Stran od splošne medijske pozornosti boji v Ukrajini ne pojenjajo; odvija se celo nova "bitka za Stalingrad"

Rok Frelih
vir: TW @UkrainianNews24


Na prvi pogled se zdi, da je zima uspavala tok vojne v Ukrajini. A nekoliko stran od splošne medijske pozornosti boji ne pojenjajo; odvija se celo nova "bitka za Stalingrad". Ruska politika je deležna vse večjih notranjih razhajanj, medtem pa analitiki ugotavljajo, da zima v tokratni vojni ne bo na strani Rusije.

A najprej omenimo četverico naših levih evroposlancev, ki niso zmogli podpreti resolucije Evropskega parlamenta, s katero je EU Rusijo uvrstila na seznam terorističnih držav. Vse definicije terorizma imajo isti skupni imenovalec: terorizem je nasilje nad določenimi ljudmi s ciljem političnih sprememb. To ni vojna, katere pravila določa vojno oziroma humanitarno pravo; v konkretnem primeru Rusija podpira in izvaja grozodejstva nad ukrajinskimi civilisti z namenom, da si pokori svojo sosedo. Če naši poslanci, ki "si prizadevajo za mir", niso sposobni prepoznati zločinov, nas je lahko pošteno strah.

Obenem pa ZDA Rusije niso uvrstile na teroristični seznam. Po besedah predsednika Bidna bi si s tem močno priprli vrata za pogajanja. S tega vidika je ameriško stališče razumljivo, saj bo ta država kot največji zunanji akter vojne najverjetneje igrala odločilno vlogo pri morebitnih mirovnih pogajanjih.

Raketiranja in srditi boji v manjšem obsegu


Vrnimo se na bojišče: kljub pričakovanim težkim zimskim razmeram na dobršnem delu frontne črte se boji nadaljujejo z enako intenzivnostjo, a v izrazito manjšem obsegu. Po predvidevanjih okupatorska vojska izvaja težko obstreljevanje osvobojenega mesta Herson, obenem pa se ruske sile utrjujejo na vzhodnem bregu Dnepra.

Nekateri analitiki sicer menijo, da glede na način utrjevanja Rusi pričakujejo ofenzivo ukrajinskih sil preko reke, hkrati pa naj bi Kremelj v tem primeru razmišljal o eventuelnem postopnem umiku iz okupiranega dela Hersonske oblasti. Če v ozadju ne potekajo skrita pogajanja, realno gledano ne eno ne drugo ni prav verjetno, saj bi bilo prečkanje reke za Ukrajince samomorilsko, obenem pa se zaradi bližine Krima tu pričakuje najmočnejša ruska obramba. Še vedno optimalnejša smer ofenzive ostaja Zaporožje–Krim, a bo veliko presenečenje, če se bo kakršnakoli operacija tovrstnega obsega začela pred aprilom.

Boji brez večjih premikov potekajo tudi zahodno od linije Svatovo–Keremina; obe mesti, predvsem pa povezave med njima, sta ključni za rusko logistiko in zaenkrat teh preskrbovalnih poti Ukrajincem še ni uspelo presekati.

Ruska raketiranja ukrajinske civilne infrastrukture se nadaljujejo, a kljub temu ukrajinska stran navaja, da je država v 80 % preskrbljena z elektriko. Razen tega je še nemogoče oceniti učinke raketiranj, ki bi po ruskih planih Ukrajince prizadeli z mrazom, lakoto in boleznimi. Zaenkrat se sicer zdi, da Rusom v tem oziru ne gre vse po načrtih, a le čas lahko pokaže realnejšo sliko.

Ruski boj za oblast z zasebnimi vojskami


Na vojnem prizorišču pa vse bolj izstopajo srditi boji v okolici Bahmuta, ki sicer nima posebnega strateškega pomena. Tu gre za prestiž in simboliko in marsikatero vzporednico bi lahko potegnili z bitko za Stalingrad, kjer je bila za obe strani ideologija pomembnejša od strateških pridobitev in tisočev življenj.

Omenjena simbolika pa ima lahko velik vpliv za prihodnost Rusije. Spopadata se namreč ukrajinska 1. predsedniška brigada Hetman Bogdan Hmelnicki, v osnovi namenjena varovanju predsednika, ter z neonacizmom prežeti Wagner, ruska zasebna vojska pod okriljem ultranacionalističnega mogotca Jevgenija Prigožina.

