Spoznanja dobe korone: ujeti v past individualizma, čustev in permisivne vzgoje
“V resnici prav nihče ni sprejel bolezni kot dejstvo. Večina jo je občutila kot nekaj, kar vznemirja njihove navade ali pa zadeva njihove koristi. To jih je dražilo in jezilo, a to niso občutja, ki bi jih bilo mogoče postaviti nasproti kugi,” v delu Kuga, ki ga svet v luči korone znova bere, piše nobelovec Albert Camus. Tudi v Kugi so ljudje na prvo mesto postavljali svoja lastna čustva, se pritoževali čez “javno upravo” in si želeli, da bi ta ublažila predpisane zaščitne ukrepe. Camus v svojem delu med drugim opiše, da je epidemija izbrisala individualne usode, pustila pa le kolektivno usodo, ki jo je v veliki meri oblikovala bolezen.
Ob drsanju po družabnih omrežjih in vsakdanji izkušnji vse iracionalnosti v odnosu do koronavirusa mi je Camus pokazal, da odziv mojih sodržavljanov ni nekaj novega, ampak morda celo del človeške narave. Branje različnih študij pa mi je dalo vedeti, da je vse večji individualizem sodoben globalni pojav, ki je posebej izrazit v zahodnem svetu.
Geslo francoske revolucije in ameriške zvezne države New Hampshire »Živi svobodno ali umri« se zdi v teh časih še posebej popularno. Kljub temu svobodo z namenom ohraniti življenja ljudi omejuje ves svet. Prisiljeni smo vsaj razmišljati še nekoliko višje od visoke letvice svobode. Učimo se, da je življenje predpogoj za svobodo.
A pri nas in ne samo pri nas ne bi nosili mask v skupno dobro, ker je udobje pomembnejše. V dvomu, ali virus sploh obstaja, si ne bi razkužili rok v trgovini. Opozoril ne bi brali, ker bi raje teorije zarote … Ne bi spoštovali odrejene karantene, ker krši pravice. Bolni ne bi ostali doma, ker bolj paše hoditi okrog. Vlade ne bi upoštevali. Ker jo vodi Janša, ker je desna, ker njeni predpisani ukrepi niso simpatični … Zdravnikov ne bi poslušali, ker bi raje influencerje. Na znanstvena dejstva se požvižgajo, ker je lažje živeti v zanikanju in zaslepljenosti. Radi bi "svoje pravice", radi bi počeli, kar jim paše, radi bi se obnašali kot jim paše ... Svojevrsten paradoks je, da v tej najbolj napredni in razviti dobi, mnogi zopet verjamejo v delovanje čarovnic, božjo kazen, nepravilno lego zvezd in planetov, ezoteriko …
Sprejeti odgovornost je (lahko) neudobno, razumsko delovanje lahko terja napor, postaviti druge(ga) pred sebe ali narediti nekaj za skupno dobro pomeni odpovedati se delu lastnih želja, spoštovati avtoriteto prav tako. A pomeni tudi zrelost, razsodnost, duševno zdravje.
Socialni psihologi so ugotovili, da je spoštovanje avtoritete univerzalna nagonska lastnost človeške psihologije. Že zlom starševske avtoritete ima lahko patološke posledice, kakšne so šele posledice zloma avtoritete na ravni družbe. Precej postarano delo Doba praznine, ogledi o savremenom individualizmu piše, da je sodobna družba ne le bolj individualizirana, temveč tudi manj socializirana. Ljudje živimo v svetu predmetov, podob, hedonističnih in permisivnih vrednot, katerih posledica je narcisistični posameznik. Ta je nediscipliniran, neempatičen, brez notranje trdnosti in prave orientacije v življenju. Znani slovenski psiholog Bogdan Žorž je to imenoval "kultura mehkužništva".
Tudi danes ne gre za odsotnost avtoritete, ampak za premike moči, ustvarjanje novih prepovedi, novo grajenje norm, katerega posledica ne bo nek svoboden raj, ampak druga oblika avtoritete, ki za enkrat ne obeta nič dobrega. V politični filozofiji individualisti nasprotujejo politiki skupnega dobrega, saj trdijo da bi ta rezultirala v nestrpnosti in totalitarnih režimih. A praktična izkušnja nedavnega dogajanja v ZDA, kjer so nastajale nekakšne svobodne cone, ki so nasprotovale vsakršni oblasti, priča, da so ustvarile mnogo večjo tiranijo in nasilje kot demokratična država s pravom in policijo, ki jo želijo sedaj marsikje v ZDA ukiniti.
Ta novopostavljajoči se družbeni red, v katerem »bi bilo vse dovoljeno«, bi deloval le, če bi se odrekli doslej priznanim resnicam, vrednotam, morali, etiki in načelom demokracije. A če ni avtoritete in je vse dovoljeno, kaj je potem sploh še mogoče prepovedati, zakaj bi to storili in kdo bi to sploh lahko storil?
Posnetek komentarja Tadeje Kreč je na voljo na koncu prispevka.
Ob drsanju po družabnih omrežjih in vsakdanji izkušnji vse iracionalnosti v odnosu do koronavirusa mi je Camus pokazal, da odziv mojih sodržavljanov ni nekaj novega, ampak morda celo del človeške narave. Branje različnih študij pa mi je dalo vedeti, da je vse večji individualizem sodoben globalni pojav, ki je posebej izrazit v zahodnem svetu.
Geslo francoske revolucije in ameriške zvezne države New Hampshire »Živi svobodno ali umri« se zdi v teh časih še posebej popularno. Kljub temu svobodo z namenom ohraniti življenja ljudi omejuje ves svet. Prisiljeni smo vsaj razmišljati še nekoliko višje od visoke letvice svobode. Učimo se, da je življenje predpogoj za svobodo.
Ne bi ...
A pri nas in ne samo pri nas ne bi nosili mask v skupno dobro, ker je udobje pomembnejše. V dvomu, ali virus sploh obstaja, si ne bi razkužili rok v trgovini. Opozoril ne bi brali, ker bi raje teorije zarote … Ne bi spoštovali odrejene karantene, ker krši pravice. Bolni ne bi ostali doma, ker bolj paše hoditi okrog. Vlade ne bi upoštevali. Ker jo vodi Janša, ker je desna, ker njeni predpisani ukrepi niso simpatični … Zdravnikov ne bi poslušali, ker bi raje influencerje. Na znanstvena dejstva se požvižgajo, ker je lažje živeti v zanikanju in zaslepljenosti. Radi bi "svoje pravice", radi bi počeli, kar jim paše, radi bi se obnašali kot jim paše ... Svojevrsten paradoks je, da v tej najbolj napredni in razviti dobi, mnogi zopet verjamejo v delovanje čarovnic, božjo kazen, nepravilno lego zvezd in planetov, ezoteriko …
Sprejeti odgovornost je (lahko) neudobno, razumsko delovanje lahko terja napor, postaviti druge(ga) pred sebe ali narediti nekaj za skupno dobro pomeni odpovedati se delu lastnih želja, spoštovati avtoriteto prav tako. A pomeni tudi zrelost, razsodnost, duševno zdravje.
V politični filozofiji individualisti nasprotujejo politiki skupnega dobrega, saj trdijo da bi ta rezultirala v nestrpnosti in totalitarnih režimih.
Doba narcisizma
Socialni psihologi so ugotovili, da je spoštovanje avtoritete univerzalna nagonska lastnost človeške psihologije. Že zlom starševske avtoritete ima lahko patološke posledice, kakšne so šele posledice zloma avtoritete na ravni družbe. Precej postarano delo Doba praznine, ogledi o savremenom individualizmu piše, da je sodobna družba ne le bolj individualizirana, temveč tudi manj socializirana. Ljudje živimo v svetu predmetov, podob, hedonističnih in permisivnih vrednot, katerih posledica je narcisistični posameznik. Ta je nediscipliniran, neempatičen, brez notranje trdnosti in prave orientacije v življenju. Znani slovenski psiholog Bogdan Žorž je to imenoval "kultura mehkužništva".
Tudi danes ne gre za odsotnost avtoritete, ampak za premike moči, ustvarjanje novih prepovedi, novo grajenje norm, katerega posledica ne bo nek svoboden raj, ampak druga oblika avtoritete, ki za enkrat ne obeta nič dobrega. V politični filozofiji individualisti nasprotujejo politiki skupnega dobrega, saj trdijo da bi ta rezultirala v nestrpnosti in totalitarnih režimih. A praktična izkušnja nedavnega dogajanja v ZDA, kjer so nastajale nekakšne svobodne cone, ki so nasprotovale vsakršni oblasti, priča, da so ustvarile mnogo večjo tiranijo in nasilje kot demokratična država s pravom in policijo, ki jo želijo sedaj marsikje v ZDA ukiniti.
Ta novopostavljajoči se družbeni red, v katerem »bi bilo vse dovoljeno«, bi deloval le, če bi se odrekli doslej priznanim resnicam, vrednotam, morali, etiki in načelom demokracije. A če ni avtoritete in je vse dovoljeno, kaj je potem sploh še mogoče prepovedati, zakaj bi to storili in kdo bi to sploh lahko storil?
Zadnje objave
Vojna zvezd - je Luna ameriška, kitajska ali pripada celotnemu človeštvu?
4. 11. 2024 ob 6:00
Kako lahko zaščitimo otroke, mlade, sebe in (ranljive) odrasle pred zlorabami?
3. 11. 2024 ob 18:00
Film: Pri belem dnevu
3. 11. 2024 ob 15:00
Muzej na prostem Rogatec: vsaka zgodba prinaša svoje sporočilo
3. 11. 2024 ob 12:00
Tortelini s parmezanovo kremo in špinačo
3. 11. 2024 ob 9:00
Diplomacija po slovensko
3. 11. 2024 ob 6:00
Pogum in drznost neizkušenih avstrijskih vojakov (18. del)
2. 11. 2024 ob 19:00
Ekskluzivno za naročnike
Kako lahko zaščitimo otroke, mlade, sebe in (ranljive) odrasle pred zlorabami?
3. 11. 2024 ob 18:00
Film: Pri belem dnevu
3. 11. 2024 ob 15:00
Muzej na prostem Rogatec: vsaka zgodba prinaša svoje sporočilo
3. 11. 2024 ob 12:00
Prihajajoči dogodki
NOV
04
NOV
06
Primož Pugelj: Začetek Novembra (otvoritev razstave)
18:00 - 20:00
NOV
09
NOV
09
21. Ljubljanska vinska pot (Martinovanje)
10:00 - 17:00
Video objave
Izbor urednika
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
Zvjezdan Radonjić: »Očiščenje sodnega sistema se žal ne bo zgodilo«
31. 10. 2024 ob 6:00
Pokojni čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice
29. 10. 2024 ob 15:00
Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane
28. 10. 2024 ob 9:00
5 komentarjev
piklo
Odličen članek, vrhunski komentar gospoda Friderika! Živim v "prijazni" soseščini ko gre za pozdravlja je in celo male pozornosti ob osebnih praznikih. Ko pa je treba narediti malo sosesko uslugo, ki nič ne stane, je ograja betonska in nadstandardno visoka. Obrtnik, ki je imel pri nas opravek ( 20 min.) je bil pred kratkim hudo nezaželen na sosedovem parkirišču. Zvedeli smo, da so parkirišče kupili zase ( prostor za 5 avtomobilov). Prijazni sosedje katerih pes neumorno laja za ograjo, mi kaže zobe ko grem na vrt, prijazni sosedje, ki imajo v uri stalno prižgan radio, prijazni sosedje katerih otroka s prijatelji z ulice zganjata velik hrup. Mi potrpimo in ne rečemo nič. Tako bomo ravnali tudi v bodoče, le pozdrav bo bolj grenak!
A propos Facebook.... To so skrajno ne življenjski odnosi, kjer ne moreš ponuditi ničesar iz svojega osebnega bogastva, pa tudi dobiti ne moreš ničesar, razen pisanih praznih škatel!
" O, kakšna lepotica, naša Petra" je vzkliknila bodoča tašča, ko je videla na FB fotko sinove neveste. Potem jo je do onemoglosti všečkala!... Je bila pač lepa!
BARBARA RAKUN
Tadeja, odlicno napisano.
V vsej tej noriji je na tleh človečnost, spoštovanje človekovega dostojanstva, osebna odgovornost in soodgovornost za druge. "jaz sem okej in tudi ti si okej" to bi moralo biti v ospredju, ne pa delitve, sovraštvo, jeza vsepovsod, čakanje da drugi nekaj zate naredi. Samo majhnim otrokom, nepokretnim in terminalnim bolnikom se ne more naprtiti teže odgovornosti.
Narcisoidnost je na vsakem koraku. Kako naj se otrok, mladostnik nauči empatije, doživi izkušnjo z drugim, če mu je dopuščeno, da po cele ure brska po netu, klepeta na omrežjih in si misli, da je internet njegov prijatelj?
Kje ste odrasli, starši, stari starši, učitelji, socialni delavci, zdravniki, pedagogi, psihologi, terapevti, duhovniki,... da se združimo, da se upremo brez mejnemu širjenju individualisticnih teženj po uzivanciji za vsako ceno, po teptanju drugih, po brezmejni svobodi?
Alojzij Pezdir
V tem nenehoma porajajočem se in naraščajočem narcisoidnem ekshibicionizmu, s katerim želijo mnogi posamezniki po družabnih spletnih omrežjih in v množičnih medijih oznanjati, da je zemlja "ravna plošča", je najbolj vredno obžalovanja in obsojanja, da se med zavestnimi oznanjevalci lažnih teorij zarote in evidentnih laži znajdejo tudi sedanji in/ali bivši profesionalci iz vrst zdravnikov ter zdravstvenega negovalnega osebja, kar najbolj škodljivo "pohujšuje" laično javnost ter najbolj pogubno razkraja zaupanje laične javnosti v medicinsko in druge znanosti ter v junaške in požrtvovalne medicinske in negovalne praktike, ki se vsakodnevno borijo s pogubnimi posledicami pandemije.
lavrict
Odličen članek, najboljši na temo, kar sem jih prebral. je morda malo daljši, ampak ej...to bi novinarstvo moralo biti.Če smem pristaviti lonček na domačo sceno, ki je v širšem dejansko vedno samo kako leto za ameriško, v ožjem pa povezana z domačo politično situacijo, če BLM zamenjaš s corono (gonja proti maskam) ali JJ (Princ Teme) - ti je vse jasno.OK, vem, da greste težko iz mehurčka, ampak članek povsem strokoven, objektiven, podprt z raziskavami in obenem svari pred prevelikim zanašanjem na neke statistike.Zares priporočam.https://quillette.com/2020/09/17/black-lives-matter-and-the-mechanics-of-conformity/?fbclid=IwAR3kZYphurGvMYJAWeTlosH_3D3K_YwFgtnyI9L0-wI5RTQ47llRjcduWmk
Friderik
Odlično povedano!
Še vprašanje: kakšna je vloga facebooka pri utrjevanju narcisizma? Namesto, da bi se ljudje socializirali v realnem druženju, se zadovoljijo z zbiranjem všečkov, fantomskih "prijateljev" itd., da bi lahko ostali v svojem samozadovoljnem mehurščku, ki poči takoj, ko naleti na vso dinamiko realnega odnosa.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.