Skupne vojaške vaje Kitajske, Rusije in Irana – nov blok na Bližnjem vzhodu?

Kitajska, Rusija in Iran začenjajo skupne pomorske vojaške vaje v Omanskem zalivu, ki bodo trajale vse do ponedeljka. Vojaške vaje potekajo v času, po velikih napetostih med ZDA in Iranom na območju, kjer potuje kar petina svetovne nafte. Tri države želijo po besedah Iranske revolucionarne garde prikazati pomorsko oblast nad tem delom regije.

Po besedah Kitajskega zunanjega ministrstva so pomorske vojaške vaje del »običajnega vojaškega sodelovanja« treh držav, z njimi pa načrtujejo sodelovanje še poglobiti. Dodajajo še, da so vaje v skladu z mednarodnim pravom in niso nujno povezane z dogajanjem v regiji.

Malo manj diplomatsko zadržani so Iranci, ki niti ne skrivajo, da je namen vojaških vaj demonstracija Iranske suverenosti nad Perzijskim zalivom, in prikaz moči njihove mornarice, ki na omenjenem območju zagotavlja »varnost tukajšnjih pomembnih pomorskih poti«. Vojaške vaje so prve od Iranske islamske revolucije leta 1979.

Kitajci bodo bolj previdni pri razkazovanju moči. Nastopili bodo predvsem z reševalno, proti-piratsko in protiteroristično opremo. Kitajska, ki ima na območju daljnosežnejše interese, se ne želi vmešavati v Iransko-Ameriški spor, želi pa s prisotnostjo svetu poslati sporočilo.

Bližnjevzhodni lonec, ki je vedno blizu vrelišča

Odnosi med Iranom in ZDA so se močno poslabšali maja 2018, ko je ameriški predsednik Donald Trump v imenu ZDA odstopil od jedrskega sporazuma, ki so ga sklenile ZDA z Iranom, Francijo, Nemčijo, Veliko Britanijo, Evropsko unijo, Rusijo in Kitajsko. Po ameriškem odstopu od sporazuma so ZDA zoper Iran in njegove trgovinske partnerje znova uvedle sankcije, zaradi česar se je iransko gospodarstvo znova močno upočasnilo.

Letos poleti so nato sledili napadi najprej na več tankerjev v Perzijskem zalivu, Hormuški ožini in Omanskem zalivu, nato pa še napad na Savdsko Arabsko rafinerijo, za kar je bil, kljub temu da sami to zanikajo, obtožen Iran, kar je letos državo privedlo na rob oboroženega spopada z ZDA. Tokratne vojaške vaje so tako vsekakor velika provokacija za ZDA.

Ameriški in Kitajski interesi na Bližnjem vzhodu

Medtem kot zaradi vse večje proizvodnje nafte doma, ZDA potrebujejo vse manj energentov iz bližnjega vzhoda, hkrati pa ameriška javnost nikakor ni naklonjena vojaškim posredovanjem v tujini, je ameriška administracija zavzela taktiko delegiranja. Svojo prisotnost na bližnjem vzhodu počasi zmanjšujejo, medtem ko vajeti prepuščajo lokalnima zaveznikoma: Savdski Arabiji in Izraelu.

Tako so se ameriške sile letos umaknile iz Sirije, povečale pa so prisotnost v Savdski Arabiji, ki je z ZDA sklenila tudi milijardne posle z orožjem. Za varnost v Perzijskem zalivu predlagajo koalicijo pod vodstvom Savdske Arabije.

Vakuum, ki ostaja za Američani pa sistematično in intenzivno zapolnjujejo Kitajci, ki imajo v tem delu predvsem dva ključna cilja. Zagotovitev varnih trgovskih poti in zagotovitev dobave potrebnih količin energentov.

Kitajska je že danes drugi največji svetovni porabnik nafte in največji uvoznik zemeljskega plina. Hkrati pa porabi več premoga kot ves preostali svet skupaj, kar povzroča ogromne okoljske probleme, in posledično tudi to želi nadomestiti s čistejšimi energenti.

Ob naraščajoči porabi energentov Kitajska že danes polovico nafte uvozi z bližnjega vzhoda. Iran, ki se sooča z blokado zaradi ameriških sankcij pa bo, tako kot Rusija, več kot vesel pri zadovoljevanju teh Kitajskih potreb. Kitajska že danes, kljub ameriškim sankcijam predstavlja pomembnega odjemalca iranske nafte.

Poleg naftnih virov pa je Bližnji vzhod tudi območje, kjer potekajo ključne trgovske poti za Kitajsko, katere gospodarstvo je močno odvisno od izvoza. Zato ne čudi, da je ravno bližnji vzhod tudi regija, kjer se zaradi ohlajanja gospodarske rasti kitajske investicije niso začele krčiti, temveč še naraščajo. Kar tretjina vseh investicij v regiji danes je kitajskih. Kar so Američani prej obvladovali z vojaško močjo, Kitajci tiho osvajajo z investicijami.

Svoje osvajanje Bližnjega vzhoda pa z vojaškimi vajami začenjajo nakazovati tudi z drugimi sredstvi. To močno ustreza Iranu, ki je zaradi sankcij oslabljen, hkrati pa se vse bolj boji z ameriškim orožjem okrepljene Savdske Arabije in Izraela.

Kitajska nadvlada pa vse bolj skrbi njene azijske sosede, ki so prav tako odvisne od bližnjevzhodne nafte, z azijskim velikanom pa imajo tudi odprta vprašanja in konflikte. Zaradi kitajske ekspanzivne politike do Kitajske vse manj naklonjene predvsem Japonska, Indija, Južna Koreja in Filipini, vse bolj pa tudi Avstralija.