Sava še vedno teče, JEK še vedno proizvaja, zakaj se torej elektrika tako draži?

Številne Slovence zadnje mesece in tedne bega vprašanje, zakaj se cene električne energije dražijo, čeprav je pri nas skorajda vse enako. Elektriko še vedno proizvajamo v istih elektrarnah kot leta poprej. Kljub temu cene rastejo.

Se bo ta trend kmalu umiril? Ali pa bomo morali za elektriko že kmalu plačevati še več?

V dogajanje je naposled posegla tudi vlada in cene električne energije za male in poslovne odjemalce omejila na 0,118 evra na kWh po višji tarifi, 0,082 evra na kWh po nižji tarifi ter 0,098 evra na kWh po enotni tarifi. To je precej več od cene, po kateri vam elektriko prodajajo najcenejši trgovci, obenem pa tudi nekaj manj od tistih najdražjih.

Zato potrošnike prav gotovo bega, kaj je vzrok za tako skokovito rast cen. Za Slovenijo je namreč veljalo, da sta njen uvoz in izvoz v ravnovesju. Zaradi množice hidroelektrarn, ki elektriko proizvajajo takrat, ko je najdražja, je sistem v bilanci s tujino praviloma beležil dobiček.

Elektrika je postala običajno tržno blago

Ob veliki stabilnosti domačega sistema, pa tudi mednarodnega okolja, smo kar nekako pozabili, da je elektrika čisto običajno tržno blago. Cene elektrike so se za daljše obdobje ustalile pri okoli 50 evrih za megavatno uro, kar je bilo za večino deležnikov v elektroenergetskem sistemu popolnoma sprejemljivo.

Toda obenem je evropski elektroenergetski sistem v tem času doživljal obsežne spremembe. Velike evropske termoelektrarne so bile vključene v sistem emisijskih kuponov. Ob tem se je v Evropi začela množična preusmeritev k zelenim virom energije, zlasti soncu in vetru. Stanje pa je še bolj zapletla ruska vojna v Ukrajini, ki je povzročila skrb pred pomanjkanjem plina.

Zato se je drastično podražil tudi zemeljski plin. To je sicer razmeroma marginalen, vendar ključen energent, s katerim države nadomestijo morebitne izpade v proizvodnji preostalih (zlasti sončnih in vetrnih elektrarn), ki uporabljajo cenejše energente.

Slabe hidrološke razmere povzročajo skrbi

Stanje v Evropi so še dodatno poslabšale slabe hidrološke razmere, zaradi katerih je drastično upadla proizvodnja elektrike iz hidroelektrarn. Letošnja zima se je po podatkih agencije RS za okolje uvrstila med 13 najmanj namočenih od leta 1961. Meseca marca v Sloveniji tako sploh nismo imeli omembe vrednih padavin. Podobno velja tudi za številne druge evropske države.

Slovenske hidroelektrarne so tako od decembra do konca marca proizvedle kar za 50 odstotkov manj električne energije manj kot v enakem obdobju pred enim letom. S tako katastrofalnimi razmerami pa se slovenski elektroenergetski račun nikakor ne izide.

Slovenija je bila tako letos po besedah direktorja Elesa Aleksandra Mervarja kar 95 odstotkov vseh ur odvisna od uvoza.

V Sloveniji imamo nizke cene elektrike

Verjetno je ob nekaj deset odstotnih podražitvah to težko verjeti, toda v Sloveniji imamo glede na mednarodne trge pravzaprav precej nizke cene elektrike. Številni glavni operaterji so  namreč zakupe električne energije opravili takrat, ko je cena megavatne ure znašala 55 evrov ali manj. Podobno velja tudi za slovenske proizvajalce elektrike. Le ti so današnjo proizvodnjo prodali že pred več leti ali najkasneje pred kakim letom, po bistveno ugodnejših cenah kot danes. Zato slovenski energetski proizvajalci v tem trenutku ne beležijo kakšnih ekstra dobičkov.

Slovenski proizvajalci električne energije se morajo ob prodaji ravnati po tržnih principih. To pomeni, da so elektriko dolžni prodati najboljšim ponudnikom v državah, s katerimi smo z daljnovodi dobro povezani. To pa so zlasti balkanske države, Avstrija in Italija. Ne morejo pa se proizvajalci odločiti, da bodo elektriko prodajali izven tržnih meril, saj bi pri tem šlo za goljufijo.

Država regulira cene

To obnašanje po tržnih merilih lahko deloma prepreči država, ki lahko uvede regulacijo. Pri tem pa mora upoštevati, da cene vendarle ni mogoče spustiti pod določeno raven. Elektriko v hidroelektrarnah je tako mogoče proizvesti po ceni 28 evrov za megavatno uro. V jedrski elektrarni za okoli 40 evrov za megavatno uro. Toda v TEŠ 6 na primer pa te cene skorajda ni mogoče spustiti pod 240 evrov za megavatno uro. Stroški, ki jih ima ta elektrarna z emisijskimi kuponi, pa ob zadnjih podražitvah počasi že dohajajo stroške, ki jih le ta ima z dobavo premoga.

Ugodna cena elektrike iz hidroelektrarn v slovenski energetiki pravzaprav že dolga leta pokriva TEŠ 6. Ta termoelektrarna lahko z dobičkom posluje šele po sedanjih cenah. Državno izsiljevanje proizvajalcev tako lahko resno ogrozi tudi njihovo finančno stabilnost. Zaradi tega ta ukrep ne bo mogel trajati v nedogled, ampak le do takrat, dokler se razmere, v katerih se je znašlo elektrogospodarstvo, ne normalizirajo.

Nas bodo rešili zeleni viri?

Vlada naj bi sicer v naslednjih mesecih pripravila načrt, kako bomo v Sloveniji manjkajočo električno energijo pridobili iz sončnih elektrarn. Toda energetski strokovnjaki nad to idejo povečini niso navdušeni. Sami namreč ocenjujejo, da ugodna investicijska cena teh virov pozablja, da le ti za svoje funkcioniranje potrebujejo bistveno bolj zmogljivo omrežje, ki bi preneslo priključitev takšnih nestabilnih virov.

Prav zato velja nemško elektroenergetsko omrežje z veliko odvisnostjo od "zelenih" virov za eno najmanj stabilnih na svetu in slovenski strokovnjaki so na neki način veseli, da z njim nismo bolj povezani, saj bi potem takšna nihanja bistveno bolj čutili tudi v slovenskem elektroenergetskem omrežju. Zgolj eno samo neurje lahko namreč povzroči, da izpade vsa proizvodnja fotovoltaike v Sloveniji (ali kateri drugi državi), kar je potem treba hitro nadomestiti z rezervnimi viri. To pa ni niti enostavno, niti poceni.

Načrtovanje zmogljivejših omrežij, prilagojenih zelenim virom, bo tako dražilo omrežnine, ki bodo kljub sedanjim popustom, morale postati višje kot so danes. Višje pa bodo tudi proizvodne cene. Kot v več intervjujih poudarja direktor Elesa Aleksander Mervar, so cene elektrike pod 50 evrov na megavatno uro preteklost. Potrošniki se bomo zato morali navaditi na cene, ki bodo znašale tudi do dvakrat več in se za leta 2023 in 2024 stabilizirajo nekje pri 80 do 90 evrih za megavatno uro.