Pustila je šolo, da vari kombučo: mlada podjetnica Isabela Sofia Antunović, ki nima nič skupnega s svojimi vrstniki

Peter Merše
13
Foto: Peter Merše

Isabela Sofia Antunović je, milo rečeno, nekonvencionalno dekle. A njeno razmišljanje in pristop k življenju izven okvirjev logike, ki se zdi smiselna svetu okoli nje, jo dela posebno, vredno tudi naše pozornosti.

Isabela pri osemnajstih letih vodi eno največjih proizvodenj kombuče v Sloveniji – Isa’s kombucha. Po očetu Slovenka, po materi Američanka je večino življenja odraščala v Koloradu v ZDA, veliko pa so tudi potovali po svetu. Ko je imela 14 let, se je njena družina preselila v Slovenijo, kjer je prvič šla v šolo, prej se je šolala doma.

A v šoli ni ostala dolgo, saj je po končani osnovni šoli začela podjetniško pot – proizvodnjo kombuče, ki tudi v Sloveniji postaja vse bolj popularna pijača. Njeno kombučo najdete že v večini bolje založenih večjih trgovin.

Z Isabelo smo se pogovarjali, kako kot najstnica vodi podjetje s štirimi zaposlenimi, kako se spopada s slovensko birokracijo in kako gleda na podjetništvo.

Še preden si bila polnoletna, si že imela svoje podjetje. Danes svojo Kombucho prodajaš v več trgovskih verigah po Sloveniji, pa si komaj dobro polnoletna. V čem je skrivnost takšnega uspeha?

Skrivnost uspeha je, da ostajam zvesta sami sebi, temu kar sem. Ne spreminjam temeljnih vrednot, v katere verjamem, tudi če so nekatere izmed njih za zunanje opazovalce zelo čudne. Slovenci denimo pravijo, da ne marajo kumar, ampak to me ni ustavilo, da ne bi že v drug okus kombuče, ki jo izdelujem, vključila kumaric. Rada premikam meje in verjamem v to, kar delam.

Na vseh področjih, tudi na področju oglaševanja, promocije, vodenja podjetja ostani zvest samemu sebi. Če postaneš preveč posloven, nikomur ne bo mar za tvojo znamko. Za podjetjem mora biti konkreten človeški obraz, ki kaže energijo in duha.

Omenjaš vrednote, katere so tvoje?

Ne ubiraj bližnjic. Mi še vedno varimo kombučo povsem nekonvencionalno. Večina proizvajalcev s povečanjem prodaje poveča tudi posode, v katerih varijo kombučo. Potem začnejo v pijačo umetno dodajati CO2. Mi še vedno varimo kombučo v 6-litrskih steklenih kozarcih, točno na tak način, kot smo to počeli na samem začetku. Mi ne dodajamo CO2, mehurčki so izključno naravnega izvora. Nikakor ne želimo ubirati bližnjic. To mi je ključno.

Druga ključna vrednota je avtentičnost, ukoreninjenost v zgodovino, ohranjanje mladostne norosti in svobodnega duha. Ne bom rekla, da ne jemljemo nekaterih stvari resno, ampak hkrati si dopuščamo tudi, da se učimo na lastnih napakah. Če gre kaj narobe, tega ne jemljemo kot konec sveta, ampak se običajno že čez teden ali dva temu smejimo.

Kako uspeš zagotoviti zadostno količino proizvedene kombuče za povečano povpraševanje v trgovinah, če ostajaš zvesta varjenju v 6-litrskih kozarcih?

Imam ogromno 6-litrskih kozarcev (smeh).

Foto: Peter Merše

Kako se je vse skupaj začelo?

Po internetu sem pred dvema letoma in pol naročila en scoby s Hrvaške. To je simbiotična kultura kvasa in bakterije, s pomočjo katere se vari kombuča. To je pra-mati vseh kultur, ki jih imamo v podjetju danes. Potem je pa tako, da vsakič, ko variš kombučo, nova kultura zraste na vrhu kozarca. Gre za zelo postopen proces. Nemogoče je, da se nekdo danes odloči in kar začne variti kombučo. Kulturo je treba najprej vzgojiti in to terja veliko napora in ljubezni.

