Slovenci polni zlobe in sovraštva do lastnih korenin

POSLUŠAJ ČLANEK
Petek trinajstega je postal za Evropo usoden dan. Po eni strani – ZELO sočutna in polna usmiljenja – že dva meseca na široko odpira meje nepreglednim množicam beguncev, za pomoč namenja milijarde evrov, po drugi strani pa se Evropa kot celota in tudi posamezne države ukvarjajo še z ekstremisti vseh vrst, tako levimi kot tudi desnimi v lastnih vrstah.
Pokol, ki se je zgodil v Parizu, je spravil staro celino v stanje šoka. Protestniki, ki jim ni vseeno, so šli na ulice, v Varšavi jih je bilo več kot sto tisoč, ki so na glas povedali, da Evrope nasilja nočejo!
Le Slovenci smo veselo martinovali, kot da se nas krvavi dogodki ne tičejo. Pohiteli so le ljubitelji teorij zarote z razlagami, da je šlo tudi tokrat, podobno kot 9. septembra v Ameriki, za spletke najvišjih politikov, ki so želeli javno mnenje obrnili proti muslimanom v želji, da bi krščanska Evropa lahko od njih zahtevala rešitev migrantske krize po hitrem postopku zaprtjem zunanjih meja Schengena.
Ema C. je, recimo na facebooku zapisala, citiram: ”Vsekakor obstajajo namigi, dokazi ter dejstva, da žrtev v Parizu sploh ni bilo. Da je šlo za v celoti narejen pripravljen in izpeljan scenarij.” O tem, kaj piše D., raje ne govorim!
V nadaljevanju ne bom pometala po EU, raje se bom osredotočila na domači prag.
V ponedeljkovih komentarjih sem že v preteklosti pogosto omenjala, da se nam bo to, da ne cenimo svojih korenin, ne spoštujemo domovine, da po njej celo pljuvamo, prej ali slej vrnilo kot bumerang. Vse, kar imamo, bi razdali, delili in opustošili, ker generacij ni nihče naučil, da je domovina ena sama. Neponovljiva. Če si jo pustimo vzeti ali jo z levo roko ponuditi na razprodaji, bomo za vse večne čase tujci. Kjerkoli že. Tudi na tistih tleh, ki so bile nekoč naše.
V zadnjih mesecih smo počeli še hujše stvari. Tiste, ki so na glas opozarjali, da je domovina ena sama, se je zmerjalo s ksenofobi in fašisti. Norčevanje iz pristnih domovinskih čustev je bilo in je še stalno na tapeti, ne le na socialnih omrežjih, tudi v medijih.
Generacije smo ”vzgajali” permisivno, brez odgovornosti in obveznosti, med vrsticami se je namigovalo, da je bila osamosvojitvena vojna en navaden blef. Po vrednotah se je obilo pljuvalo in se jih spodkopavalo. Ali še sploh kdo razmišlja s svojo glavo? Težko je reči. Preveč jih je, ki smo jih navadili, da so krave vijoličaste in da se vse, kar je le možno, da dobiti v trgovskih centrih, če ne tam, pa pri Marxu in Engelsu.
Naši predniki, ki so se žrtvovali za sleherno ped zemlje, jo obdelovali in poskušali iz nje iztisniti največ, kar so lahko, so se prvič obračali v grobu, ko so videli, s kakšno lahkoto smo najbolj rodovitno zemljo namenjali zabavi, trgovini in robusastim, brezobličnim socialističnim stolpnicam, namesto da bi spravili v red že zgrajene hiše. Žal se jih je raje prepustilo zobu časa.
Drugič so se obračali v grobu nedavno tega, ko so se različni aktivisti s svojimi nerazumnimi parolami znašali nad državo, ki se je- cagava in nesposobna kot je – zadnji trenutek odločila, da na meji postavi ograje in s tem vsaj malo poskrbi za lastno varnost.
Groza me je, ko poslušam, gledam ali berem, koliko jih je, ki še nikoli niso prebrali pravljice o Mojci Pokraculji in ne vedo, da pisker nepreklicno poči, če se v njem drenja preveč ljudi.
Ne bom razpredala o tem, kaj so v preteklosti naredili narobe tako Amerika, Francija in še kdo, dovolj žalostno je že to, da se je 13. november sploh zgodil. Tudi Slovenci so bili v svoji zgodovini begunci, a kolikor nam je znano, so se morali, če so hoteli preživeti, sami integrirati, kamorkoli so prišli. In to so povsod naredili več kot uspešno, morda še preveč, saj njihovi potomci danes marsikje komaj še vedo za svoje korenine.
Na vprašanje, so v Parizu padali streli zato, ker je Evropa- kljub vsemu- še zmeraj krščanska, humanistična, ker se Evropejci znajo poveseliti, tudi kaj popiti, ker uživajo na rock festivalih, ker dopuščajo gejem in lezbijkam, da živijo, kot sami želijo živeti, zato, ker spoštujemo svobodo in človekove pravice, ne morem odgovoriti.
Me je pa strah prihodnosti, še bolj odgovorov. Pa ne toliko zaradi tako imenovane nevarnosti od zunaj, bolj me je strah tega, ker smo od znotraj razdeljeni, razklani in razdiralni: tisti, bolj glasni, bi še naprej vse delili, oni drugi, ki jim je mar, pa bi se zavarovali. Vsaj s Schengenom, če ne še kako drugače. Med enimi in drugimi pa vlada vojna, hvala bogu ideološka in besedna.
Roko na srce, ograje niso slovenska pogruntavščina. Še zdaleč ne! Že od nekdaj obstajajo, ker ljudje z njimi želijo na simbolični ravni povedati, kje so meje.
Že pred davnimi leti, ko sem bila na Irskem, so me njihove kamnite ograje po vaseh prijetno vznemirjale. Nanje sem naletela povsod po Evropi. Drži, bogatejši narod, ko je bil, višje ograje sem videla, a tudi tisti, ki so imeli malo ali nič, so jih postavili vsaj za živino, če ne zaradi česa drugega.
Naši plotovi so v primerjavi s tujimi, neomembe vredni: namesto ograj imamo speljano trto, kivi, nasade drevja….
Nič nimam proti varovalni ograji v konkretnem ali simboličnem smislu. Bojim pa se, da smo Slovenci iz dneva v dan bolj polni zlobe in sovraštva do lastnih korenin in bomo z užitkom pomagali te ograje podirati, pa četudi nas potem vse pobere.
Igor Akrapovič je ob vprašanju vnovičnega zapiranja mej dejal, da to seveda ni dobro za posel, a je dodal, da je treba biti v teh časih racionalen ter se zavedati, da je varnost na prvem mestu. »Dolgoročne posledice trenutnega dogajanja bodo odvisne od Evrope in od tega, kako se bo ta reorganizirala. Sicer pa imamo v Sloveniji večje težave z našim poslovnim okoljem. Čakajo nas še večje obdavčitve, po drugi strani pa se krepi javna uprava. To ni dobro ne za nas ne za privabljanje tujih vlagateljev.«
Tako. Da ne boste govorili, da samo jaz trdim, da smo Slovenci sami sebi največji sovražnik.
Pokol, ki se je zgodil v Parizu, je spravil staro celino v stanje šoka. Protestniki, ki jim ni vseeno, so šli na ulice, v Varšavi jih je bilo več kot sto tisoč, ki so na glas povedali, da Evrope nasilja nočejo!
Le Slovenci smo veselo martinovali, kot da se nas krvavi dogodki ne tičejo. Pohiteli so le ljubitelji teorij zarote z razlagami, da je šlo tudi tokrat, podobno kot 9. septembra v Ameriki, za spletke najvišjih politikov, ki so želeli javno mnenje obrnili proti muslimanom v želji, da bi krščanska Evropa lahko od njih zahtevala rešitev migrantske krize po hitrem postopku zaprtjem zunanjih meja Schengena.
Tiste, ki so na glas opozarjali, da je domovina ena sama, se je zmerjalo s ksenofobi in fašisti. Norčevanje iz pristnih domovinskih čustev je bilo in je še stalno na tapeti, ne le na socialnih omrežjih, tudi v medijih.
Ema C. je, recimo na facebooku zapisala, citiram: ”Vsekakor obstajajo namigi, dokazi ter dejstva, da žrtev v Parizu sploh ni bilo. Da je šlo za v celoti narejen pripravljen in izpeljan scenarij.” O tem, kaj piše D., raje ne govorim!
V nadaljevanju ne bom pometala po EU, raje se bom osredotočila na domači prag.
Slovenci se ne zavedamo, da je domovina ena sama
V ponedeljkovih komentarjih sem že v preteklosti pogosto omenjala, da se nam bo to, da ne cenimo svojih korenin, ne spoštujemo domovine, da po njej celo pljuvamo, prej ali slej vrnilo kot bumerang. Vse, kar imamo, bi razdali, delili in opustošili, ker generacij ni nihče naučil, da je domovina ena sama. Neponovljiva. Če si jo pustimo vzeti ali jo z levo roko ponuditi na razprodaji, bomo za vse večne čase tujci. Kjerkoli že. Tudi na tistih tleh, ki so bile nekoč naše.
V zadnjih mesecih smo počeli še hujše stvari. Tiste, ki so na glas opozarjali, da je domovina ena sama, se je zmerjalo s ksenofobi in fašisti. Norčevanje iz pristnih domovinskih čustev je bilo in je še stalno na tapeti, ne le na socialnih omrežjih, tudi v medijih.
Generacije smo ”vzgajali” permisivno, brez odgovornosti in obveznosti, med vrsticami se je namigovalo, da je bila osamosvojitvena vojna en navaden blef. Po vrednotah se je obilo pljuvalo in se jih spodkopavalo. Ali še sploh kdo razmišlja s svojo glavo? Težko je reči. Preveč jih je, ki smo jih navadili, da so krave vijoličaste in da se vse, kar je le možno, da dobiti v trgovskih centrih, če ne tam, pa pri Marxu in Engelsu.
Naši predniki, ki so se žrtvovali za sleherno ped zemlje, jo obdelovali in poskušali iz nje iztisniti največ, kar so lahko, so se prvič obračali v grobu, ko so videli, s kakšno lahkoto smo najbolj rodovitno zemljo namenjali zabavi, trgovini in robusastim, brezobličnim socialističnim stolpnicam, namesto da bi spravili v red že zgrajene hiše. Žal se jih je raje prepustilo zobu časa.
Tudi Slovenci so bili v svoji zgodovini begunci, a kolikor nam je znano, so se morali, če so hoteli preživeti, sami integrirati, kamorkoli so prišli.
Drugič so se obračali v grobu nedavno tega, ko so se različni aktivisti s svojimi nerazumnimi parolami znašali nad državo, ki se je- cagava in nesposobna kot je – zadnji trenutek odločila, da na meji postavi ograje in s tem vsaj malo poskrbi za lastno varnost.
Groza me je, ko poslušam, gledam ali berem, koliko jih je, ki še nikoli niso prebrali pravljice o Mojci Pokraculji in ne vedo, da pisker nepreklicno poči, če se v njem drenja preveč ljudi.
Ne bom razpredala o tem, kaj so v preteklosti naredili narobe tako Amerika, Francija in še kdo, dovolj žalostno je že to, da se je 13. november sploh zgodil. Tudi Slovenci so bili v svoji zgodovini begunci, a kolikor nam je znano, so se morali, če so hoteli preživeti, sami integrirati, kamorkoli so prišli. In to so povsod naredili več kot uspešno, morda še preveč, saj njihovi potomci danes marsikje komaj še vedo za svoje korenine.
Strah pred slovensko razklanostjo in razdiralnostjo
Na vprašanje, so v Parizu padali streli zato, ker je Evropa- kljub vsemu- še zmeraj krščanska, humanistična, ker se Evropejci znajo poveseliti, tudi kaj popiti, ker uživajo na rock festivalih, ker dopuščajo gejem in lezbijkam, da živijo, kot sami želijo živeti, zato, ker spoštujemo svobodo in človekove pravice, ne morem odgovoriti.
Me je pa strah prihodnosti, še bolj odgovorov. Pa ne toliko zaradi tako imenovane nevarnosti od zunaj, bolj me je strah tega, ker smo od znotraj razdeljeni, razklani in razdiralni: tisti, bolj glasni, bi še naprej vse delili, oni drugi, ki jim je mar, pa bi se zavarovali. Vsaj s Schengenom, če ne še kako drugače. Med enimi in drugimi pa vlada vojna, hvala bogu ideološka in besedna.
Roko na srce, ograje niso slovenska pogruntavščina. Še zdaleč ne! Že od nekdaj obstajajo, ker ljudje z njimi želijo na simbolični ravni povedati, kje so meje.
Že pred davnimi leti, ko sem bila na Irskem, so me njihove kamnite ograje po vaseh prijetno vznemirjale. Nanje sem naletela povsod po Evropi. Drži, bogatejši narod, ko je bil, višje ograje sem videla, a tudi tisti, ki so imeli malo ali nič, so jih postavili vsaj za živino, če ne zaradi česa drugega.
Naši plotovi so v primerjavi s tujimi, neomembe vredni: namesto ograj imamo speljano trto, kivi, nasade drevja….
Nič nimam proti varovalni ograji v konkretnem ali simboličnem smislu. Bojim pa se, da smo Slovenci iz dneva v dan bolj polni zlobe in sovraštva do lastnih korenin in bomo z užitkom pomagali te ograje podirati, pa četudi nas potem vse pobere.
Igor Akrapovič je ob vprašanju vnovičnega zapiranja mej dejal, da to seveda ni dobro za posel, a je dodal, da je treba biti v teh časih racionalen ter se zavedati, da je varnost na prvem mestu. »Dolgoročne posledice trenutnega dogajanja bodo odvisne od Evrope in od tega, kako se bo ta reorganizirala. Sicer pa imamo v Sloveniji večje težave z našim poslovnim okoljem. Čakajo nas še večje obdavčitve, po drugi strani pa se krepi javna uprava. To ni dobro ne za nas ne za privabljanje tujih vlagateljev.«
Tako. Da ne boste govorili, da samo jaz trdim, da smo Slovenci sami sebi največji sovražnik.
Zapis Milene Miklavčič je bil prvotno objavljen na njenem blogu na Drugem svetu.
Povezani članki
Zadnje objave

Odmev tedna: Za denar gre
8. 12. 2023 ob 19:31

Kaj zahteva javni sektor in kako so rasli število ter stroški zaposlenih
7. 12. 2023 ob 19:21

»Santo subito«: Miklavž z Rdečega otoka
7. 12. 2023 ob 12:01
Ekskluzivno za naročnike

»Santo subito«: Miklavž z Rdečega otoka
7. 12. 2023 ob 12:01

Alenka Puhar priporoča delo o vznemirljivem in zamolčanem življenju izseljenca
7. 12. 2023 ob 11:56

Domovina 126: Pedro Opeka – Miklavž z Madagaskarja
6. 12. 2023 ob 11:25
Prihajajoči dogodki
DEC
08
Sklep jubilejnega Grozdetovega leta
10:00 - 11:30
DEC
08
DEC
09
Javni rožni venec na Kongresnem trgu
06:30 - 07:15
DEC
09
Dan odprtih vrat na Škofijski gimnaziji Vipava
09:00 - 12:00
DEC
09
Klepet - Sonja Porenta
18:00 - 19:00
Video objave

Odmev tedna: Za denar gre
8. 12. 2023 ob 19:31

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 20:31

Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 18:35
Izbor urednika

Tri lekcije zgodbe o donacijah za "herojskega gasilca" Sandija Zajca
3. 12. 2023 ob 18:07

Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom
28. 11. 2023 ob 7:22
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.