S terena: kako bodoče dijake vabijo katoliški gimnaziji in elitna državna gimnazija

Za razliko od osnovnih šol, ki svoje učence dobijo avtomatično glede na kraj bivanja, je pri srednjih šolah ta odločitev prepuščena učencem in njihovim staršem. Dejstvo je, da si šole, kljub strogo predpisanemu programu, med seboj niso enake. Pomembna obogatitev slovenskega šolskega prostora so tudi katoliške gimnazije. Kako te nagovarjajo svoje bodoče dijake? So njihovi nagovori drugačni od preostalih šol, ali pa med njimi ni opaziti kakšnih bistvenih razlik. Kako poudarjajo svoje versko ozadje?

V času informativnih dnevov smo obiskali tri slovenske gimnazije, ki slovijo po močno nadpovprečnih rezultatih na maturi: Škofijsko klasično gimnazijo v zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, Gimnazijo Bežigrad ter Škofijsko gimnazijo v Vipavi.

Ne glede na to, da je njihova osrednja točka priprava na maturo, se kaže, da so si šole pri nagovarjanju bodočih dijakov precej različne. Dejstvo je, da so učitelji pri predavanjih zavezani predpisanim učnim načrtom. Razloge, zakaj izbrati določeno šolo, tako dijaki pogosto iščejo drugje.

Katoliška gimnazija s pestrim programom interesnih dejavnosti

Kdor pride na informativni dan v Zavod sv. Stanislava, se prav gotovo ne more pritoževati, da mu je bilo na informativnem dnevu dolgočasno, saj šola pripravi atraktivno in logistično zahtevno predstavitev. V svojem osrednjem nagovoru pravijo: "Če boste prišli k nam, boste lahko v polnosti živeli svoje življenje."

K temu ravnatelj gimnazije Simon Feštanj dodaja, da se program Škofijske gimnazije s trudom in zavzetim delom zagotovo da narediti in da je strah odveč. 80 % njihovih dijakov je namreč odličnih ali prav dobrih. Poleg znanja pa si šola zeli ponuditi tudi pestro število obšolskih dejavnosti.

Če se namreč dijaki že v teh letih ukvarjajo s številnimi stvarmi, potem se bodo lažje odločili za nadaljevanje svoje poklicne poti.

Uvodnemu delu, ki so ga s kulturnim programom popestrili dijaki, je sledil ogled šole v manjših skupinah. Med njim so se učenci lahko srečali z učitelji posameznih predmetov in bolj podrobno spoznali vse, kar jim lahko ponudi šola. V vsaki od učilnic je udeleženec prejel tudi listek, na katerem so bili zapisani ključni poudarki, ki jih je potrebno vedeti pred vpisom.

Eden od postankov je bil tudi v cerkvi, kjer se je spregovorilo tudi o duhovni komponenti šole. Ena od pomembnih razlik, ki jih na državnih šolah ne poznajo, so duhovni vikendi, med katerimi se po mnenju učencev razred izdatno medsebojno poveže.

Sicer pa na Škofijski klasični gimnaziji svoje katoliške usmerjenosti ne poudarjajo na vsakem koraku. Tega zagotovo ne skrivajo, obenem pa tudi ne oglašujejo kot ključni del programa.

Posebno pohvalo na predstavitvi si zasluži točka, kjer imajo bodoči dijaki možnost samostojnega druženja s trenutnimi dijaki šole. Opazi se namreč, da je na informativnih dnevih večkrat prisoten nepotreben strah pred spraševanjem, čeprav so določena vprašanja zelo smiselna.

Zanimiv program z veliko dejavnostmi in ekskurzijami pa seveda tudi nekaj stane. Starši dijakov tako za njihove stroške plačujejo 85 EUR na mesec oziroma 850 EUR na leto. Drugih doplačil ni.

Ključno področje šole je njena neposredna okolica

Med pogovori z dijaki se je izkazalo, da ključno področje šole kljub možnosti izbire med več šolami ostaja njena neposredna okolica. Poleg tega pa privlači tudi nekoliko ambicioznejše dijake iz drugih delov Ljubljane. Številni učenci in zdajšnji dijaki tako poročajo, da so si med informativnimi dnevi ogledali tako Gimnazijo Poljane, Bežigrad in Škofijsko gimnazijo, pri čemer so razlogi za njihovo odločitev največkrat malenkosti.