In potem si odprla podjetje?

Samo podjetje sem odprla lani, ko sem imela 17 let, kombučo pa sem začela delati pri 15-ih letih. V Koloradu, kjer smo živeli prej, smo ves čas pili kombučo, vedno smo jo imeli v hladilniku. Tukaj pa kombuče ni poznal nihče. Najprej sem jo začela delati za svojo družino in leto in pol je trajalo, da sem uspela narediti tako, da jim je bila všeč. V vmesnem času je nastalo tudi nekaj eksplozij, bila je zelo kisla in nihče je ni maral. Leto in pol sem rabila, da sem odkrila recept, ki je ljudem dejansko všeč.

To je bil tudi čas, ko sem se morala odločiti, po kateri poti želim iti naprej. Starša sta mi dala tri možnosti: da grem v srednjo šolo, da se zaposlim, ali pa da odprem podjetje. In sem se odločila, da grem v podjetništvo.

Kaj je bil zate na največji izziv na začetku podjetniške poti?

Da me ljudje niso jemali resno. Moji vrstniki so hodili v prvi letnik gimnazije, jaz pa sem začela variti kombučo. Spomnim se, ko sem ljudem z največjim navdušenjem razlagala, da bom odprla podjetje za varjenje kombuče in da bo zraslo v veliko podjetje in vsi so se mi samo smejali. Takrat me nihče ni jemal resno.

Zdaj ko podjetje raste, je moja naloga, da skrbim za nadzor kakovosti in posel. Ker sem tako mlada, imajo mnogi težavo s tem, da me poslušajo, ker mislijo, da zato, ker so starejši od mene, vse vedo bolje.

Vsi tvoji zaposleni so torej starejši od tebe?

Ja. Jaz sem stara 18. Moji zaposleni pa imajo 30, 29 in 25 let.

Foto: Peter Merše

Kako si se soočila s problemom, da te ljudje ne jemljejo resno zaradi tvoje mladosti?

V resnici pa sem jaz tista v podjetju, ki od vseh nas varim kombučo najdlje in zato imam nekaj spoštovanja na tem področju. Sicer pa se enostavno trudim, drugega mi ne preostane. Vem, da nisem običajna 18-letnica.

Ko sem se dogovarjala z lokali, da bi ponudili mojo kombučo, so me gledali precej zmedeno. Stara sem bila 17 in ponujala sem pijačo, za katero nihče ni še nikoli slišal. Ko pa sem jim povedala celotno zgodbo, so še enkrat premislili in mnogi tudi sprejeli

Se ti zdi, da družba premalo zaupa mladim?

Ja, vsekakor.

Zakaj?

Mislim, da so prepričani, da so mladi premalo izkušeni, da morajo enostavno v šolo in se učiti in da niso sposobni česarkoli, dokler niso »izobraženi«. Ta beseda izobražen mi je tako čudna. Sama mislim, da če ima mlad človek briljantno idejo, bi ga morali poslušati in mu dati priložnost. Tako bi lahko naredili izjemne stvari.

Tudi sama sem bila slaba v šoli. Sem taka, da se osredotočim na eno stvar in rada sledim svojim strastem. Težko sedim na mestu in rešujem teste.

Kaj pa mladi, si upamo prevzeti pobudo in uresničevati svoje sanje, ali nas je preveč strah?

Še posebej v Sloveniji se mi zdi, da se preveč obremenjujemo s tem, kaj bodo rekli drugi. Več mojih prijateljev je imelo odlične poslovne ideje in prvo, kar jim je prišlo na misel je bilo: Kaj bodo rekli starši? Starši pritiskajo nanje, da morajo najprej končati šolo in šele potem, ko dobijo vse papirje in diplome, lahko počnejo kar si želijo.