Slednji je izjemno kritičen do Kremlja, obenem pa ima močne apetite po vladanju. Vojni uspehi, čeprav brez strateškega učinka, bi mu tlakovali bliskovit politični vzpon, kar pa ni po godu trenutni kremeljski nomenklaturi. Zato se Putinova struja vse bolj naslanja na čečenskega voditelja Ramzana Kadirova in vse glasneje se govori, da naj bi se njegove paravojaške enote okrepljene spet aktivneje vključile v vojno.

Ukrajinski obveščevalni viri predvidevajo tudi možnost ustanovitve nove zasebne vojske pod vodstvom armensko-ruskega oligarha Samvela Karapetjana. Ta velja za Putinu zvestega človeka in bi potencialno lahko vzpostavil ravnovesje z interesi Prigožina.

Inštitut ISW tako navaja, da Rusija kljub uradni prepovedi zasebnih vojsk zanje postaja pravi raj. Kljub temu, da tovrstne strukture tvorijo dobro izurjeni plačanci, pa ni rečeno, da bo njihov razcvet za Rusijo koristen. Prej nasprotno: bolj ko bo Rusija navznoter razdeljena, lažje jo bo manipulirati od zunaj.

Čeprav bi takšne vojske v sodelovanju z regularnimi silami lahko prinesle določene prednosti na bojišču, pa je jasno, da bolj kot ne služijo parcialnim interesom svojih sponzorjev. To pa v trenutni situaciji stopnjevanja nesoglasij znotraj države lahko privede do kaosa, in ne le do menjave oblasti, ki za mnoge predstavlja najboljšo opcijo za deeskalacijo konflikta. A če na polje hipotetičnosti vnesemo kanček realnosti: ob militantni retoriki tistih, ki obvladujejo vzvode moči, sploh ni nujno, da bi vsaka menjava oblasti pomenila končanje vojne.
Med poznavalci namreč velja splošno prepričanje, da tokratna zima ne bo botrovala ruskim vojaškim uspehom. Za razliko od obrambe pred Napoleonom in Hitlerjem so, kot ugotavlja nek spletni komentator, sedaj Rusi demoralizirani agresorji.

Nezadovoljstvo med materami, ženami in vojaki


Nezadovoljnost z oblastjo pa vse bolj izražajo matere in žene vpoklicanih ruskih vojakov. Vse pogosteje se organizirajo v skupine in od oblasti, tudi od Putina samega, zahtevajo določena pojasnila. Po pričakovanjih jih ne dobijo in malo verjetno je, da bi lahko vplivale na končanje spopadov. A vseeno predstavljajo očiten izraz vse močnejšega protivojnega razpoloženja.

Njihova skrb za bližnje je upravičena: med poznavalci namreč velja splošno prepričanje, da tokratna zima ne bo botrovala ruskim vojaškim uspehom. Za razliko od obrambe pred Napoleonom in Hitlerjem so, kot ugotavlja nek spletni komentator, sedaj Rusi demoralizirani agresorji.

ISW poroča, da se ruske sile vsled neuspehov, slabe preskrbe in nizke morale še bolj kot poprej soočajo s pijančevanjem in nasiljem v lastnih vrstah. Kot primer navajajo porast plenjenja in posilstev v okupiranem Melitopolu, kamor so bili premeščeni pripadniki, ki so se umaknili iz Hersona.

Zima za Ukrajince ne bo lahka. A za Ruse bo težka, tako na bojišču kot v politiki. Kljub temu, da je Moskvi po sankcijah s strani Zahoda uspelo vzpostaviti nekatere nove poslovne tokove, s katerimi blažijo nedvomno gospodarsko in finančno krizo, rusko realnost zaznamujejo na eni strani zmrzovanje in umiranje v jarkih, na drugi naraščajoče nezadovoljstvo v družbi, na tretji notranja trenja med oligarhi, ki hočejo vladati po Putinu, in na četrti vse večja odvisnost države od tujih akterjev, tako vojaško kot gospodarsko.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Osamosvojitelji: Vrnitev obveznega vojaškega roka je edina rešitev pred grozečo vojno
  • 04. 02. 2024
Najbolj konfliktna območja na svetu. Kje v letu 2024 lahko pričakujemo vojno?
  • 02. 01. 2024
Bodo evropske vlade preko EU kmalu lažje prišle do orožarskih poslov in podprle evropsko industrijo?
  • 25. 11. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja