Se Janez Janša upravičeno boji odprave volilnih okrajev?

Rok Čakš
15

Pred dnevi je 59 poslancev LMŠ, SMC, SD, NSi, Levice, SAB in SNS ter oba poslanca manjšin v proceduro vložilo predlog novele Zakona o volitvah v državni zbor, ki bi ugotovljeno neustavnost odpravili z ukinitvijo volilnih okrajev ter uvedbo relativnega preferenčnega glasu. 

Sprememba zahteva 2/3 večino, do katere pa predlagateljem manjka en poslanski glas. Proti so namreč v DeSUSU ter rudi največji parlamentarni stranki, SDS.

Predsednik te stranke, Janez Janša, trdi, da bi bila ukinitev okrajev “atentat na podeželje”, izvoljeni poslanci vseh strank pa bi se v roku treh mandatov praktično v celoti skoncentrirali v državnem in nekaterih regionalnih središčih. SDS se zavzema zgolj za minimalni poseg – spremembo velikosti nekaterih okrajev, kar bi prav tako odpravilo neustavnost. Za sprejetje te rešitve pa je dovolj 46 glasov. 

Ali so Janševi strahovi po centralizaciji v primeru ukinitve okrajev upravičeni in kaj prinaša en in drugi sistem, ugotavljamo v tem članku.

V čem je problem

Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost člena, ki določa volilne okraje, saj je razlika med najmanjšimi in največjimi volilnimi okraji po številu volilnih upravičencev velika in se še povečuje, poleg tega pri vseh volilnih okrajih ni upoštevano merilo o geografski zaokroženosti.

Slednje v praksi pomeni, da poslanec državnega zbora lahko postane nekdo z nekaj sto glasovi, medtem ko nekdo drugi z več tisoč glasovi ni izvoljen.

Ustavni pravniki poudarjajo, da je ob tem ključno zagotoviti odločilen vpliv volivcev na dodelitev mandatov. Zato sami preferirajo ukinitev okrajev in uvedbo (obveznega) absolutnega preferenčnega glasu, medtem ko sta obe drugi možnosti, ki sta trenutno aktualni, (ukinitev okrajev in relativni preferenčni glas ter zgolj spreminjanje meja volilnih okrajev) zanje manj primerni rešitvi. A politika se zavzema ravno za eno od teh dveh.

Kaj prinaša sedanji sistem in kaj bi pomenila ukinitev volilnih okrajev

V obstoječem sistemu je Slovenija razdeljena na 8 volilnih enot in znotraj teh 11 volilnih okrajev. Glasovi vseh strank se seštevajo na ravni države in na ravni volilnih enot. Glede na razmerja glasov se določi, koliko mandatov stranka (upoštevajo se tiste, ki presegajo parlamentarni prag 4 odstotkov) dobi v posamezni volilni enoti. Slednje se pri vseh zgornjih predlogih ne spreminja. 

V praksi pa se spreminja, kateri kandidati iste stranke so izvoljeni v določeni volilni enoti. Po trenutnem sistemu (in če zgolj spremenimo meje volilnih okrajev) je tako, da volivec nima možnosti izbire med kandidati stranke, za katero se je odločil, temveč mu je kandidat “predpisan” glede na volilni okraj, v katerem stanuje. Strankine mandate v tej volilni enoti pa dobijo tisti njeni kandidati, ki so v svojih okrajih dosegli najvišji delež od vseh glasov v okraju.

V praksi to pomeni, da za stranke obstajajo bolj in manj izvoljivi okraji in vodstva strank lahko svoje “izbrance” postavljajo v bolj izvoljive okraje (čeprav morda tam sploh ne živijo). A obenem lahko lokalni kandidati, ki v okraju živijo in so v okviru njegovih meja močno prepoznavni, resno računajo za izvolitev v državni zbor, čeprav dejansko dobijo precej manj glasov od konkurentov znotraj strankarske liste v drugih, večjih okrajih.

Poglejmo primer poslanca Vinka Gorenaka. Ta je bil leta leta 2011 s 5.368 glasovi (34,6 %) in leta 2014 z 2.788 glasovi (23 %) obakrat izvoljen za poslanca državnega zbora v volilnem okraju Šmarje pri Jelšah, ki za stranke desno od sredine velja za “izvoljivega”. Leta 2018 pa je Gorenak, zaradi razmišljanja o upokojitvi, a v želji, da stranki pomaga nabirati glasove, kandidiral v “neizvoljivem” okraju Celje II. Zbral je 3.161 glasov (22 %), kar je denimo po številu precej več kot štiri leta pred tem in hkrati največ med vsemi kandidati SDS v volilni enoti Celje. A se izvolitvi s tem odstotkom ni niti približal.

V primeru odprave volilnih okrajev pa bi bilo precej drugače, saj bi lahko volivci iz celotne volilne enote izbirali med vsemi enajstimi poslanci, ki za stranko, katero želijo voliti, kandidirajo v njihovi volilni enoti. Na listi stranke pa bi obkrožili kandidata, za katerega želijo, da se uvrsti v državni zbor. Če bi ta zbral vsaj 4,5 % glasov za listo v enoti, bi s preferenčnimi glasovi lahko prehitel vse ostale kandidate, ki so na listi pred njim, a bi zbrali manj glasov (relativni preferenčni glas). S tem bi pa volivci imeli vpliv na izbiro konkretnih kandidatov znotraj strankarske liste.

Poglejmo, kaj bi to teoretično pomenilo za kandidata Vinka Gorenaka iz Vršne vasi pri Zibiki na volitvah 2018. SDS je v volilni enoti Celje dobila 3 poslanske mandate. V parlament so prišli Jelka Godec (Šentjur pri Celju – 3.075), Nada Brinovšek (Mozirje 2.643) in Franc Rosec (Velenje II, 3.108).  V državni zbor pa se denimo ni uvrstila Karmen Kozmus (Celje I – 4.349) nekdanji poslanec te stranke Ljubo Žnidar (Žalec – 3.029, ), ter kandidat v okraju Žalec II Marjan Golavšek – 2.964).

Kdo od teh bi prišel v državni zbor?

V primeru ukinitve okrajev bi vsi navedeni kandidati za 3 strankine mandate volivce nabirali v celotni enoti Celje in ne samo v svojem okraju. Na zadnjih volitvah je vseh 11 kandidatov SDS v tej enoti zbralo 33.115 glasov.

Janez Janša v svoji argumentaciji trdi, da bi prišlo do centralizacije ter da bi kandidati iz mestnih središč premagali podeželske kandidate. V našem primeru trditev pomeni, da bi Celjanka Karmen Kozmus, Velenjčan Franc Rosec ali oba Žalčana na ravni enote premagala “vaščane” kot sta Vinko Gorenak (Vršna vas) in Jelka Godec (Ponikva).

Ampak a bi jih res? Bi Karmen Kozmus izven svojega mesta zbrala dovolj glasov, da bi premagala denimo Jelko Godec? Bi volivci res glasovali izrazito teritorialno ter v Celju Kozmusovo proti Godčevi podprli s takšno večino, da ta morebitne razlike v svojo škodo s svojo nacionalno prepoznavnostjo ne bi mogla nadoknaditi izven Celja, kjer je Kozmusova praktično nepoznana?

 Kaj bi se dejansko zgodilo?

Realen premislek na zgornjem primeru pove, da bi Jelka Godec in Vinko Gorenak, čeprav prihajata iz Vršne vasi pri Zibiki in Ponikve, s svojo nacionalno prepoznavnostjo na ravni enote še vedno premagala lokalne kandidate, tudi mestne.

Pravzaprav so v obstoječem sistemu ravno mestni kandidati strank desno od sredine v izrazito depriviligiranem položaju, saj na splošno velja, da je levica v urbanih središčih močnejša in tudi odlični mestni kandidati SDS težko zberejo dovolj visok odstotek, da premagajo svoje strankarske kolege v majhnih podeželskih okrajih. Najboljši primer tega je ravno neuspešna kandidatura strankinega prvokategornika Vinka Gorenaka v Celju. Pred njim so mandat pridobili kandidati, ki jih izven njihovega domačega kraja ne pozna praktično nihče, tudi po več letih sedenja v državnem zboru.

Janševa argumentacija torej drži v točki, da povprečni kandidati manjših, podeželskih volilnih okrajev, res več ne bi več kar tako prehitevali nadpovprečnih kandidatov iz urbanih središč. Prav tako drži trditev, da bi prepoznavni kandidati z velikih mest, denimo nekdanji župani, imeli pomembno prednost. Ampak ti bi stranki lahko koristili v več pogledih. Najprej bi na nacionalni nivo prenesli izvršilne izkušnje iz vodenja nadpovprečno velikega sistema lokalne samouprave. In drugo, v gosto poseljenem okolju bi nedvomno prinesli tudi dodatne glasove in morda celo dodaten mandat na ravni volilne enote, ki ga sicer stranka ne bi osvojila. S tem pa bi avtomatsko odprli dodatno mesto tudi za podeželskega kandidata. V Sloveniji pač komajda imamo mesto ali dva v posamezni enoti.

Vse to kaže, da je Janšev strah pred centralizacijo parlamentarne zastopanosti v veliki meri odveč. Mestni kandidati sami po sebi ne bi bili v izraziti prednosti, sploh ne proti prepoznavnim strankarskim obrazom. Navsezadnje v mestih izrazite vloge ne igra tudi lokalno-patriotski čut, ki je precej močnejši na podeželju.

Vse to nakazuje, da bi v sistemu brez okrajev pred lokalno močnimi kandidati prosperirali nacionalno prepoznani kandidati, torej tisti, ki bi si kariero izgradili s svojim delom v parlamentu ali na ministrskih ter drugih izpostavljenih političnih mestih. In v končni fazi – mar si ne želimo ravno takšnih poslancev, ki presegajo zgolj lokalni nivo in se dokažejo s svojim delom v parlamentu, vladi ali pa morda izven politike v gospodarstvu in podobno? Navsezadnje so poslanci po ustavi “predstavniki vsega ljudstva” in ne samo predstavniki kraja z nekaj sto ali tisoč prebivalci, od koder prihajajo.

Kar se vpliva stranke na izvolitev svojih najmočnejših ljudi tiče, pa bi se dejansko nekoliko korigiral le način, na katerega bi te preferirale svoje najboljše kandidate. Zdaj to počnejo tako, da jih postavljajo v “izvoljive” volilne okraje, pa če tam živijo ali ne. V prihodnje pa bi imele dve možnosti: vrstni red na kandidatni listi (ki se ga sicer da preskočiti). Njihovo prepoznavnost pa bi še bolj intenzivno gradili na nacionalnem nivoju preko medijev. V praksi – tiste, katerih izvoljivost si želijo, bi večkrat poslali na televizijo in v druge medije, kjer bi lahko pokazali svoje retorične in druge sposobnosti. Na tak način bi lahko pomagali tudi mladim, perspektivnim kandidatom, ki jim domače podeželsko okolje ne bi moglo nuditi dovoljšnje odskočne deske.

Tukaj pa se morda pokaže slaba stran tega sistema – tisti kandidati, ki so v nemilosti strankinega vodstva in zato ne bi dobivali priložnosti za javne nastope, bi se težko širše javno uveljavili. Prav tako bi lahko bili prikrajšani sicer sposobni, a retorično manj spretni kandidati. Pa vendarle – nujen del obvladovanja politične obrti je tudi sposobnost javnega nastopanja, kar seveda še posebej velja za obraze v ospredju. Za sposobne kadre, ki tega nimajo, pa je na voljo tudi dovolj operativnih mest v drobovju strank in institucij.

Pomislek dr. Bojana Dobovška

Nasprotovanje ukinitvi volilnih okrajev je izrazil tudi strokovnjak za korupcijska tveganja in predsednik Dobre države, dr. Bojan Dobovšek.

Prvi pomislek gre na račun centralizacije Slovenije, na katerega smo v zgornjem tekstu že odgovorili. Drugi pa na račun še večjega vpliva medijev na izvolitev, kar pa v precejšnji meri drži. A medije bi lahko v svoj prid z medijsko izšolanimi in sposobnimi kandidati obrnili tudi v samih strankah. Odpornost proti negativnim medijskim vplivom pa bi se lahko gradila tudi na terenu; le da bi gradnja terenske prepoznavnosti morala biti zastavljena regionalno in ne zgolj lokalno.

Doniraj

15 KOMENTARJI

  1. Hja, problem je, ker so vsi na levici za. Pomeni, da nekaj vedo, kar mi ne.

    Centralizacija, sploh ob porasti urbanega prebivalstva neslovenskega porekla pomeni konec vpliva Slovencev na volilne izide in začetek vpliva t.i. manjšin na to, kdo vlada.

    Še pomembneje: levica že ves čas vlada na podlagi “novih obrazov” in nov volilni sistem postane samo še ena platforma, kjer lahko s svojo medijsko močjo prezentirajo karseda te nove obraze in z njimi osvajajo parlamentarne sedeže, v ozadju pa izbirajo nove mandatarje.

    Znani obrazi na desnici so vsi v glavnem na tak ali drugačen način kompromitirani. Če ne zaradi očitnih škandalov pa zaradi poročanja medijev. Tak sistem da levici vsake volitve.

  2. Dokler ne bomo dobili večinskega volilnega sistema, bo v državi anarhija.

    Prav je ugotovil dimnik, da na volitvah odločajo neslovenski volivci, za katere se je in se še bo trudila levica, da jih bo čim več.

  3. “Novinar” Caks, a je morda, po kaksnem golem nakljucju, slucaju, vam prislo na misel, da bi o tej temi povprasali kar g. Janso? Hm?! Pisete po narocilu? Morda Novakove?

  4. Če bodo volitve bo leva stran 100 % navrgla “nov obraz” – luč, ki bo medijsko podprta, nov rešitelj. Ja, problem pri predlaganemu zakonu je, da ne vemo kaj se skriva. Sumljivo je že to, da ga podpisa leva koalicija.

  5. Na koncu bomo slovenski državljani Slovenije dobili kar zaslužimo. Naše pišmeuhovsko obnašanje in apatija nas bodo zgodovinsko zbrisali kot Slovence, Balkan se po krepko pomaknil na zahod, tako po mentaliteti kot po etični pripadnosti.

  6. Očitek, da bi predlagana delna sprememba sorazmernega volilnega sistema še okrepila in povečala centralizacijo zakonodajne veje oblasti oz. okrepila nesorazmeren vpliv kandidatov iz večjih urbanih središč, ne drži povsem.
    Že po veljavnem ustavno spornem sorazmernem volilnem sistemu, ko kandidati v posameznih volilnih okrajih sploh niso bili vezani na kraj stalnega bivališča in so lahko od koder koli kandidirali v katerem koli volilnem okraju (po uzakonjeni in pragmatično prilagojeni volilni računici najožjega strankarskega vodstva), v DZ RS niti približno niso bili izvoljeni kandidati iz vseh volilnih okrajev. Nesorazmerja med močjo volivcev v številčno povsem neenakopravnih volilnih okrajih pa so bila slabša od 1 : 3, zaradi česar je bilo Ustavno sodišče RS dolžno zahtevati odpravo več kot očitne neustavnosti ter nedemokratičnosti veljavnega sistema ter odpravo več kot očitne neenakopravnosti med volivci (in kandidati!) v številčno nesorazmerno različnih volilnih okrajih.
    Državna volilna komisija RS in pravni eksperti s področja volilne zakonodaje bi morali v odgovor na gornje vprašanje in to svarilo (SDS, Dobre države …) pred morebitno spremembo sorazmernega volilnega sistema objaviti poimensko celoten sestav aktualnega, legalno in legitimno izvoljenega DZ RS, ter ob vsakem poslancu objaviti tudi kraj veljavnega stalnega bivališča, volilni okraj, v katerem je kandidiral in v katerem je bil veljavno izvoljen, ter kraj morebitnega začasnega bivališča. Zelo verjetno bi se pokazalo, da je prevladujoči del izvoljenih poslancev DZ RS iz osrednje Slovenije in da prevladujejo poslanci s stalnim ali začasnim bivališčem v Ljubljani.
    Vsekakor pa bi bilo za boljšo zastopanost vseh delov Slovenije (urbanih središč in podeželja) v DZ RS zelo koristno, da bi predlagani delni spremembi sorazmernega volilnega sistema, se pravi ukinitvi volilnih okrajev ter uveljavitvi pravice volivca do dodatnega prednostnega glasu posameznemu kandidatu s strankarske liste, dodali še obvezni pogoj, po katerem bo lahko legalno in legitimno kandidiral v posamezni volilni enoti le kandidat s stalnim bivališčem v kateri od občin iz tiste volilne enote (domicilno načelo).
    Ob predvideni utemeljeni ukinitvi med seboj popolnoma neenakih in neenakopravnih volilnih okrajev, ki jo utemeljeno terja veljavna odločba Ustavnega sodišča RS, pa se je treba vprašati, ali bodo številčna razmerja med volivci posameznih volilnih enot bolj enakopravna in pravičnejša ter ali se bodo bistveno bolj približala zastavljenemu demokratičnemu volilnemu idealu “en volivec – en glas!” oz. dopustnemu do 10 odstotnemu odstopanju od tega trdnega in jasnega demokratičnega načela.
    Bojim se, da tega izračuna o številčnih razmerjih med volivci osmih volilnih enot ni še nihče napravil in predvsem ne predstavil zainteresirani javnosti. Kar pa pomeni, da se utegne izkazati protiustavna nepravičnost razmerij med volivci (in kandidati) po sedaj veljavnih volilnih okrajih (slabše od razmerja 1 : 3!) tudi na ravni razmerij med volivci po volilnih enotah. To pa bi pomenilo, da bi ostal sorazmerni volilni sistem še vedno enako ustavno in demokratično sporen, spremenila bi se le (ozemeljska) raven neustavne neenakosti in celo diskriminatornosti med volivci in kandidati med seboj tudi poslej neenakih in neenakopravnih volilnih enot.
    Edini pozitivni “obliž” na sistemski neustavnosti in diskriminatornosti sorazmernega volilnega sistema bi torej lahko vsaj začasno postal “prednostni glas”, s katerim bi pridobil volivec pravico do resnične izbire med predlaganimi kandidati s celotne liste ter s katerim bi bila odvzeta najožjim vodstvom posameznih političnih strank dosedanja neustavna pravica do preračunljivega vsiljevanja lastnih izbrancev zgolj v formalno potrditev volivcem.
    Pravica volivca do uveljavitve in svobodne dodelitve prednostnega glasu bi bila kljub vsem pomislekom pomemben napredek v smeri krepitve demokratičnega vpliva volivcev in nujnega zmanjševanja neustavnega dosedanjega vpliva strankarskih vodstev, zato jo velja podpreti. Še zlasti tudi zaradi pozitivnih izkušenj in pozitivne prakse uveljavljanja prednostnega glasu na doslej uspešno izvedenih volitvah poslancev za Evropski parlament.

  7. Se v celoti strinjam z mnenjem g. Bojana Dobovška. Z ukinitvijo okrajev se bo prepoznavnost novih sposobnih kandidatov bistveno zmanjšala.
    Volivci sposobnega posameznika najprej prepoznajo na lokalnem področju, v krajevni skupnosti, občini, okraju, in nato širše. Če to postopnost prepoznavnosti odpravimo, bo še bolj narasla moč vpliva dominantnih medijev, ki pa so že dandanes glavni krivec za razmah mafijske države (majhne izjeme so tu izvzete).
    Z odpravo volilnih okrajev bodo volivci nastopajoče kandidate lahko prepoznavali samo posredno, preko lastniško in politično motiviranih medijev, kjer bodo imeli prednost nesposobni blebetači, ki v svojem življenju niso še ničesar koristnega pokazali, teh pa, še zlasti na levici, kar mrgoli.
    Posledice takih povzpetnikov bodo katastrofalne. Mafija, ki že 30 let duši Slovenijo, bo imela še manj ovir, vse več bo razočaranih volivcev in vse manjša bo volilna udeležba.
    Ta spirala vodi naravnost proti dnu, k afriškim razmeram.
    Citiram Dobovška : je to res, kar si želijo državljani ?

    • Dobro ste povedali.
      Levica ima v rokah medije in veliko “pokradenega denarja iz podjetij in BANK. S tem denarjem, bo podkupovala ljudi, MEDIJE, delala panoje….

      Vse se bo skoncentriralo v “leve roke” in večja mesta.
      Izgubljalo pa bo SLOVENSKO PODEŽELJE.
      To je v prid LEVICE, ki ni vajena delati s svojimi rokami, ampak le z zavajanjem množic.

  8. Državljani so že jasno pokazali, kaj želijo: kljub vsem oviram, ki so jim jih v okviru referenduma nametali levuharji, so jasno glasovali za večinski volilni sistem, ki je bil nato preprečen s politično manipulacijo. Predlagam, da začnemo državljani bojkotirati volitve, dokler ne dobimo sistema, ki smo ga izglasovali leta 1996. To se itak že dogaja, volilna udeležba pada.

  9. Največji umi so se rojevali na podeželju. Jožef Štefan, oče samostojne Slovenije Jože Pučnik, Tesla, Pupin……, jutri je državni praznik slovenske kulture ali Prešernov dan. Kolikor vem, je Vrba še zmeraj vas.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime