Spoznanja dobe korone: ujeti v past individualizma, čustev in permisivne vzgoje

“V resnici prav nihče ni sprejel bolezni kot dejstvo. Večina jo je občutila kot nekaj, kar vznemirja njihove navade ali pa zadeva njihove koristi. To jih je dražilo in jezilo, a to niso občutja, ki bi jih bilo mogoče postaviti nasproti kugi,” v delu Kuga, ki ga svet v luči korone znova bere, piše nobelovec Albert Camus. Tudi v Kugi so ljudje na prvo mesto postavljali svoja lastna čustva, se pritoževali čez “javno upravo” in si želeli, da bi ta ublažila predpisane zaščitne ukrepe. Camus v svojem delu med drugim opiše, da je epidemija izbrisala individualne usode, pustila pa le kolektivno usodo, ki jo je v veliki meri oblikovala bolezen.



Ob drsanju po družabnih omrežjih in vsakdanji izkušnji vse iracionalnosti v odnosu do koronavirusa mi je Camus pokazal, da odziv mojih sodržavljanov ni nekaj novega, ampak morda celo del človeške narave. Branje različnih študij pa mi je dalo vedeti, da je vse večji individualizem sodoben globalni pojav, ki je posebej izrazit v zahodnem svetu.

Geslo francoske revolucije in ameriške zvezne države New Hampshire »Živi svobodno ali umri« se zdi v teh časih še posebej popularno. Kljub temu svobodo z namenom ohraniti življenja ljudi omejuje ves svet. Prisiljeni smo vsaj razmišljati še nekoliko višje od visoke letvice svobode. Učimo se, da je življenje predpogoj za svobodo.

Ne bi ...

A pri nas in ne samo pri nas ne bi nosili mask v skupno dobro, ker je udobje pomembnejše. V dvomu, ali virus sploh obstaja, si ne bi razkužili rok v trgovini. Opozoril ne bi brali, ker bi raje teorije zarote … Ne bi spoštovali odrejene karantene, ker krši pravice. Bolni ne bi ostali doma, ker bolj paše hoditi okrog. Vlade ne bi upoštevali. Ker jo vodi Janša, ker je desna, ker njeni predpisani ukrepi niso simpatični … Zdravnikov ne bi poslušali, ker bi raje influencerje. Na znanstvena dejstva se požvižgajo, ker je lažje živeti v zanikanju in zaslepljenosti. Radi bi "svoje pravice", radi bi počeli, kar jim paše, radi bi se obnašali kot jim paše ... Svojevrsten paradoks je, da v tej najbolj napredni in razviti dobi, mnogi zopet verjamejo v delovanje čarovnic, božjo kazen, nepravilno lego zvezd in planetov, ezoteriko …

Sprejeti odgovornost je (lahko) neudobno, razumsko delovanje lahko terja napor, postaviti druge(ga) pred sebe ali narediti nekaj za skupno dobro pomeni odpovedati se delu lastnih želja, spoštovati avtoriteto prav tako. A pomeni tudi zrelost, razsodnost, duševno zdravje.

V politični filozofiji individualisti nasprotujejo politiki skupnega dobrega, saj trdijo da bi ta rezultirala v nestrpnosti in totalitarnih režimih.

Doba narcisizma

Socialni psihologi so ugotovili, da je spoštovanje avtoritete univerzalna nagonska lastnost človeške psihologije. Že zlom starševske avtoritete ima lahko patološke posledice, kakšne so šele posledice zloma avtoritete na ravni družbe. Precej postarano delo Doba praznine, ogledi o savremenom individualizmu piše, da je sodobna družba ne le bolj individualizirana, temveč tudi manj socializirana. Ljudje živimo v svetu predmetov, podob, hedonističnih in permisivnih vrednot, katerih posledica je narcisistični posameznik. Ta je nediscipliniran, neempatičen, brez notranje trdnosti in prave orientacije v življenju. Znani slovenski psiholog Bogdan Žorž je to imenoval "kultura mehkužništva".

Tudi danes ne gre za odsotnost avtoritete, ampak za premike moči, ustvarjanje novih prepovedi, novo grajenje norm, katerega posledica ne bo nek svoboden raj, ampak druga oblika avtoritete, ki za enkrat ne obeta nič dobrega. V politični filozofiji individualisti nasprotujejo politiki skupnega dobrega, saj trdijo da bi ta rezultirala v nestrpnosti in totalitarnih režimih. A praktična izkušnja nedavnega dogajanja v ZDA, kjer so nastajale nekakšne svobodne cone, ki so nasprotovale vsakršni oblasti, priča, da so ustvarile mnogo večjo tiranijo in nasilje kot demokratična država s pravom in policijo, ki jo želijo sedaj marsikje v ZDA ukiniti.

Ta novopostavljajoči se družbeni red, v katerem »bi bilo vse dovoljeno«, bi deloval le, če bi se odrekli doslej priznanim resnicam, vrednotam, morali, etiki in načelom demokracije. A če ni avtoritete in je vse dovoljeno, kaj je potem sploh še mogoče prepovedati, zakaj bi to storili in kdo bi to sploh lahko storil?