Nihče si ne želi razočarati svojih staršev, vsak si želi, da bi bili ponosni. In to dosežeš s papirji in diplomami. Mislim, da bi bilo več podjetnih mladih, če bi starši in družba to videli kot legitimno življenjsko pot že prej.

Tudi tvoja starša sta podjetnika? Kako je to vplivalo nate?

Sama sem imela precej nenavadno otroštvo. Nikoli nisem hodila v šolo, šele pri 14-ih, ko smo se preselili v Slovenijo, sem začela obiskovati šolo. Ko sem imela 7 let, sta starša začela s svojim podjetjem. Zaradi tega smo se preselili v Indijo, ker si življenja v ZDA nismo mogli privoščiti. Vse prihranke sta namreč vložila v podjetje.

Od nekdaj sta moja starša vedela, da je v meni veliko svobodnega duha, zato me tudi nista silila v šolo, ampak sta mi rekla, da naj poskusim za eno leto in potem vidim, kako bo šlo. Vedela sta, da nisem človek, ki bi šel s tokom in živel »normalno« življenje.

Ko sem jima povedala, kaj želim, sta zahtevala, da sem resna v svoji odločitvi. Zato sem leto in pol varila kombučo, preden sta mi dala kakršno koli finančno podporo za zagon podjetja in me dejansko podprla tudi v praksi. Morala sem se izkazati, da mislim resno.

Podjetniki so običajno tisti, ki so pripravljeni tvegati. To niso ljudje, ki bodo sedeli in naredili točno to, kar jim boste rekli. Malo so tudi uporniki.

Kaj bi svetovala staršem, ki želijo otroke vzgojiti v podjetniškem duhu? Kako na tak način vzgojiti otroka?

Ne pritiskajte na otroka, če nima samih petic. Ne govorite mu, da je zguba. Večina milijonarjev nikoli ni končala šole. Ne ukalupljajte jih, tudi če ne sledijo čisto vsem pravilom. Podjetniki so običajno tisti, ki so pripravljeni tvegati. To niso ljudje, ki bodo sedeli in naredili točno to, kar jim boste rekli. Malo so tudi uporniki.

Nikakor ne pravim, da bi vsi morali pustiti šolo ali kaj podobnega. Nikakor ne. Je pa res, da tudi šola ni za vsakogar. To vsekakor velja zame. Imam tri brate in sestro in vsi od njih hodijo v šolo in so vključeni v sistem. Nikakor torej moja zgodba ne velja za vse. Prav tako ni res, da če si bil prej šolan doma, se ne moreš vklopiti v šolo.

Kaj pa bi svetovala mladim, ki se podajajo na podjetniško pot?

Iz lastne izkušnje vam lahko povem, da podjetništvo ni lažje od šole. So tudi peklenski trenutki, neprespane noči, nočne more, dnevi, ko bi se samo ulegli na tla in jokali. Tudi sama to doživljam. Včasih bi najrajši kar obupala. Ampak če imaš to strast, ta mali glasek v sebi, ki ti pravi da je to zate, potem se gotovo loti. Nikakor pa to ni lahka pot.

Ko si podjetnik, ni nikogar nad teboj, ki bi ti rekel, kaj moraš narediti. Sam moraš krmariti te divje vode. In ker si podjetnik, običajno prinašaš na trg nekaj novega. Torej nimaš nobenega zgleda, kako to početi, nikogar, ki bi ga posnemal.

Recimo marketing. Sama nisem imela izkušenj v tem in sem se udeležila tečaja marketinga. Ampak hitro sem ugotovila, da je bilo tam vse že »pase«. Kot najstnica sem se potem tega lotila po svoje. Vsak dan moraš odkrivati, kaj je prav in vsak dan je milijon problemov, ki jih moraš reševati.

Danes se nam je pokvaril avto, včeraj je odpovedala ena naprava in smo morali proizvodnjo zamakniti za dva dni. Vedno je veliko problemov, iz vsakega pa se nečesa naučiš, kar je zelo razburljivo.

Kako dolgo je trajalo, da je podjetje začelo prinašati dobiček?

Podjetje je postalo donosno pred nekaj tedni. Gre za to, da smo v zadnjem času morali kar precej investirati v prostore, da smo se povečali. Ko smo začeli, smo delali v kleti Tržnice Moste, kjer smo imeli zelo malo prostora in tisti prostor smo zelo hitro prerasli. Da smo kupili prostor, kjer delamo zdaj, nas je stalo kar precej denarja. Veliko so nas stale tudi naprave, recimo veliki sodi, v katerih izdelujemo kombučo (fermentiramo jo še vedno v majhnih kozarcih, v sodih jo samo mešamo, preden jo flaširamo!)

Točko preloma smo tako dosegli pred nekaj tedni. Zelo pomembno je bilo, da smo prišli na police velikih trgovcev, zdaj nas najdete v Mercatorju, Tušu in DM. Da bi pa res ustvarjali dobiček, pa se bomo morali razširiti preko meja Slovenije. Konec leta bomo šli verjetno še v Avstrijo ali pa na Hrvaško.

Foto: Peter Merše

Kako težko je bilo priti na police velikih supermarketov?

Sama sem že od samega začetka imela tržnika, ki mi je pomagal. Ampak tudi on je moral ubrati različne strune, da nam je uspelo, saj nihče ni vedel, kaj skušamo spraviti na police njihovih trgovin. Šele zadnjih šest mesecev kombuča v resnici pridobiva na popularnosti. Pred tremi leti za to pijačo ni vedel nihče, razen nekaj hipijev, ki so jo varili doma. Lahko si predstavljate, kako težko je bilo v takih razmerah prepričati uprave trgovin, da se bo izdelek dejansko prodajal.

Pred kratkim sem obiskala sedež DM-a. Sedla sem za veliko mizo z direktorico in jo prepričevala, kaj je kombuča in da se bo prodajala. In so naročili eno škatlo za vsako trgovino, da vidijo, kako se bo zadeva prodajala. In se je takoj začela prodajati, tako da so kmalu potrojili naročilo.

Ljudje so poskusili in jim je bila všeč. Tukaj je ključen okus, ker če ljudem pijača ni všeč, je ne bodo več kupili.

Se ti zdi, da je podjetništvo v Sloveniji cenjeno?

Ne. Nikakor ne. Edini način, da ljudje tukaj spoštujejo podjetnika je, če je star 35 let in je končal fakulteto in vse ostalo in se potem odloči za podjetništvo. V tem primeru se mi zdi, da te še podprejo. Meni so vsi govorili: Kaj počneš, zakaj to počneš, pojdi rajši v šolo, ne moreš početi tega. Tudi moja babica mi je to rekla.

Še zdaj, ko moje podjetje raste in imam eno največjih proizvodenj kombuče v Sloveniji, prijateljice moje mame pravijo, da bi morala v šolo in to početi samo »za zraven«. Težko in počasi sprejemajo to mojo odločitev. Tudi sama imam samo eno prijateljico, ki je ubrala podobno pot. Dedek ji je zapustil nekaj sredstev in s tem je začela izdelovati obleke in ima zdaj spletno trgovino in je pustila fakulteto. Samo med mladimi uživa spoštovanje, starejši jo še vedno silijo nazaj v šolo. In šele potem bi lahko odprla podjetje.

Mentaliteta, da lahko odpreš podjetje šele, ko končaš izobrazbo, je tukaj močno prisotna. Ali pa da moraš na ekonomsko šolo, da postaneš podjetnik. To se mi zdi pa še bolj proti-intuitivno. Nihče ne načrtuje, da bo podjetnik. To se zgodi, ko imaš idejo, ne moreš se v to prisiliti.

V ZDA lahko zaprosim za službo tudi, če nimam milijon papirjev, da bi dokazala, katere vse šole sem končala.

Opažaš velike razlike med Slovenijo in ZDA na tem področju?

V ZDA lahko zaprosim za službo tudi, če nimam milijon papirjev, da bi dokazala, katere vse šole sem končala. V ZDA predstaviš svojo življenjsko pot, znanje in izkušnje in greš na intervju. Tukaj potrebuješ toliko več dokazil o kvalifikacijah za vsako delo. To je velika razlika. Za dobro plačano službo tam ne rabiš nujno toliko papirjev.

Razlika je tudi v tem, da je ameriška družba mlajša in večja. Evropa ima toliko tradicij, ker je toliko starejša od ZDA. Tudi obdobje komunizma se tukaj pozna. Vse je vnaprej načrtovano. Pri tej starosti se boš poročil, potem imel otroke, živel boš tukaj, 5 minut stran od staršev in delal točno določeno delo.

Moj oče vodi zelo uspešno podjetje otroških oblačil. In po vsem tem ga je moja babica prejšnji mesec vprašala, če razmišlja, da bi končal fakulteto. Še vedno ni ponosna nanj, ker ni končal fakultete in nima papirjev v roki, čeprav je uspešen poslovnež. To me še vedno čudi.

Kako pa gledaš na slovensko birokracijo?

Najrajši imam inšpekcije (smeh). Ko smo na nalepko napisali »živa kultura« so mi rekli, da ne morem na etiketo napisati živa kultura, ker nimam dokazov za to. Inšpektorica je podčrtala praktično vsako stvar na moji etiketi, da je ne smem napisati.

V kombuči so probiotiki, ampak farmacevtska industrija je zaščitila besedo probiotik, zato je ne smemo napisati na naše stekleničke. Enostavno je prepovedano. Potem je tukaj moj avto. Pred kratkim sem ga prebarvala s sprejem in potem izvedela, da ga ne smem voziti, dokler ne registriram nove barve, sicer lahko dobim kazen 400 evrov.

Foto: Peter Merše

Ogromno je birokratskih ovir, potem je tukaj HACCP, vsi papirji se morajo ujemati, vse mora imeti prave štampiljke in veliko je ovir in to vzame ogromno časa. In potem moraš prepričevati inšpektorje in njihove šefe, da ti ne dajo kazni.

Recimo, na plakat sem napisala »Isa detox«. In inšpektor mi je rekel, da mi bo moral napisati kazen, ker ne morem napisati detox na plakat, ker ne morem trditi, da kombuča razstruplja telo. In potem sem sama začela raziskovati in ugotovila, da je Donat tudi oglaševal, da razstruplja in še nekatere druge vitamiske vode prav tako. In potem nisem dobila kazni, ker sem naredila svojo raziskavo in je inšpektor stopil nazaj.

Kakšno državo bi si želela kot podjetnica?

Vsekakor bi si želela, da bi dala država podjetnikom več svobode. Če bi mi čakali na čisto vsa dovoljenja, preden bi začeli z delom, bi lahko začeli šele pred nekaj tedni. Na začetku je toliko ovir, preden lahko začneš delati, da je ljudi strah in sploh nikoli ne začnejo. Ker če začneš brez vseh dovoljenj in papirjev, lahko dobiš kup kazni, tega pa si nihče na začetku ne more privoščiti.

Podjetja bi potrebovala neko začetno obdobje, morda eno leto, da se zaženejo in v tem času uredijo vse papirje, ne pa da dobijo vsak teden kazen. Še posebej, ker itak 90 % start-upov ne preživi prvega leta. Potrebujejo malo manevrskega prostora. Potem bo morda tudi več podjetij.

V javnosti pogosto slišimo fraze o pohlepnih podjetnikih, redko kdo pa se zaveda vseh teh odgovornosti in problemov, s katerimi se podjetniki soočate. Zakaj je drugim tako težko to razumeti?

Ljudje ne razumejo razlike med dolgoletnimi podjetji in start-upi. To, da smo dosegli pred kratkim točko preloma, pomeni, da zdaj ne izgubljamo več dodatnega denarja, še vedno pa ne služimo. Zdaj smo ravno na tem, da lahko plačamo vse stroške in ljudi, ki jih imamo, in ne delamo več minusa.

