoji zamisli, z novo sistematizacijo delovnih mest, ob tem pa se bo znebil tudi Janševih kadrov po ministrstvih". Pri tem napovedanem procesu podporniki Goloba omenjajo proces "dejanševizacije". Sledenje pa je srhljivo. Namreč, če je želja po menjavi kadrov, ki so vezani na mandat, je to običajni proces. Napoved poseganja po sistematizaciji delovnih mest pa govori o tem, da se bo ta vlada lotila menjave kadrov na ravni uradnikov, zaposlenih za nedoločen čas, ki so pač tekom te vlade dobili službo v javni upravi. Ti kadri so sedaj niso bili predmet političnega prepiha v institucijah, saj gre kot rečeno za uradniške kadre javne uprave in servisa.
Vse skupaj izgleda kot lov na čarovnice in ustvarjanje umetnih sovražnikov, približno tako, kot na vzhodu beremo o pojmu "denacifikacija".

Vse skupaj izgleda kot lov na čarovnice in ustvarjanje umetnih sovražnikov, približno tako, kot na vzhodu beremo o pojmu "denacifikacija". Iskanje opravičila za odpuščanje ljudi, ki ideološko ne ustrezajo tej opciji. Podobna je mandatarjeva napoved, da bo odpoklical veleposlanike, ki so bili imenovani v času prejšnje vlade. Kje so protesti diplomatske skupnosti? Kje so komentarji in stavke, da se posega v avtonomijo diplomatskega zbora in da je to napad na njihovo strokovnost? Namreč to je točno to in nič drugega.

Profesionalni diplomati, ki že desetletja delujejo na našem diplomatskem parketu in so, ob doseganju vseh postavljenih kriterijev – leta dela v zunanjih zadevah, diplomatski izpiti, službovanje na predstavništvih itd. – pač imenovani v času te vlade, naj bi se sedaj znašli na listi za odpoklic. Ker? Z enkrat slišanim Golobovim argumentom, da z diplomati, ki niso podporniki vlade, se ne da delati zunanje politike. Kaj se je pa zgodilo s strokovnimi standardi? Z iskanjem najboljših ljudi? S tem, da jih zanima profesionalizem in da bodo vsi dobili priložnost, da se dokažejo?!

"Strokovni" in "strankarski" ustavni sodniki


Enak miselni okvir je izkazal Marcel Štefančič, ki smo ga gostili v podkastu Peto kolo (tukaj), ki je trenutno sestavo Ustavnega sodišča karakteriziral rekoč, da sedem jih predstavlja narod, dva sta pa strankarska. Konservativna vrednostna usmeritev takoj predpostavlja strankarsko zvestobo. Medtem ko je levičarska usmeritev simbol neodvisnosti. Okvir, v katerega se pustimo porivati do onemoglosti predvsem skozi medijsko intelektualno nepošteno poljano.

Postavljen medijski in politični okvir, da so kadrovski predlogi levice strokovni in desni politični, ni nekaj novega. Toda je nekaj, na kar je treba biti pozoren, ko človek na hitro preleti naslove novic in bere o sistematizaciji delovnih mest ter o kadrovskem cunamiju. Kajti prvo v resnici pomeni drugo. Drugo pa je bilo le karakterizacija upravičenega kadriranja ob menjavi oblasti.
Postavljen medijski in politični okvir, da so kadrovski predlogi levice strokovni in desni politični, ni nekaj novega. Toda je nekaj, na kar je potrebno biti pozoren, ko človek na hitro preleti naslove novic in bere o sistematizaciji delovnih mest ter o kadrovskem cunamiju.

Kako pa desna sredina upravlja s talenti?


Pri tem upravičenem kadriranju pa je treba pogledati tudi pred lasten prag. Upravičeno še ne pomeni smotrno ali nujno. Sploh pa ne pomeni nujnega za vsako ceno. Nikakor pa ne pomeni, da je sprejemljivo pravilo "važno, da je naš.", ko pride do strokovnih funkcij. Slednje pa se pogosto zgodi tudi zato, ker desnemu polu preprosto zmanjka kadrov. Pa ne zato, ker teh ljudi ne bi bilo, ampak predvsem, ker se ne želijo izpostaviti. Dragi moji, čas je zrel, da se vsak po najboljših močeh v svojem in širšem okolju angažira. Večkrat se mi je zgodilo, da mi je kdo rekel, kako fajn kaj povem, ali kaj zapišem. In moj odgovor je vedno: zakaj ne še ti?

Pa ni nujno, da gre za pisanje in javno nastopanje na političnem/analitičnem parketu. Potreb je dovolj povsod in vsak ima neka znanja, ki jih lahko doda v skupno dobro. Ne, ni se prijetno  izpostavljati. Kdor to počne z veseljem, je narcis. In ja, zoprno je brati komentarje, kjer te obkladajo z vsem od fašista naprej. Kogar to vsaj malo ne prizadene, je robot. Vendar vsaka samoinicativnost je in bo cenjena pri pravih voditeljih.

Pri pravih voditeljih pa bi moralo biti pomembno tudi upravljanje s talenti. Namreč ljudje smo edinstvena bitja, ki smo poklicana, da razvijamo svoje talente, in sistemski pristop pri tem na desnem polu krvavo manjka. Izključno delo od spodaj navzgor ima svoje limite. Za vekomaj mi bo ostalo v spominu druženje na enem izmed mladinskih dogodkov mladih Socialnih demokratov, kjer je v določeni fazi eden izmed starejših mladih načrtno pristopal do mlajših in jih spraševal, kako akademsko napredujejo, če se še ukvarjajo s to, ono in drugo zadevo. Predvsem pa sem si zapomnil, kako je poudarjal pomembnost formalne izobrazbe in referenc.

Po drugi strani na desni tega nikoli nisem videl in čutil na sistemski ravni. Logika je obratna – delaj za nas, vse daj od sebe, konstantno se dokazuj. Pri mladih, ki se v stvar, katerokoli že, od civilne družbe do politike, spustijo zares, velikokrat potem izostane formalna izobrazba za ceno ton neformalnih izkušenj. Toda, ko pa pride do trenutka, da bi tak človek dobil priložnost, ne izpolnjuje formalističnih pogojev. Ali pa se je treba otepati očitkov, da se je imenovalo nekoga neprimerno izobraženega na funkcijo. Tako kot to poslušamo za nesrečnega Hana.

Ja, okvir je postavljen in proti njemu se je treba samozavestno ter argumentirano boriti. Strokovnost ni stvar ideološke preference. In vsak, ki je strokovnjak, na strokovnem delovnem mestu, ki je zamenjan zaradi politične preference, bi moral povzdigniti glas. Obenem pa ob tem, da vemo, da teren tako visi v levo, moramo srednjeročno popravljati lastno napako upravljanja s talenti in delati z generacijami na dolgi rok.

Kajti aktivizem je vreden samo toliko, kolikor se lahko na dolgi rok spremeni v dolgoročno sodelovanje ali vsaj ostane pozitiven spomin v karierni poti uspešnih konservativcev.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike