Isabela S. Antunović: V ZDA se otroci podjetništva učijo s stojnicami z limonado, v Sloveniji za kaj takega lahko dobiš kazen (2. del)

Peter Merše
5
Foto: Peter Merše

V prvem delu intervjuja z Isabelo Antunović, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se pogovarjali predvsem o njeni poti mlade podjetnice ter izzivih, s katerimi se srečuje na svoji podjetniški poti. V drugem delu pa smo govorili o šolanju na domu, šolskem sistemu, priložnostih, ki jih Slovenija ne izkorišča, in viziji za prihodnost.

Sama si večino svojega »šolanja« prejela doma, s šolanjem na domu. Slovenci take oblike šolanja skoraj ne poznamo. V čem je prednost te oblike šolanja in kje so morda pasti?

Dobra stran šolanja na domu je gotovo to, da se učiš s tebi prilagojenim tempom. Nihče ne vpije nate, da se moraš nekaj naučiti prav ta trenutek, sicer boš zaostajal. Brati sem se naučila, ko sem bila stara devet let. S prijateljico, ki je hodila v šolo, sva gledali glasbene videoposnetke na Youtubu in ona je znala brati besedila pesmi, jaz pa ne. To me je zelo ujezilo, zato sem vzela v roke knjigo in se v dveh tednih naučila brati.

Ko se šolaš doma, se lahko bolj osredotočiš na področja, ki te resnično veselijo. Ko sem bila stara devet let, je bila moja strast peka tort. In tako sem svoji teti pripravila poročno torto, ki je imela pet nadstropij. Bolje se lahko razvijaš po naravni poti, brez vsiljevanja pouka, ki ti ni pisan na kožo. V šoli enostavno moraš k vsem uram, ki so predvidene. Doma pa imaš veliko več prostora za razvoj drugih talentov, tistih, ki te res osrečujejo in zanimajo že od malega. To ti pomaga tudi v prihodnosti.

Mnogi, ki končajo celotno izobrazbo, so pripravljeni na točno en določen poklic. Zame to ne velja. Lahko bi bila slaščičarka, lahko bi bila učiteljica umetnosti za otroke – to je bila moja prva »služba«, ko sem imela 14 let. Enostavno, v tem sem uživala takrat. Na tak način sem se razvijala v različne smeri že od malih nog. Lažje, kot če bi samo učitelji vlivali informacije vame, jaz pa bi na testih to morala vračati nazaj.

V Koloradu je s šolanjem na domu nekoliko drugače kot drugod. Tam je velika skupnost družin, ki šolajo otroke na domu. Tako smo se dobivali dvakrat na teden in smo imeli »dan v parku«, ko smo vsi prišli v park in se skupaj igrali. Tako sem imela veliko prijateljev. V krajih, kjer ni take skupnosti, lahko postaneš nekoliko osamljen. To je vsekakor lahko slaba stran – biti ves čas samo doma s svojimi starši, brati in sestrami.

V šoli enostavno moraš k vsem uram, ki so predvidene. Doma pa imaš veliko več prostora za razvoj talentov, ki te res osrečujejo.

Hkrati pa lahko na tak način postaneš bolj dovzeten tudi za navezovanje medgeneracijskih stikov. Nimaš samo prijateljev, ki so enako stari kot ti. Ko sem bila stara sedem let, je bila ena mojih najboljših prijateljic 55-letna gospa, ki je bila sprehajalka psov. Spoznala sem jo v kavarni, kamor sva hodili z mamo. Skupaj sva sprehajali pse, brala mi je knjige in me učila različnih iger. Jaz sem jo imela za prijateljico in takrat se mi to sploh ni zdelo nenavadno. Pravzaprav mi je bilo čudno, ko sem prišla v Slovenijo, da so vsi moji prijatelji (v razredu) enako stari kot jaz.

Prav zaradi te izkušnje se danes ne počutim čudno v družbi različno starih ljudi. Če bi od malega hodila v šolo, verjetno ne bi bila tako suverena šefica kot sem, pri čemer se moram še ogromno naučiti. Že od malega sem navajena na raznolikost.

Če se šolaš na domu, moraš potem opraviti izpite na koncu leta? Kako je s tem v praksi?

V Koloradu sta dve kategoriji otrok – »homeschooled« (šolani na domu) in »unschooled« (nešolani). Jaz sem bila nešolana. To pomeni največjo svobodo glede tega, kaj se učiš. Uradno šolani na domu imajo učni načrt, ki je predpisan s strani šole, le da ga delaš doma s starši.

V šestih mesecih nadoknadila osem razredov matematike in vseh ostalih predmetov.

Če si nešolan, potem tudi ne opravljaš testov na koncu leta. Tako sem se sama naučila brati, sama sem se učila matematike in podobno. Preden smo se preselili v Slovenijo, so mi starši rekli, da moram nadoknaditi nekaj znanja, če želim v Sloveniji hoditi v 9. razred (kamor sem po starosti sodila). Tako sem se začela učiti prek spletne akademije in v šestih mesecih nadoknadila osem razredov matematike in vseh ostalih predmetov. Tako hitro se da naučiti ključno znanje, za katerega otroci sedijo v šoli osem let.

Kako pa Američani, kjer je ta oblika bolj razširjena, gledajo na otroke, ki se šolajo doma? Kako to sprejemajo?

To je zelo odvisno od zvezne države. V Koloradu je nekako normalno, drugje pa tega niso preveč vajeni. »Homeschoolerje« vidijo kot nesocialne, čudne, zelo verne ljudi z velikimi družinami in mastnimi lasmi. Vedno rada rušim ta stereotip, saj nimam mastnih las (smeh). Sem verna, ampak sem tudi kar kul, tako da ne spadam čisto v stereotip. Še posebej nas imajo za nesocialne, kar zame prav tako ne drži. V Koloradu, kjer je ta velika skupnost otrok, ki se šolajo na domu, sem se socialnih veščin naučila že zelo zgodaj.

V osebni zgodbi, objavljeni na spletni strani tvojega podjetja, pišeš, da je šola ubijala tvojo kreativnost. Kaj bi bilo v šolah potrebno spremeniti, da bi manj ubijale kreativnost otrok?

Mislim, da je toliko mladostne depresije ravno zato, ker otroke silimo v stvari, ki jih sploh ne zanimajo.

Mislim, da bi šole morale biti organizirane kot fakultete, da si učenec skupaj s starši izbere, h katerim predmetom bo hodil. Vsak otrok je drugačen in nemogoče je narediti vsesplošen pouk, ki bi ustrezal vsem. Nočem, da se to razume narobe, ampak v resnici je tudi tako, da če en otrok v razredu ne razume neke snovi, s tem blokira vse ostale v razredu. Če bi bil pouk bolj prilagojen posamezniku, ta otrok ne bi jemal te snovi na nivoju, ki je zanj previsok, ampak na taki ravni, da bi snov razumel, in bi šel šele potem naprej, ostali pa bi lahko nadaljevali s svojim tempom.

Ekipa podjetja Isa kombucha. Foto: Peter Merše

Zakaj ne bi otroku, ki ga izjemno zanima umetnost, glasba in kemija, dovolili, da se razvija na teh treh področjih in se na teh področjih res razvije? Zakaj mora biti povprečen na vseh področjih? Zanimanja se sčasoma tudi spreminjajo. Takrat bi se potem začel učiti tista področja, ki bi ga zanimala takrat. Otrok se res uči, kadar se uči tisto, kar ga v resnici zanima. Takrat z veseljem naredi tudi vso domačo nalogo, sploh mu ni treba ukazovati, da naj se uči. Še srečen je, da se lahko uči. Če pa ga v nekaj siliš, in ne gre, potem pa je depresija in odpor. Mislim, da je toliko mladostne depresije ravno zato, ker otroke silimo v stvari, ki jih sploh ne zanimajo.

Kakšna obremenitev je bila za starše to, da nisi hodila v šolo, ampak si se šolala doma?

Pri otrocih, ki se šolajo na domu, je običajno tako, da je mama doma in samo oče hodi v službo. In mama potem skrbi za pouk od osmih zjutraj do dveh popoldne. Pri nas ni bilo ravno tako. Mama je sicer bila doma, ampak nisem imela takšnega pouka. Veliko sem hodila na tabore preživetja v naravi, kjer sem se učila prižgati ogenj in odreti kožo z zajca. To je bil neke vrste pouk, ki me je noro zanimal. Potem sem hodila na delavnico izdelave tort, v umetniški studio in podobno. Že od malega mi je taka oblika »izobraževanja« odpirala prostor za kreativnost, da sem sama iskala pot skozi življenje.

Vem da se bo to slišalo, da sem zelo stara, pa jih imam šele 18, ampak kot otroci nismo imeli nobene tehnologije in družabnih medijev. Prvi račun na socialnih omrežjih sem naredila pri dvanajstih. Nihče od nas ni imel pametnega telefona. In nihče od nas se ni dolgočasil v hiši. Vedno smo imeli kakšne dogodivščine.

V podjetništvo sem se v resnici uvedla že pri osmih letih. Takrat sem začela postavljati stojnice z limonado. To sem počela trikrat na teden. Vsak teden sem zaslužila kakšnih 15 ali 20 dolarjev, kar se mi je zdelo super. Potem sem morala dati staršem od tega nekaj, da sem povrnila stroške nakupa limon in drugih pripomočkov, potrebnih za moje »podjetje«, in na koncu mi je ostalo kakšnih pet dolarjev. Ampak s tem sem si še vedno lahko kupila sladoled in to je bilo super.

To je tudi razlika med ZDA in Slovenijo. Tam imajo že majhni otroci stojnice z limonado. Jaz sem prodajala limonado, pa muffine, potem sem izdelovala uhane in jih prodajala. Otrok se tako nauči zaslužiti svoj lasten denar in osnov podjetništva. V Sloveniji lahko dobiš kazen, če narediš kaj takšnega.

Foto: Peter Merše

Katere pa so druge bistvene razlike, ki jih opažaš med življenjem v ZDA in življenjem v Sloveniji?

Če bi me to vprašali pred enim letom, bi dala drugačen odgovor. Takrat res nisem marala Slovenije. Danes nanjo gledam drugače. Zelo cenim povezanost med ljudmi, ki jo opažam tukaj. Prijatelji se tukaj srečajo trikrat na teden in gredo skupaj na kavo. In ko so na kavi, se dejansko pogovarjajo in niso na telefonu. Ko greš skozi center Ljubljane, srečaš stotine ljudi, ki se družijo in pogovarjajo. To je lepota Slovenije. V Ameriki prideš v kavarno in so vsi na svojih telefonih ali računalnikih.

Tukaj čutim več skupnosti, ljudje se hitro povežejo in drug drugemu krijejo hrbet.

Tukaj je vse tako blizu. Skoraj kamorkoli grem lahko peš. Res sem vesela, da ne potrebujem avtomobila. Vsi moji prijatelji v Ameriki imajo lastne avtomobile že od svojega 16. leta. Vsak ima svoj avto in potem se skupaj nekam odpeljejo, namesto, da bi skupaj hodili. Vsak je nekako v svojem mehurčku obdan s svojimi problemi. Tukaj čutim več skupnosti, ljudje se hitro povežejo in drug drugemu krijejo hrbet.

So pa tudi slabe stvari. Rajši ne začnem razlagati o tukajšnji birokraciji. Vsako okolje ima svoje dobre in slabe plati. Pa še en detajl; porcije so v ameriki bistveno večje. Ko sem nesla svojo kombučo v ZDA, so me vsi čudno gledali, kako da je v tako majhnih stekleničkah. Evropejci pač pijejo v manjših porcijah 😉.

V primerjavi z ZDA je v Sloveniji oz. na splošno v Evropi drugačen tudi pogled na socialno državo. Kako ti vidiš to razliko, morda tudi v odnosu do dela, delavnosti, odgovornosti za svoje življenje?

Vidim dobre in slabe strani v obeh sistemih. Mislim, da bi v Ameriki moral biti omogočen dostop vsaj do osnovnih zdravstvenih storitev vsakomur. Ko si je moj brat zlomil roko, sta morala starša plačati ogromno denarja samo za rentgensko slikanje. Za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti, je zelo hudo in mislim, da bi moralo biti zdravstvo bolj dostopno za vsakogar.

Po drugi strani pa tukaj plačujemo gromozanske davke. In ves ta denar, ki ga plačujemo z davki, gre v roke nekih državnih uradnikov, za katere večina niti ne ve, kaj počnejo in kam gre v resnici ta denar. Kot podjetnik vidiš to neznansko količino davkov, ki se plačuje.

Celo pri študentskem delu. Eno rusko študentko skušam zaposliti že pol leta in postopek je zelo kompliciran. Država vzame najprej 20 odstotkov njenega zaslužka kot davek, potem vzame dodaten odstotek, ker je že starejša študentka, in nato še 20 odstotkov, ker je Rusinja. Skratka; več kot polovico tega, kar bi zaslužila v resnici, vzame država Slovenija. To je ogromno. Tudi ko gledam svojo plačilno listo, država vzame skoraj polovico plače. To je boleče videti.

V ZDA je standardni davek sedem odstotkov, in če zaslužiš manj kot 50.000 dolarjev na leto, davka sploh ne plačaš. Kar pa mi je res všeč tukaj, je to, da je DDV že vključen v ceno v trgovini. Ko vzameš izdelek s police, točno veš, koliko boš plačal. V ZDA davek obračunajo šele na blagajni.

Kaj ti je predstavljalo največji izziv pri integraciji v slovensko družbo?

Za začetek že to, da prej nikoli nisem hodila v šolo. Največja ovira je bila zame zagotovo jezik. Starši me tukaj niso vpisali v angleško šolo, ampak v slovensko. Slovensko sem sicer vse razumela, ker se je oče z menoj pogovarjal po slovensko od malega, ampak v slovenščini sem pa govorila le enkrat na leto, ko smo obiskali mojo babico. Nenadoma pa sem morala govoriti slovensko vsak dan ves dan. Naučiti sem se morala brati in pisati po slovensko in reševati teste.

V razredu sem imela še enega sošolca, ki je bil Rus in prav tako ni znal slovensko. On je bil moj najboljši prijatelj, ker sva bila oba popolna avtsajderja. Poseben izziv so bile zame kontrolke. Prej nikoli v življenju nisem pisala testa. Vsa vprašanja so bila zame čudna in nikoli prej nisem označevala križcev v kvadratke. Večine navodil sploh nisem razumela. Prvi test, ki sem ga pisala, je bil test iz angleščine in sem ga zabila. Učiteljica mi je rekla, da nimam pojma, ker da se tukaj učimo britansko angleščino, ne ameriške.

Foto: Peter Merše

Kaj pa v Sloveniji najbolj pogrešaš?

Pogrešam res hitre pogovore. Ko govorim slovensko, moram še vedno precej razmišljati in ne morem govoriti zelo hitro. Z večino pa se pogovarjam po slovensko. Tako da hitri sproščeni pogovori so gotovo nekaj, kar pogrešam. Nenazadnje je Kolorado moj dom, tam sem odraščala in tam je vse, kar sem poznala kot otrok. Tam se počutim res doma. To udobje doma in domač jezik, to dvoje.

Se nameravaš vrniti, ali boš ostala v Sloveniji?

Kot podjetnik vidiš to neznansko količino davkov, ki se plačuje.

V ZDA se verjetno ne bom vrnila. V trenutni politični situaciji se mi ljudje zdijo vse bolj ponarejeni. Zdi se mi, kot da se izgubljajo vrednote in vsi postajajo ena velika kolektivna množica. Skoraj zagotovo bom ostala v Evropi, ne morem pa še reči, ali bo to Slovenija. Slovenija je vendarle precej majhna. Po drugi strani pa imam tukaj zdaj vso družino. Hkrati pa je Evropa tako povezana, da tudi, če bi živela v Španiji, Franciji ali Italiji, lahko še vedno redno obiščem družino. Bom videla, kako se bodo stvari odvijale.

Kaj pa je tvojo družino pripeljalo v Slovenijo?

Moj oče je bil sit življenja v ZDA. To je glavni razlog. Že prej smo imeli tukaj stanovanje, ki smo ga uporabljali za poletne počitnice, ko smo prihajali sem. Potem pa nas je oče obvestil, da se bomo preselili. Zame je bil to kar velik šok.

Kaj je po tvojem mnenju največji neizkoriščen potencial Slovenije?

Da ima ogromno izjemno sposobnih ljudi, ki pa nimajo papirjev, da so končali neko šolo, in se jim ne da priložnosti. Omejenost na področju ponudbe dela. Mislim, da ima Slovenija ogromno talentov, za katere tukaj enostavno ni dovolj dela. In njihov potencial potem vrže stran.

