Slovenstvo bi nekateri radi brez razmisleka pometli pod preprogo

Milena Miklavčič
Vri foto: Slovensko mladinsko gledališče, Ivian Kan Mujezinović


Bilo je pred leti, ko še nisem imela vnukov. Kot novinarko so me nekoč povabili v družbo argentinskih Slovenk, mladih deklet, ki so prišle v domovino svojih starih staršev. Slovensko so sicer govorile bolj slabo, a pele so pa kot angeli. Spominjam se, da je prinesla gospodinja na mizo skledo krompirjevih žgancev, namesto molitve smo slišali Marija skoz življenje. Po večerji, ko so se nam odvezali jeziki, smo jih prosili še za kakšno pesem. Skoraj dve uri so prepevale slovenske pesmi, nekatere od njih sem slišala prvič.

Povedale so, da so jim babice vse do zadnjega dne življenja polagale na srce: »Slovenska pesem bo v vas ohranjala slovenstvo, a če jih boste prenesle tudi na svoje otroke, vam bo domovina večno hvaležna.«

Še danes me stisne pri srcu ob misli, kako mačehovsko se – na splošno – obnašamo do slovenskih pesmi tam, kjer bi pevsko izročilo morali zelo skrbno negovati.

Ko sem še delala na radiu Sora in smo imeli glasbene želje, so se starejši skoraj zmeraj odločali za slovensko pesem. Mlajši ne. Menda zato ne, ker niso hoteli, da bi jih imeli za kmetavzarje.

Dalmatinci sredi Nemčije


Ko nekoč obiščem prijateljico, ki živi v bližini Frankfurta, me povabi na večerjo v francosko restavracijo. Kakšno francosko, ko pa so ves večer vrteli le stare dalmatinske pesmi?! Pa vprašam natakarja, kako gre to dvoje skupaj: francoska restavracija pa dalmatinske pesmi. Od srca se je zasmejal ter me odpravil z besedami: »Ime gostilne je od prejšnjih lastnikov ostalo nespremenjeno zato, da privabi goste, glasba v njej pa je za našo, dalmatinsko dušo.«

Je pa zanimivo: Če v Youtube iskalnik odtipkamo »slovenska domoljubna pesem«, ne boste verjeli, kaj se nam najprej prikaže na ekranu: »Hej brigade!«?

Nato sledijo: Slovenec sem (Slovenski oktet), Moja domovina, Slovenija moja dežela, Slovenec sem (Malibu), Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi (Boris Kopitar), Moja Slovenija (Fehtarji), Oj, Triglav, moj dom (Laibach), Zate Slovenija (Pop Design) in druge.

Samo milijon nas je!

Takole je, zelo preroško, zapisal Karel Destovnik Kajuh v svoji pesmi »Samo milijon nas je«:

Nikoli in nikdar! Zato, ker nismo trhle bilke, ki po toči ovené, ker mi nismo le številke, smo ljudje! Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo ... O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz. Tako pa še živimo, čeprav nas je milijon samo, zdahnili bi, da ne trpimo z uporno, dvignjeno glavo!

Tomaž Domicelj pa je v torkovih Odmevih med drugim dejal: »Nekaterim gre moja pesem Slovenskega naroda sin na živce, ker je preveč slovenska. Bom rekel na nastopu, zdaj jo pa zapojmo, dokler jo sploh še ...«

Za zjokat!


Iz dolgoletne prakse vem, da se ni dosti zmotil. Kolikor spremljam družabna omrežja zlasti Twitter, imam občutek, da bi slovenstvo nekateri radi brez razmisleka pometli pod preprogo. Včasih bi to storili celo z izgovori, ki jih maček prinese na repu, češ da se tisti, ki niso Slovenci, počutijo nelagodno. Pa bi moralo biti drugače!

Slovensko pesem bi morali – podobno, kot to počnejo Argentinski Slovenci – vsaditi globoko v srca naših otrok. Ker če ne bomo tega storili, potem bodo prej ali slej tudi oni podlegli splošnemu mnenju, da slovensko glasbo poslušajo le kmetavzarji. V vrtcu in v prvih letih osnovne šole je slovenskih pesmi obilo.

Če jih še ne znamo, naučimo se jih tudi odrasli. Samo predstavljate si lahko, kako bo vožnja do kakšnega Paga ali Splita, ko se bomo odpeljali na počitnice, hitro minila ob prepevanju!

Naj nas ne bo sram!


Pred vrati je – za nas, Slovence – zelo pomemben dan: praznik dneva državnosti.

Če ne bomo negovali, ljubili, spoštovali in cenili slovenskega jezika ter svojih korenin, če ne bomo ponosni na to, kar smo v tisočletni zgodovini dosegli, kar smo postali, kar smo, potem se Domiceljeve besede lahko prej ali slej uresničijo.

Ker takšnih, ki jih je slovenstva sram, je, žal, iz dneva v dan več.

In ne pozabite, če Boris Pahor ne bi bil Boris Pahor, kdo ve, bi ga zaradi njegovih besed, ki se ne bi nikoli smele izgubiti iz zgodovinskega spomina, obsodili, da je fašist?

»Biti slovenski nacionalist, ljubiti svojo domovino, svojo zgodovino, korenine, kulturo, tradicijo, vero, jezik, literaturo, nacionalno identiteto, biti ponosen na vse to, to ni noben nacionalizem! To je osnova obstoja naroda.«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

pevski zbor, paz vinko vodopivec
Člani PAZ Vodopivec poleg Slovencev v Kanadi in ZDA razveselili tudi stevardese
  • 05. 01. 2025
film, jozef in marija
[Gledali smo] Ko Herkul postane sv. Jožef
  • 22. 03. 2025
nika prevc, smučarski skoki, šport
24 ur ponosa
  • 22. 03. 2025