Če začneš podjetje z namenom, da bi obogatel, ne bo delovalo. Denar je zadnja skrb podjetnika. Tvoj izdelek ali storitev, ki jo prinašaš na trg, mora biti tvoja glavna skrb in tisto, kar te osrečuje, denar je drugotnega pomena. Če razmišljaš samo o denarju, začneš ubirati bližnjice in potem pade kvaliteta in ljudje ti ne zaupajo več – torej izgubiš denar. To je bil tudi glavni nasvet, ki sem ga dobila od očeta.

Če razmišljaš samo o denarju, začneš ubirati bližnjice in potem pade kvaliteta in ljudje ti ne zaupajo več – torej izgubiš denar. To je bil tudi glavni nasvet, ki sem ga dobila od očeta.

Zakaj potem ljudje v podjetnikih vidijo pohlepneže?

Ker vidijo podjetnike, ki so uspeli in imajo veliko podjetje. Na začetku so vsi začeli v kleti ali garaži in niso imeli dovolj denarja za hrano. Noben podjetnik ni začel bogat, ampak ljudje tega ne vedo. Vidijo Billa Gatesa in velika tehnološka podjetja, ki so danes uspešna. Ampak ko so oni začeli, so jih tudi vsi imeli za norce. Vsak je začel iz nič in počasi rastel. In uspešni imajo veliko denarja, ampak začeli so vsi v »revščini«. Samo tega dela ljudje ne vidijo, ko gledajo zgodbe o uspehu.

V čem je največja prednost podjetniškega načina življenja? Največja slabost?

Največja prednost je, da sama sprejemam odločitve. Vedno sem bila najstarejša v družini in vedno sem bila malo šefica. Ko sem bila v šoli in so mi učitelji ukazovali, sem vedela, da to ni zame. Tukaj pa lahko sprejemam odločitve.

Med slabostmi pa lahko rečem, da imam samo eno prijateljico, ki me res razume. Z vsemi drugimi vrstniki nimam skoraj nič skupnega. Moji vrstniki so zdaj maturanti, ki hodijo v šolo in žurajo. Sama ne delam nič od tega. In študentje se pogovarjajo o izpitih in kolokvijih, živijo v študentskih domovih in jedo na bone. Sama nimam nič od tega, tako da se mi je težko poistovetiti z njimi. Imam čisto drugačen življenjski slog kot vsi moji vrstniki.

Kako težko je osvojiti srce Slovenca z novim okusom pijače, ki je še ne pozna?

Zelo težko. Drugi okus, ki sem ga razvila, je vseboval kumarice. In prva stvar, ki jo slišim od Slovencev, ko jim to pokažem, še od svojega očeta, je: »Ne maram kumar.« Okus se danes imenuje Basil Breeze, zato da nihče ne ve, kaj je v resnici notri. Ampak na začetku sem ga želela imenovati Cucumber dream, pa sem spremenila ime, ker nihče ni želel poskusiti nečesa, kar vsebuje kumarice. Ampak zdaj sem osvojila tudi že svojo babico, kar je velik uspeh.

Zelo sem navdušena, da zdaj, v zadnjem času, tudi kombuča postaja vse bolj mainstream pijača. Prodajajo jo tudi že navadne trgovine, včasih se je to dobilo samo v posebnih trgovinah.

Foto: Peter Merše
V drugem delu intervjuja preberite kaj pomeni, da si šolan doma, kako bi bil šolski sistem lahko bolj usmerjen v kreativnost in kje so po njenem mnenju še neizkoriščeni potenciali Slovenije. TUKAJ.

13 KOMENTARJI

  1. Izjemno, čisto nasprotje Luka Mesca, Kordiša, Fajonove itd. Veselje do življenja, optimizem, delo, vera in zaupanje v sebe, načrtovanje bodočnosti. Kaj bi si želeli več od naše mladine kot da živi našo (tudi skupno) uspešno in krasno bodočnost!?

  2. Kako čudovito je brati, ko je v napisanem polno veselja do življenja, vere v dobro, pozitivne energije. Izabela se je odločila, tako kot bi se moral vsakdo. In prevzeti odgovornost zase. Nikjer ne obtožuje nikogar, gradi si svoje življenje, ker vsak od nas je odgovoren kako bo živel.

    Jaz verjamem da je v Sloveniji veliko mladih, ki lahko spremenijo svet na bolje
    In to se bo tudi zgodilo.

    Starejši pustite mladim, da poženejo Slovenijo naprej. Dosti je bilo sovraštva, zamer, kreganja zaradi zgodovine, pohlepa in iskanja lastnih koristi.

  3. Odličen intervju, lepa popestritev.
    Sam tudi ne razumem te slovenske obsedenosti s papirji ter dokazili o formalni izobrazbi. Še vedno očitno velja tisto, kar so starši govorili svojim otrokom: ”Uči se, da ti ne bo potrebno delati kot nama z očetom!” Kako zgrešeno razmišljanje. Po mojem mnenju pa je ravno po-krizno obdobje 2009-2019 pokazalo kako je formalna še posebej visokošolska izobrazba (določene smeri) velikokrat lahko precenjena in na trgu nima vrednosti.

  4. Ja, to je ustvarjalni duh v trendu in bodočnosti. Seveda ne za vsakega, ampak za izjeme, veliko izjem, ki zmorejo veliko več. Ti so vlečni konji gospodarstva, ustvarjalci dodane vrednosti, garanti višanja standarda in novi delovnih mest z dobro plačo. Ti so paradni konji izvoza od koder prihaja potm denar v državo. Živo nasprotje kalupov totalitarizma, komunizma lenuhov in zmedenih psihopatov, ki jih vkalčupijo barabe politične za svoje nasilje in volitve-ustvarjajo neproduktivno rajo- raj komunizma, ki gospodarsko propade in povzroča revščino. Prav reveže pa kar naprej hujskajo, čeprav so reveži zaradi njih.
    Slovenija mora odpreti vrata inovatorjem in pridnim, ne pa neznanju, brezdelnežem, ustvarjanju žuristov in nasilnih uličnih psihopatov. Sedanja vlada je pravilno usmerjena, odpraviti mora ostanke komunizma s klientelizmom, ki izčrpava naše žulje produktivnih, pridnih, pametnih, da se izseljujejo iz države za uresničitev najboljših idej na svetu!!”!
    Najprej pa ameriško oporišče, da bo to garancija, da razni zmedeni meseci ne bodo postali orožje mafije iz ozadja, ki bo podržavila podjetja, zasebno lastnino…, čez leta pa to prisvopjila v svoje žepe z izgovorom, da sedaj pa oni podarjajo državljanom demokracijo… Že vse videno. Vselili so se v najlkepše hiše podjetnikov, njih za poslali na prisilno delo kot delomrzneže alči pa jih pokončali v najbližjih gozdovih in jamah. Vse to so sposobni početi tisti iz temne strani Meseca.

  5. Dober promocijski članek in odlična usmeritev Domovine v pozitivno izzivalno branje vsebin, ki spodbujajo pomladni optimizem. Zakaj smo se osamosvojili; koliko smo se osamosvojili komunističnega kolonializma/imperializma in kako mlade spodbuditi. PODPRETI OBRTNIŠTVO!!! Od tukaj se rojevajo gazele kakovostnega gospodarjenja. Komunisti bi pa gradili kar velike tovarne, velike hotele, skratka zaposlovanje in povabilo “proletarcem” brez podjetniških ambicij in kakršnegakoli uporabnegta znanja! To, ravno to hoče komunistični imperij z tukajšnjo peto kolono, da postane Slovenija in še katera druga evropska država? NE HVALA, STE PA RES DALEČ ZA LUNO/ Mesečniki!!

  6. Pridno, iznajdljivo in delovno dekle, čestitke! Želim ji še veliko uspehov.
    Zdi pa se mi prav, da se potrudi in tudi konča kakšno šolo. Nikoli ne veš, kaj te v življenju čaka. Kljub vsemu znanju in sposobnostim, povsod zahtevajo tudi formalno izobrazbo.