Epidemija covida-19 je močno posegla v naša življenja. Na protestih v Ljubljani pogosto slišimo parole, da živimo v represivni državi. Se ti zdi, da živimo v represivni in avtoritarni državi?

Mislim, da je celoten svet postal precej represiven, ne samo Slovenija. Še posebej siljenje v cepljenje, ki te ne varuje nujno pred tem, da bi širil virus naprej. Ampak če si dobil potrdilo od vlade, da si cepljen, potem lahko živiš normalno naprej, sicer pa ne.

Ta vladni nadzor nad ljudmi me jezi. In to velja za ves svet, Slovenija ni nobena izjema v tem oziru. Ta svetovni nadzor, za katerega se izkorišča epidemija, me straši. Vsakdo bo potreboval zeleni potni list, vsak bo potreboval neko vladno štampiljko. To se mi zdi, da gre v smer odvzemanja svobode. Protestov v Ljubljani pa niti dobro ne razumem.

 Isabela Sofia Antunović je mlada podjetnica. Po koncu osnovne šole ni nadaljevala v srednjo, ampak se je lotila varjenja kombuče. Danes ima 18 let in vodi podjetje Isa Kombucha, eno največjih varilnic te pijače v Sloveniji. Njeno podjetje zaposluje štiri osebe in občasno še enega študenta, njeno kombučo pa najdete v večjih trgovinah Mercator, Tuš, E-Leclerc in DM ter v več lokalih v Ljubljani.

Po očetu je Slovenka, po materi Američanka. Do svojega 14. leta je večino življenja preživela v Koloradu, ZDA (nekaj pa s potovanji po svetu), od 14. leta dalje pa z družino živi v Sloveniji, kjer je prvič šla v šolo. Prej se je namreč šolala doma.

Prvi del intervjuja z njo lahko preberete na tej povezavi.

5 KOMENTARJI

  1. Lepa prispodoba, kako bi bilo v Sloveniji s starši, če bi njihov otrok pri 10 – letih prodajal limonado. Starši bi bili kaznovani, kajti državne ustanove učijo, da otrok ne sme delati. Nerazumljivo!

    Tudi v Sloveniji smo pred 70 leti vsi otroci na podeželju delali.
    Moji starši so skrbeli, da ne bi težko dvigovali, ko smo bili še majhni. Vendar vsa druga dela smo delali: pleli, grabili seno, listje, pasli živino že pri 8 letih.

    Tisti, ki pravi, da otroci ne smejo delati, so krivi, da imamo v Sloveniji vedno več šolanih LENUHOV.

    Kajti vse, kar se v otroštvu naučiš, je JEDRO vsega nadaljnega življenja.
    In prav to se vidi pri Isabeli, ki ljubi DELO.

    Iskrene čestitke Isabela!

  2. Joj, joj, joj skozi kakšno pranje možgan sem se moral prebiti, da sem to kar sem.
    Najprej vera, potem pa še socialistična ideologija. Večina v Sloveniji se tega “šita” nikdar ne bo rešila.
    Sem ponosen nase in hvala družbi, da mi je to dopustila.

  3. Zanimiv pogled mladega dekleta iz ZDA na situacijo v Sloveniji. Slovenija po socialistično še vedno ubija podjetniško pobudo. Pri nas niti hišne razprodaje (stvari, ki jih ne potrebuješ) ne smeš narediti, ne da bi ti inšpektorji stopili za vrat, in to področje moramo v Sloveniji res nijno urediti. Od Avstrije do Združenega kraljestva vsi poznajo mejo letnega zaslužka, pod katero davka sploh ni potrebno plačati, in je človek prepuščen svoji podjetnosti, da preživi. V Združenem kraljestvu prav tako samo izpolniš vprašalnok na njihovi “davčni upravi”, da ugotoviš, ali si po naravi dela zaposlen ali samozaposlen, nobene posebne registracije s. p. ja in podobno niso potrebne. Pri nas pa sama birokracija. Od vlade pričakujem, da uzakoni tudi tovrstne pozitivne prakse, da bofo ljudje lahko živeli od lastnega dela, ne pa od socialnih transferjev, brez registracij s. p. jev in podobnega do določene meje letnega zaslužka. Naš sistem, v katerem te inšpektorji lovijo, če ponudiš storitve na domu (čiščenje, likanje, kuhanje, varstvo) ali pa če prodajaš na Bolhi, ljudi dela odvisne od socialnih transferjev zaradi strahu prex kaznimi, ker je vse obravnavano kot delo na črno, namesto da bi ljudem pustili delati in živeti od svojega dela. To moramo v Sloveniji nujno uredoti in ljudem pustiti, naj pač delajo. In sami plačujejo v pokojninsko blagajno, če iz tega dovolj zaslužijo, ali pač ne bodo imeli pokojnin zaradi nepriznane delovne dobe. Za tistega, ki nima za hrano, je edina rešitev takojšnji prihodek, ne pa prisilno razmišljanje in varčevanje starost. Tako pač je. Če nimaš za hrano, umreš, potem je za pokojnino in delovno dobo itak vseeni. Mi pa smo v Sloveniji šli v povsem drugo smer prisilne “solidarnosti” . Raje imamo ljudi na socialki, samo da se vplačuje v pokojninski in zdravstveni sistem. In vplačuje za te posameznike spet država, torej se pri socialnih transferjih del le-teh (nor. zdravstvena zavarovanja, posledično drugi davki, ker pač ni vzeti drugje kot iz socialnega transferja – npr. zemljişki davek) preliva iz državnega žepa nazaj v državni žep. Kar je čista norost. In posledica so ljudje na socialkah namesto ljudi, ki neodvisno od države skrbijo za svoj standard. Neverjetno, koliko tega socialističnega blata duši Slovenijo. Od vlade pričakujem konkretne rešitve že sedaj. Ker tudi ta sistem obdavčitve vsega mlade spodbuja za selitev v tujino, kjer lažje dobijo delo, ne da bi se jim bilo treba ukvarjati z dacarji in birokracijo dokler ne dosežejo določene meje letnega zaslužka. Pri nas pa sami formalizmi. Izobrazba je predpisana še za čistilko, univerzitetno izobraženi se ne more zaposliti s srednješolskim poklicem, ker je “prekvalificiran”, v resnici pa so problem obvezni dodatki na izobrazbo pri plači, itn. Drugje velja, da se zaposliš v enem od doseženih poklicev, pa še to ni odločujoč pogoj, pač pa veščine, izkušnje in odprtost za učenje. Mi pa do vseh poklicev dostopamo, kot da zahtevajo točno določeno izobrazbo. Za matematika, kemika itd. to zagotovo velja, za večino ostalih poklicev zlasti v storitvenih in proizvodnih dejavnostih pa ne. Skratka, socialističnega blata, ki se ga moramo nujno znebiti, do golše.

  4. Meni je zanimiv princip, da si lahko učenci mnogo bolj lahko sami izberejo na katera področja bi se osredotočili. Vem da je to v ZDA značilno že za kolidže in tudi univerze. Pa tudi navezava vzgoje in učenja za praktično je zelo pozitivno.
    Današnji otroci in mladina z rokami znajo mnogo manj. Za številne je kasneje v življenju to lahko problem. Njihove sanje po pomembnosti, uspehu, karieri se pogosto lahko razbijejo na čereh neustreznih delovnih navad, znanj. Sam opažam, da danes številni ročni mladi lahko prosperirajo in jim to pomaga pri iskanju službe, osamosvajanju, ustvarjanju doma nazadnje. Takšna zgodnja neodvisnost pomaga tudi pri finančni razgledanosti in finančni pismenosti. To ne pomeni, da družboslovna razgledanost ni pomembna, ampak navsezadnje lahko vsak obilo filozofskega gradiva in knjig najde na Bolhi in Amazonu. A lesene police ali omaro za vse te knjige – to pa zna postaviti redkokdo. Četudi je to omara, ki jo samo skupaj sestaviš, kot npr. v Ikei……

  5. En detajl, vendar ne povsem nepomemben, manjka: Isabelina starsa sta ustanovitelja in lastnika podjetja Boba Inc., vodilnega svetovnega podjetja za proizvodnjo otroskih nosilk. Brez nic ni nic. Isabelini zagnanost in podjetnost sta impresivni, ampak zagonski kapital, podpora in marketinsko znanje pa vendar niso padli povsem z neba.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime