Skrivnosti za idealiziranim likom Franceta Prešerna

Danes praznujemo Prešernov rojstni dan ali Ta veseli dan kulture. O njegovih literarnih dosežkih je bilo napisano že kilometre papirja, o simpatičnih zgodbicah njegovega življenja tudi. Manj je znana njegova vloga starša in partnerja, o čemer smo pisali lani.

Idealizacija njegovega lika je prisotna že več kot stoletje. Generacijam Slovencev je bil predstavljen kot dostojanstveni odvetnik, neustavljiv romantik in ljubeznivi doktor Fig.

Očitno imamo Slovenci takšno pomanjkanje junakov in takšno potrebo za njimi, da jih moramo, če jih ni, sami ustvariti. In s tem so si prešernoslovci preteklih obdobij vsekakor dali veliko dela in občasno tudi vroče krvi.

Ran mojih bo spomin in tvoje hvale…

Morda si predstavljamo Prešerna kot zaljubljeno slovansko verzijo dolgolasega Brada Pitta, ki dvori brhki lepotici, ta pa s svojo nedosegljivostjo le še bolj vnema že tako vnetega pesnika.

Realna slika je bila mnogo manj romantična. Prešeren, ki je bil takrat preko trideset let star brezposelni pravnik z neurejenim življenjem, naj bi se ogrel za Julijo, ki je bila 16 letnica iz ene najpremožnejših ljubljanskih družin.

Čeprav uradno prešernoslovje govori drugače, je iz različnih virov (presneti Štajerci) razbrati, da je Prešeren Julijo poznal že pred letom 1833 (ko bi se naj zgodilo usodno srečanje v Trnovski cerkvi).

Skoraj gotovo je poznal Julijino mater, ki je bila kot mlada bogata vdova zelo lepa in oboževana (o tem v spominih piše tudi Prešernova hči). Dame iz visoke družbe so imele zapeljivega in zanimivega pesnika, ki je znal pihati na dušo in spisati dami pesem, za zabavo.

Ena teh naj bi bila tudi vdova Julijana Primic starejša. Vse doklej se ni pričel preveč očitno smukati okoli njene hčere, za prihodnost katere bi bil kakršenkoli škandal z moškim Prešernovega slovesa poguben. V letu 1833 je bila na hitro zaročena s primernejšim ženinom. Povsem jasno naj ne bi bilo niti to, kateri Juliji (mlajši ali starejši) so posamezne pesmi iz Sonetnega venca in tudi Gazel posvečene.

Videti, da je imel pesnik, kar se ljubezenskega življenja tiče, več želez v ognju in da je znal svoje poezije prilagoditi tudi modi. Ta pa je bila, po Petrarkovem zgledu (tudi on je svojo Lauro ugledal v Cerkvi), v tistih časih nedosegljiva in neuslišana ljubezen.

Zanimiv je tudi podatek, da je bila Ana Jelovšek (poznejša Prešernova partnerica, s katero se je zapletel pri njenih 14 letih in mu je pozneje rodila 3 otroke) kot sedemletna punčka določena za Julijino strežnico.

Ti si kriva, ljubezniva …

Razlaga, da se je Prešeren zapil in propadel zaradi neuslišane ljubezni zveni res najbolj literarno in romantično, vendar pa je imel za to tudi dovolj drugih razlogov.

Sicer to, da je bil alkoholik, za tiste čase ni bilo nič nenavadnega. Večina literatov tistega obdobja je svoje veselje in žalost dodobra prepojila z alkoholom. Zanimivo bi bilo raziskati (kolikor je pač možno) vzroke Prešernovega alkoholizma, njegove duševne nestabilnosti.

V zvezi s pesnikovim psihičnim zdravjem je verjetno potrebno seči v njegovo otroštvo. Zelo verjetno je moralo biti tragično, glede na to, da si v odraslosti ni bil sposoben urediti življenja in izbirati stvari, ki bi ga osrečevale. Iz domače kmečke družine je bil kot nadarjen sedemletni fant poslan v uk. Za tisti čas sicer nič nenavadnega, a za otroško duševnost gotovo pretresljivega.

Sam se je še posebej negativno spominjal šolanja v Ribnici, kjer je bil sicer najboljši v razredu, a ni mogel preboleti dogodka ali dogodkov, ki so se zgodili v tem obdobju. Še na smrtni postelji je svoji sestri dejal, da bi bilo zanj bolje, da »bi nikoli ne hodil v Ribnico«. Po nekaterih virih je precej verjetna možnost spolne zlorabe.

Najbrž ne bomo nikoli vedeli kaj je bilo in če je bila morda ta globoka rana tista, ki je prebila in sprostila neusahljivo žilo pesniške ustvarjalnosti in mu istočasno prinesla tudi veliko gorja v osebnem življenju.