    • Poznam večliko ljudi s fornalno izobrazbo, delati pa ne znajo. Taki pač hodijo “v službo”, koristi pa ni nobene od njih.
      Mislim, da je Prešeren napisal prijatelju Čopu tako: “V Ljubljani živi dihur, ki noč in dan prebira knjige, od sebe pa ne da nobene fige”. Seveda niso vsi taki, pa vendar je takih preveč.

      Kaj pomaga diploma, če pa nimaš delovnih navad, niti volje, da bi kaj delal. Preveč je takih tudi v našem parlamentu.

      To dekle ima tako ŠOLO, ki jo drugim primankuje.
      Imela je dobre starše, ki so ji privzgojili VREDNOTO DELA.
      Opravila je le Osnovno šolo, toda njena šola ŽIVLJENJA je vseeno trajala 18 let.

      Ob delu ima še vedno možnost priti do poklica. Sicer pa jo bo ŽIVLJENJE ob delu tudi precej izpopolnilo.

      Želim ji USPEŠNO delo!

      • Mislim, da je takih, ki hodijo samo “v službo” vedno manj. Treba je pokazati znanje in sposobnosti. Morda se je to dogajalo še v socializmu, v velikih firmah, ko so se lenuhi skrili med množico.
        Glede izobrazbe je pa tako: razvoj gre naprej, svet se vrti vedno hitreje, tako izobrazba kot znanje in pridnost so še kako pomembni. Mladi podjetnici želim še veliko uspehov pri delu in v življenju!

  7. Po prebiranju intervjuja in vseh teh spodbudnih komentarjev bi težko še kaj pametnega dodal. Priznam, da sem si najprej mislil prebrati uvod in morda še par stavkov, češ da gre za še eno osladno zgodbico o uspehu, tipično za cenene tračerske revije, katerih osnovni namen je popestritev dolgočasja. K sreči sem že po prvih stavkih dojel, da gre za neverjetno zrele misli in poglede tega komaj 18-letnega dekleta.
    Da ti punca, ki se komaj resneje srečuje z izzivi, ki jih prinaša življenje, tako zrelo govori o življenjskih vrednotah, avtentičnosti človeka, vkoreninjenosti v tradicijo, o svobodnem duhu, skratka o stvareh, ki bistveno oblikujejo identiteto posameznika, skupnosti, družbe in končno civilizacije, je res nekaj izjemnega. Tako zrelega razmišljanja ne najdeš pri srednješolskih maturantih, pa tudi pri marsikaterem diplomantu ne. Ko bi tole razmišljanje prebral zblojeni mesečarski Mesec in njegova kompanija, bi morda, če sem skrajno optimističen, začel morda razmišljati drugače.
    Ko sem videl, da prihaja iz Kolorada, te lepe ameriške dežele pod Skalnim gorovjem, ki sem jo k sreči imel priložnost tudi sam površno spoznati, mi je bilo takoj jasno, da prinaša ob čedalje večji sodobni zmedenosti ameriškega duha tisti njen najžlahtnejši del: lastno odgovornost za uspeh. Res, veliko vzporednic bi lahko Slovenija potegnila s Koloradom, deželo, ki poleg lepih naravnih danosti ne premore bogve kaj drugih razvojnih resursov, razen pametnih, vztrajnih in pogumnih ljudi.
    Pa punca ni samo pametna, nadarjena in razgledana, ampak povrh tudi lepa, pač darilo narave. Premnoge njene vrstnice bi se podale na lažjo in navidez lepšo pot – v svet manekenstva, šov biznisa in podobno, kar samo po sebi tudi ni nič narobe. Tudi v tem pogledu je dekle drugačno. Iskreno ji želim veliko uspeha v njeni poslovni karieri. In da bi čim več mladih šlo po njeni poti in se otreslo odvisnosti od državnih jasli.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime