Sava je bila nekoč Saverkna

Pred natančno dvajsetimi leti je konservatorju Vladimirju Knificu med strokovnim ogledom vasi Podkoren pogled obtičal na kupu ruševin ene od tamkajšnjih bajtic. Strokovnjak Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju je iz bogatih izkušenj vedel, da ruševine skrivajo marsikaj. Vsekakor pa ni pričakoval tega, kar je sledilo.

Med odpadlim gradbenim materialom je ležala kamnita, pravilno klesana, na dvoje prelomljena plošča. Toda pravo presenečenje je sledilo, ko je privzdignil prvi kos in so se na spodnji, omaltani strani pokazale vklesane črke. Že po grobem čiščenju ostankov malte, kajti plošča je vsaj nekaj stoletij služila zgolj kot kos gradbenega materiala, se je pokazal latinski napis:

SAVERCNAE

STEPHANUS

CUM SUIS

D(ONO) D(EDIT)

Najdbo si je nemudoma ogledal arheolog Milan Sagadin in takoj prepoznal njeno izjemnost. Pravilno izklesane, pokončne črke, ime STEPHANUS, po naše Štefan, in latinski besedici CUM SUIS, slovensko »s svojimi«, so z gotovostjo kazali na zgodnjerimski napis.

Zahvala savskemu izviru

Epigrafik dr. Milan Lovenjak je podrobneje razvozlal njegov vsebinski pomen. Plošča, ki jo je dal postaviti določeni Stephanus s svojimi, je posvetilni napis, kar izdajata črki DD v spodnji vrstici. Črki sta okrajšavi za DONO DEDIT ali po naše »dar dati« oziroma nekaj darovati. Rimljani so bili zelo pragmatičnega duha, pogosto rabljene besede so okrajšali in jih zapisali zgolj s prvo črko. Komu je Štefan s svojimi postavil počastilni napis, se skriva v prvi vrstici, kjer je izklesana beseda SAVERCNAE. Ime se poslovenjeno glasi Saverkna, ker pa je zapisano v drugem sklonu, lahko prevedemo kot »Saverkni«. Napisni kamen je torej v resnici počastilni, zahvalni napis za Saverkno.

Toda kdo je Saverkna? Ime je bilo do tedaj neznano, zveni pa vendarle dokaj domače. V njem se skriva besedica Sava, ki izvira v neposredni bližini Podkorena pri Zelencih. Upravičeno je obveljalo, da se ime Saverkna nanaša na božanske sile savskega izvira. Zelenci so še danes naravna in izjemno priljubljena znamenitost, pa vendar jim razen kakšne turistične table ne namenjamo posvetilnih napisov. Kaj je torej vzrok, da je »Štefan s svojimi«, kar je v rimski dobi pomenilo družino s sužnji vred, postavil lepo klesano zahvalo Saverkni?

Stara ljudstva so naravo dojemala in razlagala kot utelešenje božanskih moči. Za Grke je bil vladar vseh voda Pozejdon. Upodabljali so ga kot mogočnega, bradatega starca s trizobom v rokah, ki so ga Rimljani imenovali Neptun. Njegova soproga je bila Amfitrita, vodna vila nereida. Veljala je za vladarico morskega življenja. Vladarski par je prek voda nosila sijajna kočija z vprego morskih konj, hipokampov. Ker pa so si bila stara ljudstva v svesti mogočnih sil voda in so vedela, da brez rek ugasnejo tudi morja, je vsak vodni tok predstavljal božanske moči. Izviri, reke, tolmuni – vsak je imel svoje lastno božanstvo. Kdor je na poti prečil reko, je bil vsakokrat dolžan navreči dar tamkajšnjemu rečnemu božanstvu.

Reke, potoki in hudourniki so imeli nekoč osrednji življenjski pomen. Bili so vir sveže vode za ljudi in živino, v njih so lovili ribe in splavljali tovore. Ob rečnih tokovih so prodirali v notranjost neznanih dežel, kar je omogočalo trgovsko izmenjavo in gospodarsko dobrobit. Rimski imperij je imel sijajno cestno mrežo, marsikatera sodobna cesta teče še vedno po isti trasi. Toda ceste so služile vojski in uradništvu, vsi drugi so morali plačevati visoke pristojbine za njihovo uporabo.

Zelenci – sveti gaj

S čim si je torej prislužila Saverkna posvetilni napis? Arheološke raziskave so razkrile ostanke poselitve v bližnjih Ratečah, ne pa tudi v Podkorenu. Toda pri savskih izvirih v Zelencih, ki še dandanes osupljajo s svojo lepoto, je bilo svetišče. Odkritje napisa s staroselskim, latiniziranim imenom reke »Saverkna« potrjuje, da so bili Zelenci nekakšen sveti gaj že pred prihodom Rimljanov. Nasprotno pa je ime Stephanus grškega izvora in najbrž ga ni nosil domačin, temveč nekdo od na novo priseljenih. Na njegovo petičnost kaže posvetilni napis, izklesan pri izurjenem kamnoseškem mojstru z znanjem latinščine. So si »Štefan in njegovi« pridobili premoženje s trgovanjem in prevozi čez bližnje podkorensko sedlo? Podkoren leži nad levim bregom reke Save Dolinke, med Karavankami in Julijskimi Alpami, in še do nedavnega je tod vodila ena glavnih povezav s Koroško.

Odkritje napisa s staroselskim, latiniziranim imenom reke »Saverkna« potrjuje, da so bili Zelenci nekakšen sveti gaj že pred prihodom Rimljanov.

V rimskem času se je na Gosposvetskem polju raztezalo obsežno noriško mesto Virun, ki je slovelo po imenitnih kovinarskih izdelkih, posebej jeklarstvu. Veljalo je za glavni emporij, kar je pomenilo, da je bilo tam gospodarsko in trgovsko središče z mednarodnimi povezavami. Domnevamo lahko, da se je Štefan ukvarjal s kupčevanjem in preprodajo, če že ne železovih polizdelkov, pa vsaj z govedom in drobnico. Navsezadnje je bilo še tako sijajno orožje brez usnjenih pasov, šotorov, torb in znamenitih vojaških opank povsem neučinkovito. Za izdelavo usnja iz ene goveje kože je bilo pred 2.000 leti potrebnih okoli leto dni trdega in mučnega dela, ki pa se je zelo izplačalo. Toda osnova vsega so bili sočni planinski pašniki, ki jih je napajala Saverkna. Kdo se ne bi do tal poklonil silam, ki so rodile vse premoženje? Na nek način je Saverkna, božanska sila Zelencev, poosebljala tudi tista skrivnostna znanja in veščine, ki so se jih rimski prišleki učili od staroselskih, podjarmljenih prebivalcev. Mednje so gotovo sodili živinoreja, pašništvo, oglarjenje in železarjenje ter njihovo poznavanje pokrajine.

Na nek način je Saverkna, božanska sila Zelencev, poosebljala tudi tista skrivnostna znanja in veščine, ki so se jih rimski prišleki učili od staroselskih, podjarmljenih prebivalcev.

Ni lepšega kraja

V Podkoren je pred domala dvesto leti zahajal tudi znameniti angleški naravoslovec sir Humphry Davy. Znan je njegov vzklik, da na svetu ni lepšega kraja. Lahko si le želimo, da bi tudi mi, dejanski varuhi vse naše dediščine, znali občudovati in hvaležno ohranjati, kar smo prejeli od prednikov. Ko bomo to dosegli, nam ne bo več vseeno, kakšne zakone nam vlada nalaga in kako se v imenu državnih dobičkarjev naša dediščina uničuje. Bomo kdaj razumeli, da je dediščina narodova samobitnost in njegov obstoj? Ali kot je zapisano v Unescovih listinah, dediščina je za življenje ljudi ravno tako potrebna, kot sta zrak in voda.

Ko bomo znali občudovati in hvaležno ohranjati, kar smo prejeli od prednikov, nam ne bo več vseeno, kakšen zakone nam vlada nalaga.

(D216: 42-43)