Stereotipno nasilni očetje in o katerih oblikah nasilja ne smemo govoriti?

Nasilje je v slovenski družini (družbi) prisotno že od vekomaj. O njem so mi veliko povedali sogovorniki, rojeni tudi konec 19. stoletja. Posebno poglavje, ki je prepleteno z veliko mero tako psihičnega kot fizičnega nasilja, sem posvetila odnosom med taščo in snaho. Žrtve so bili otroci in tudi sinčki, ki se nasilni mami niso zmogli upreti.

Nekdo je dejal, da lažje prebolimo očetove batine kot materino ignoranco in hladnost. Meni tudi, da so za večino frustracij otrok krive neodgovorne matere, ki se spentljajo z nasilneži. In potem gledajo stran, namesto da bi se umaknile na varno in zaščitile otroke. Pa ne gre za obtoževanje, še doda, ampak zgolj zato, da nasilneže poimenujemo s pravim imenom.

V enem od intervjujev je Vlasta Nusdorfer med drugim povedala: "Bila je dominantna in agresivna mati. Sin se je navzven razvijal v neagresivnega mladeniča. Bil je celo tih, miren in priden. Mati je odločala o njegovem življenju. Kasneje je začel popivati in se vdajati alkoholu, bil je razočaran, ni poznal čustev, nihče ga v otroštvu ni ljubkoval in pobožal, imel je velike primanjkljaje ..."

"Mislim, da je nasilje nad moškimi eden zadnjih tabujev tega sveta," pravi Erin Pizzey, britanska aktivistka.

Branka Grujičić, novinarka, je zapisala: "Vsaka četrta ženska se v domačem okolju sreča z nasiljem. Tudi vsak šesti moški. S to razliko, da na to, da njihove modrice, praske in ugrizi niso posledica padca po stopnicah, ampak dejanja nasilnih partnerk, ne opozarjata noben kričeč plakat in nobena medijsko podprta reklamna kampanja."

"Mislim, da je nasilje nad moškimi eden zadnjih tabujev tega sveta," pravi Erin Pizzey, britanska aktivistka, ki je enainsedemdesetega v Veliki Britaniji ustanovila prvo varno hišo za zlorabljene ženske in njihove otroke na svetu.

Ste že pozabili na jeseniško deklico?

V tej akciji, ki je, predvidevam, podprta z EU denarjem, bi morali spregovoriti tudi o medvrstičnem nasilju. Pa o medgeneracijskem nasilju. Pa o nasilju ulice, ki dobiva vedno bolj grozovite razsežnosti.

Najbolj preprosto je ubrati najlažjo, zelo stereotipno pot: prikazati moškega kot edinega grešnika za vse, kar se hudega v družbi dogaja. Zakaj že? S kakšnim namenom?

Zanimivo se mi je zdelo, da so se nekateri FB prijatelji čudili, češ, kako je mogoče, da mi plakat, ki nosi črno-belo sporočilo, ni blizu. Glede na to, da menda, po njihovem, ne grem v korak s časom! Če kdo, sem jaz med tistimi, ki zagovarjajo zdrav feminizem, takšen, ki ne izničuje bistva ženskega oziroma moškega poslanstva! Pomembno se mi zdi, da oba hodita skozi življenje z roko v roki. Z ramo ob rami. Enakopravna v vseh pomenih besede. Stereotipi naredijo tem odnosom več škode kot koristi.

Mar ne bi bilo - zlasti v teh norih, koronskih časih - navdihujoče, ko bi slovenska mesta in vasi preplavili plakati, ki bi sporočali: radi se imamo, skupaj smo močnejši, skupaj bomo lažje premagovali težave? Mar ne bi bili takšni plakati nekakšen zgled? Zakaj se ne bi raje identificirali z otrokom, ki je srečen v očetovem (maminem) naročju?

Nasilje rodi zgolj nasilje. Če pa o njem govorimo na napačen način, ki obenem ne dopušča dvomov, pa sploh.

Da je bilo s temi plakati nekaj hudo narobe, so menili številni, ki so se oglasili na družabnih omrežjih.

Janez: "Plakat je neposrečen, se absolutno strinjam. Me pa zanima, koliko bo imel dejansko učinka? Bo res kaka prijava več? Žal mislim, da ne. Ker vrli policaji zgolj izpolnjujejo ukaze in sledijo črki zakona, zato ne bodo zaščitili niti otroka, kaj šele prijavitelja. Ker za CSD-je ni nikoli dovolj dokazov, ker ..., ker ..., ker ...

Ko sem živel na Jesenicah, je v sosednjem bloku živel zelo znan športnik, ki je brutalno pretepal svojo ženo, kriki in vpitje so se slišali daleč naokoli. Ne, nisem prijavil nasilja. Mene, trlico, bi tisti hrust stolkel do invalidnosti in nič se mu ne bi zgodilo. Ker je bil pač (straho) spoštovan, še zdaj ga mnogi kujejo v zvezde. V istem bloku kot oni športnik je živel tudi nek precej visok policijski inšpektor. Očitno je bil gluhonem."

Oglasili so se tudi iz društva Door. Če jih ne poznate: njihov glavni cilj je sprejetje nove in učinkovito izvajanje zakonodaje, ki bo usmerjena v osnovno otrokovo pravico do uravnoteženega in kvalitetnega življenja z obema staršema, tudi v primeru ločitve. Temu plakatu na rob so zapisali: ''Ostro obsojamo vse oblike nasilništva (!) nad otroki, ženskami in moškimi. Že eno leto opozarjamo na kažin v sodno socialnem sistemu ločitev. Molk odgovornih očitno spodbuja novo, tokrat plakatno nasilje."

Marko Pavlišič je bil na tviterju še ostrejši: "Ampak morda bi se tale (feministična) kreativka zamislila nad splošno demonizacijo očetov, ki definitivno ne pripomore k enaki obravnavi spolov. Zasluži si rdeč karton in prekinitev sodelovanja za javni denar za kakšni dve leti."

Igorja pa zanima, kako bi bil videti plakat, če bi trpinčen otrok živel z dvema mamama ali z dvema očetoma.