Gimnazija Bežigrad

Če je na predstavitvi na Škofijski klasični gimnaziji videti, da bi radi govorili o vsem drugem, kot o rednem pouku, pa na preostalih obiskanih šolah tega vtisa ni. Predstavitev na Gimnaziji Bežigrad tako na svojem začetku ni prav nič atraktivna. Zaradi velikosti ter tudi različnih programov šole poteka po več učilnicah in se najprej posveti povsem tehničnim zadevam, ki čakajo bodoče dijake. Največja pozornost je namenjena njihovim šolskim in obšolskim uspehom.

Posebno pohvalo si zasluži šolska publikacija v lični mapi, v kateri je tudi svinčnik in jo kot dodaten vir podatkov pridobi vsak udeleženec informativnega dne.

V predstavitvi izpostavljajo uspešnost njihovih dijakov v procesu šolanja, saj je njihovo maturitetno povprečje precej višje od državnega. Prav tako skorajda ne poznajo učencev s slabimi ocenami, na celotni gimnaziji imajo ob koncu leta tako zgolj približno 10 popravnih izpitov, ki se po pravilu končajo uspešno.

Po končani predstavitvi se lahko udeleženci sprehodijo po učilnicah v osrednjem delu šole. Profesorji in dijaki pa poskrbijo, da se v vsaki od njih dogaja kaj zanimivega. Na koncu predstavitve se zdi, da si Gimnazija Bežigrad želi bodoče dijake nagovarjati predvsem s svojim osebjem. Možnosti za druženje in spoznavanje svojih bodočih profesorjev je namreč bistveno več, kot na katerikoli drugi obiskani gimnaziji. Vsekakor dober zgled, ki lahko razjasni marsikatero dilemo, kakšno bo počutje na novi šoli.

Šola, ki postavlja v ospredje katoliško vzgojo

Škofijska gimnazija v Vipavi je bistveno manjša šola od preostalih, saj jo obiskuje malo manj kot 300 dijakov. Za primerjavo, na Gimnaziji Bežigrad imajo 240 dijakov zgolj v prvem letniku gimnazije in športne gimnazije.

Kot poudarjajo v predstavitvi, so šola, ki temelji na katoliških vrednotah. Zaradi njene velikosti jo odlikujejo preglednost, urejenost in domačnost. Tudi tu je financiranje dodatnega programa urejeno s pomočjo vnaprej dogovorjenega mesečnega prispevka v višini približno 29,5 evrov na mesec. Temu znesku pa je potrebno prišteti še 26 oziroma 38 evrov, kolikor znašajo stroški ekskurzij.

Po besedah ravnatelja se šola zaveda, da je njena osnovna dejavnost pouk. Kljub temu pa se jim zdijo pomembne tudi dodatne dejavnosti. Njihov namen je, da dajo možnost mladim, da si organizirajo svojo ustvarjalnost.

Ob tem se trudijo tudi, da bi mlade vzgojili v bogate človeške osebnosti.

Pomemben del šole je tudi javno izražanje katoliških vrednot. Na škofijski gimnaziji tako šolsko leto začnejo s sveto mašo, izrazi katoliške vere se z molitvijo dogajajo večkrat na dan. Na šoli sicer nimajo nič proti, če se jim pridruži kak dijak, ki verskega življenja ne prakticira, pričakujejo pa, da spoštuje, da so jim nekatere stvari svete.

Tudi na tej šoli se dijaki enkrat na leto odpravijo na duhovni vikend. Ni mogoče spregledati,  da šola nagovarja precej konservativnejši del katoliške populacije kot tista v Ljubljani.

Vsekakor pa bi si bi na predstavitvi šole želeli, da bi bil tudi v soboto udeležencem na voljo kateri izmed trenutnih dijakov šole. Izkazuje namreč se, da bodoči dijaki v vrstniški družbi niso več tako sramežljivi, kot ob prisotnosti staršev in bodočih učiteljev.