Slovenska pot soočanja s spolnimi zlorabami v Cerkvi je v marsičem podobna francoski

Katoliška cerkev v Franciji je bila nekoč tako močna, da je veljala za državo v državi. Kristjani so bili tam že v drugem stoletju po Kristusu, kasneje je Francija postala ena od trdnjav svetovnega katolištva. A ob sloviti preteklosti je upad katolištva v državi še toliko bolj izrazit.

Poročilo o spolnih zlorabah s strani duhovnikov in drugih članov Cerkve je še dodatno pretreslo institucijo, ki je bila nekoč steber francoske družbe in kulture. Če je tamkajšnja Cerkev v preteklih generacijah z upadom katolicizma v Franciji (pa tudi pri nas) postala  marginalna, je dejstvo, da ni uspela zaustaviti in izkoreniniti spolnih zlorab v svoji sredi pripomoglo k temu, da je postala tudi diskreditirana.

Razkritje razsežnosti spolnih zlorab od srede prejšnjega stoletja v francoski Cerkvi je zopet odtrgalo povoj s težko oprostljive cerkvene rane. Kdor je že kdaj imel kako rano, ve, da je to boleče. Če rana ni primerno oskrbovana se lahko tudi zagnoji in zastruplja tkivo, ki jo obkroža – in to se Cerkvi vsekakor dogaja. Da na dolgoletne rane preslišanih, utišanih in ignoriranih žrtev v vsaki državi posebej počasi daje obliž odgovornosti in priznanja, je velik korak k vračanju verodostojnosti in zaupanja.

Če se je še leta 1960 za katoličane v Franciji opredeljevalo 96 odstotkov prebivalstva, je bilo leta 2018 takšnih le še 32 odstotkov, medtem ko jih je manj kot desetina prihajalo k maši. Že statistika zadnjega obdobja je zelo zgovorna. Od začetka stoletja je število krščenih v Franciji upadlo za polovico, število porok pa še bolj, na približno 40 %.



Če bo poročilo izhodišče za reforme, bi si tudi francoska Cerkev sčasoma lahko opomogla. Religioznost v Franciji namreč na splošno ni upadla, saj prosperira islam. Velik del Francozov pa se ob kulturnih vojnah v državi vrača v konservativizem, kar kaže tudi krepitev desnice.

Francoska Cerkev je že v fazi priznanja, slovenska še ni tam, ker do neodvisne preiskave še ni prišlo.

Težave s soočanjem z resničnostjo tudi pri laikih

A vse je odvisno od razumevanja problematike. Ob tovrstnih razkritjih namreč ni malo teh, ki poročila, ki razkrivajo Cerkvene rane, vidijo kot poskus oslabitve katoliške Cerkve in s tem uničenje ostankov t.i. identitete Francije. Lahko bi rekli, da gre pri soočanju vernih s spolnimi zlorabami za podobno dinamiko kot pri soočanju žrtev in nato okolice z zlorabo, kjer gre od faze zanikanja in gledanja stran in tlačenja, pa do faze soočanja z resničnostjo, priznanja in ukrepanja. Proces bi pri nas lahko primerjali s soočanjem z zločini po drugi svetovni vojni, ki so za našo državo podobna rana kot (sicer mnogo manj številčne) spolne zlorabe za Cerkev. A na obeh področjih velja, da se zločina še po mnogih desetletjih ni jasno obsodilo, da se je gledalo stran, se prikrivalo, skrivalo, se žrtvam ni dalo imen in tako so rane ostale še na mnogih naslednjih generacijah, pa tudi na celotni družbi.

Francoska Cerkev je že fazi v priznanja, slovenska še ni tam, ker do neodvisne preiskave še ni prišlo. Nemci imajo razkritja že za seboj in sedaj v boju med konservativno in liberalno strujo čakajo na ukrepe, ki bodo Cerkev očistili ali pa bo še naprej izgubljala vernike. Te že sedaj množično izgublja.

V Nemčiji je to mogoče natančno spremljati, ker je članstvo v Cerkvi formalno zabeleženo in povezano s plačevanjem cerkvenega davka. Leta 2019 je tamkajšnjo Cerkev zapustilo več kot 270 tisoč ljudi, leto kasneje nekaj deset tisoč manj, a dejstvo je, da Nemška Cerkev v manj kot petih letih izgubi milijon vernikov.

Način (ne)soočanja s spolnimi zlorabami je med vzroki za takšen osip, ki ga beležijo tudi drugod po Evropi. Čeprav bi težko trdili, da bi bile Cerkve brez spolnih škandalov polne, pa so le-ti eden odločilnejših dejavnikov pri odločanju za odhod iz Cerkve, ki se ima za moralno avtoriteto, a se sama, pa četudi v redkih primerih, ne drži svojih moralnih načel. V Franciji je bilo namreč med duhovniki v analiziranem obdobju tri odstotke spolnih predatorjev, kar je manj od deleža, zaznanega npr. v ZDA.

Francoska Cerkev je glede na financiranje podobna slovenski. Za razliko od nemške, ki je podprta z davkom, se mora francoska zanašati skoraj izključno na darove vernikov, a tam država, za razliko od slovenske, plačuje vzdrževanje skoraj vseh cerkvenih zgradb.

A tudi pri duhovnikih se kaže zaton francoske Cerkve. Če je bila v času kolonializma Francija največja »izvoznica« duhovnikov, je danes proces obrnjen. Domačih duhovnikov je vse manj, tujih vse več. Situacija je tukaj drugačna kot pri muslimanih, ki imajo v francoski družbi vse več verskih voditeljev, njihova vloga pa narašča. Trk vrednot in kultur tako postaja vedno očitnejši.

Pri nas lahko najdemo številne vzporednice s stanjem v Franciji. Verniki so tudi pri nas ob poročilih o spolnih zlorabah ogorčeni, močno prizadeti, izdani, tudi prestrašeni. Soočijo se z notranjim konfliktom, v katerem je potrebno zločin obsoditi.Tudi pri nas se soočamo z usihanjem krščanstva, nesposobnostjo očiščenja spolnih zlorab v Cerkvi in naraščajočih kulturnih konfliktov. Tako kot Francija smo na prelomu, le z nekaj več časa.