Slovenija in Avstrija: dve povsem različni poti (ne)integracije

Konservativni val, ki že nekaj let zajema večji del Zahoda, se je s formacijo nove vlade v Avstriji ponovno manifestiral tudi pri naših severnih sosedih. Pot odgovorne migracijske politike, ki jo naraščajoče ubira vse več vlad v z migracijami obremenjenih državah, je zabeležena tudi v novem programu, ki ga je vlada novega avstrijskega kanclerja Christiana Stockerja predstavila v sredini marca. V za migrante tradicionalno privlačni državi so si zadali zvišanje zahtevanega jezikovnega nivoja za pridobitev državljanstva in bolj poglobljen integracijski proces, ki bo jasneje vključeval zavezanost evropskim vrednotam. Medtem z migracijami manj obremenjena Slovenija tone v integracijski kaos.

Ideološko pisana koalicija z jasnimi narodnozavednimi načeli

Kljub impresivni zmagi skrajno desne populistične Avstrijske svobodnjaške stranke na parlamentarnih volitvah lanskega septembra, ki je že sama po sebi kazala na to, da si Avstrijci želijo strožje migracijske politike, je omenjene ukrepe za zaščito narodne identitete sprejela koalicija, ki poleg vodilne krščanskodemokratske in liberalno-konservativne Avstrijske ljudske stranke vključuje tudi Socialdemokratsko stranko ter liberalno NEOS. Da sta slednji, sicer družbeno zagotovo levi stranki, podprli take spremembe, še zdaleč ne preseneča toliko, kot bi še pred nekaj leti. V tem času so namreč tudi mnoge leve stranke in cele leve vlade, kot je primer Danske, že pogledale realnosti v oči in sprejele ukrepe, ki bi preprečevali zmešnjavo tako pri migracijah kot pri integraciji migrantov.

Nova avstrijska politika je jasna: kdor želi postati del avstrijske družbe, mora pokazati zavezanost državi, njenim vrednotam in jeziku. Poleg strožjih jezikovnih ukrepov na testu za pridobitev državljanska, kjer se zahtevani nivo dviga iz B1 na B2 (nivo, potreben za študij), bodo kandidati morali uspešno opraviti izpite iz demokracije, zgodovine in pravnega sistema. Istočasno so si zadali tudi ukrepe za debirokratizacijo postopkov, ki bo po drugi strani le-te v administrativnih zadevah olajšal.

Predsednik socialdemokratov in novi podkancler, ki je sicer ukrepe označil za kompromis, je dejal, da je bilo za njih »zelo pomembno, da že od prvega dne govorimo o integraciji« ter dodal, da bi morali migranti čimprej »dobiti tudi privilegij plačevanja davkov in ne le proizvajati stroškov«. »Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da končno izboljšamo integracijo. In to vsi pričakujejo,« pa je poudarila voditeljica stranke NEOS in zunanja ministrica Beate Meinl-Reisinger.

Slovenska vlada brez primerljivih prizadevanj

Na drugi strani Alp pa Slovenija dopušča nekontroliran pretok in pritok migrantov, vključno z ilegalnimi, med katerimi je bilo do konca februarja v letošnjem letu ujetih 2.386. A tudi z legalnimi rokuje povsem v nasprotju s trendi zdravega razuma. Najbolj se to kaže v šolah, kjer se namesto na integraciji otrok, katere prvi pogoj je vsaj osnovno znanje lokalnega jezika – slovenščine, vsaj po tiho dela na tem, da bi učitelji dobro znali albansko, ki je jezik večine neintegriranih otrok. To ponižanje slovenskega izobraževalnega sistema in odpoved državljanih institucij pri zaščiti nacionalne identitete je doseglo enega od vrhuncev pred tremi leti, ko je Ljudska univerza Celje organizirala 60-urni tečaj albanščine za vzgojitelje in učitelje.

Če pa je šlo takrat (čas desnosredinske vlade Janeza Janše) za akcije posameznih institucij, si zdaj za podoben pristop odprto prizadeva aktualna vlada sama. Ta sicer po zagotovilih ministra za vzgojo in izobraževanje Darja Felde naj slovenskih učiteljev ne bi nameravala siliti v znanje migrantskih jezikov, vendar so z lanskega maja sprejetim zakonom o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije še širše odprli pot že obstoječim določilom, ki šolam nalagajo dopolnilni pouk v (neuradnih) jezikih (neavtohtonih) prišlekov, poleg albanščine so to še srbščina, hrvaščina in makedonščina. Ti programi pa se izvajajo kar v sodelovanju z državami izvora, kar je edini razlog, da učiteljem vsaj zaenkrat še ni treba na tečaj(e), a hkrati pomeni delno vzporeden učni program, katerega namen po nikakršni logiki ne more biti integracija v slovensko družbo.

Splošen trend zdravega razuma

Avstrijci, s svojo novo veliko koalicijo na čelu, razumejo pomen nacionalnega jezika pri integraciji. Vse od držav, od takih z močno priseljensko realnostjo, kot sta Francija in Nizozemska, pa do tistih, ki se ji v večjem obsegu odpirajo šele v zadnjih letih, kot je Finska, so ne glede na barvo vladajočih pokazale zavzetost k pošteni in ne samoponižujoči obravnavi tistih, ki si na njihovem ozemlju želijo ustvariti boljše življenje. Poleg Avstrije so visoke jezikovne zahteve za pridobitev državljanstva uvedene med drugim še na Danskem (celo akademski nivo C1), v Franciji in na Nizozemskem, poleg tega imajo tudi vse manj kontroverzne, strogo omejene pogoje za družinsko združevanje in dokazovanje o finančni preskrbljenosti. Kar je zanimivo je, da gre večinoma za tradicionalno liberalne države, ki so močno zaznamovane z migracijami, medtem ko radikalnejših sprememb ni zaznati toliko na Poljskem, Madžarskem in podobnih državah, kjer se masovne migracije niso nikoli zgodile.

Vse bolj so zahtevni tudi integracijski izpiti, ki temeljijo na obrambi evropskih vrednot, kot so enakost spolov, demokracija in pravna država. V Avstriji je med predlaganimi ukrepi tudi krepitev boja proti političnemu islamu in preprečevanje oblikovanja vzporednih družb. Z izobrazbo islamskih verskih voditeljev naj bi se zavzemali za »evropski islam«. Med drugim deklice do 14. leta ne bodo smele več nositi naglavnih rut.

Še ena velika razlika med sosedama - družinska politika migrantov

Ena od bolj odmevnih sprememb pri Stockerjevi vladi, ki je hkrati še ena od razlik med Avstrijo in Slovenijo, je področje združevanja družinskih članov s prosilci za azil. Te je začasno ustavila in sicer z namenom razbremenitve trenutnih izobraževalnih in socialnih sistemov, katerih kapacitete novega povečanja ne zmorejo. Kot je poudaril Stocker, je v letih 2023 in 2024 v okviru združevanja družin v Avstrijo prišlo približno 18.000 ljudi, med njimi 13.000 otrok ali mladoletnikov. »Z ukrepi se moramo sprijazniti, tudi če niso nesporni,« je dejal Stocker v odgovoru na vprašanja o skladnosti te poteze s pravom EU, kasneje pa še dodal na X: »Cilj začasne prekinitve je vključevanje tistih, ki so tukaj. Kajti niti našemu prebivalstvu niti tistim, ki prihajajo ali želijo priti k nam, ne koristi preobremenjenost.« Zaveznike bo iskal na evropski ravni.

Notranji minister Gerhard Karner, ki je tako kot Stocker iz Ljudske stranke, je opozoril še na stanovanjsko problematiko in obremenjenost zdravstva in trga dela, pa tudi naraščajočo kriminaliteto med mladimi, ki je tudi sicer stalnica v državah z veliko priseljenci. Slovenija, ki ima z večino področij, na katere se sklicuje avstrijska vlada, bistveno večji problem, pa zaenkrat ne predvideva nikakršnih tovrstnih ureditev.

Slovenija tako postaja vedno bolj izoliran otoček sredi Evrope, kjer ponovno, kot že ničkolikokrat poprej, trendi, povezani s spremembami v svetu, ne padejo na rodna tla.