Premoženje politikov in ljudski firbec ter fovšija

Slovenci se tudi v letošnji politični kampanji nismo izneverili ''tradiciji'', ko nasprotniki drug drugega želijo spodnesti, ne z močjo argumentov, temveč preko ''izpiskov bančnih računov''. Pred dvajsetimi leti je bila problem plača Franceta Arharja, ob volitvah 2011 sta bila pod drobnogledom Janez Janša in njegova parcela v Trenti, pred časom se je pod medijsko lupo zaradi nakupa delnic znašel tudi minister Vizjak. Sedaj pa je veliko govora o višini plače ter o vili Roberta Goloba, v javnost pa so tudi pricurljali podatki o novih stanovanjih poslanca Levice, Tašnerja Vatovca. Toda ali je zasebno premoženjsko stanje politikov res tisti ključni predvolilni kriterij, ki volivcem pove komu nameniti ali ne nameniti glasu?

Vsi poznamo različice pregovora, 'Če bi fovšija gorela, bi bilo v Sloveniji bolj vroče kot v peklu.',  oz. 'Če bi fovšija gorela, ne bi potrebovali drv'.

Toda, če to logiko na primeru odnosa Slovencev do naših političnih predstavnikov zbanaliziramo do popolnega absurda, lahko pridemo do sledečega zaključka; Slovenca nikoli ne bo motil politični predstavnik, ki vozi Dacio ali poceni Renaulta, ter živi v majhni, slabo vzdrževani hiši, čeprav v ozadju iz države na skrite bančne račune v tujini tovori milijarde evrov iz spornih poslov.

Po tej isti logiki lahko politični nasprotniki takoj oblatijo poštenega in dobrega politika, ki bi bil s svojimi političnimi idejami ter z nadarjenostjo politične obrti moteč faktor tako, da v javnosti problematizirajo, da ''vozi Nemca'' ter živi v veliki hiši s posestvom.

Pri prevpraševanju primernosti nekoga za vodilne politične funkcije ne gre za to, kakšen avto dotična oseba vozi in kje živi, temveč gre za to, ali je kandidat morda storil kaj nepravilnega, koruptivnega. Kandidati sicer morajo ob svoji kandidaturi javno razkriti stanje premoženja, če se te podatke od njih zahteva, nobenega smisla pa nima, da kandidatova šibka točka postane višina plače ali model avtomobila, ne pa politična stališča njega ali njegove stranke in ocena njegove pripravljenosti ter izkušenosti za prevzem določene politične funkcije.

Naši desno oz. konservativno čuteči sodržavljani še vedno niso pozabili lažne afere s plačo, ki je iz predsedniške tekme izločila močnega kandidata Franceta Arharja. Toda, ali bi bilo potemtakem politično modro, da bi na ta isti način izločili kandidata Roberta Goloba, o katerem bi javno natolcevali 'poglejte, kakšno plačo ima' oz. 'poglejte, kakšno vilo ima'.

Posluževanje tega, da na vsaka štiri leta moteče kandidate izločimo z razkrivanjem stanja na njihovih TRR računih, medtem ko se na boj s korupcijo pozablja iz mandata v mandat, ni znak politične modrosti.

Je res treba kukati v denarnice?

Če se na levici (pre)pogosto dogaja, da boj za delavske pravice ter nekakšen novi socializem prodajajo posamezniki, katerih življenja niso nič kaj delavska in se z izkušnjo delavcev niti ne morejo poistovetiti, ter vse skupaj zamaskirajo s cenenim političnim populizmom, bi bila toliko večja napaka, če bi se takšnega poceni pristopa posluževal tudi nasprotni politični tabor. Posluževanje tega, da na vsaka štiri leta moteče kandidate izločimo z razkrivanjem stanja na njihovih TRR računih, medtem ko se na boj s korupcijo pozablja iz mandata v mandat, ni znak politične modrosti. Še toliko bolj, ker dandanes navsezadnje avtomobil in hiša pravzaprav še najmanj povesta o posameznikovi poštenosti ter njegovi poti do pridobitve premoženja.

Nasprotno, pametni politik bi v javnosti lahko pridobil točke, če bi se distanciral od slovenske prakse ''kukanja'' posameznikom v denarnice. Oceno osebnega premoženja posameznikov lahko pridobi vsakdo preko javnih baz podatkov o zasebnih ter javnih podjetjih, če pa je pri pridobivanju premoženja politično izpostavljenih oseb prišlo do kršitev ali sumov korupcije, pa morajo za to poskrbeti ustrezni organi, ki morajo dosledno in profesionalno opraviti svoje delo.

In če se številni politični kandidati v kampanjah poslužujejo ''trkanja'' na slovensko zavist, bo počasi morda nastopil čas, da v politični areni pogumno zastopamo mnenje, kot ga je pred kratkim izrazila Nova Slovenija ''Ljudem pustimo svobodo, da sami odločajo, kaj bodo s svojim denarjem'' ter da ima politik na soočenjih pametnejše teme od pravičniškega komentiranja nasprotnikove plače, kot so npr. jasnost in vizija strankarskih programov ter pereče teme kot so korupcija v zdravstvu, sodni primeri kot sta Balkanski bojevnik ter kriva obtožba dr. Noviča, koruptivne prakse v državnih podjetjih, neznanke o oprani Iranski milijardi ter čudnih virih denarja iz tujine kot je sklad York in še bi lahko naštevali.

Glede na to, kako hitro Slovenci politično kampanjo iz fokusa na program kandidata, preusmerimo na njegovo premoženjsko stanje, smo v nasprotju z npr. Švicarji, pri nas očitno prepričani, da je kandidat brez vsakega oz. z minimalnim premoženjem, ki si bo s politično funkcijo bistveno popravil svoje finančno izhodišče, manjše korupcijsko tveganje od političnega kandidata, ki mu kandidiranje za politično funkcijo ne bo pomembno spremenilo obstoječega finančno-premoženjskega stanja.

Morda je že čas, da v predvolilnih soočenjih nekdo s tem cenenim politikantstvom preseka na način, da javno pove, da ga stanje konkurentovega ''šparovčka'' ne zanima. V primeru, da je s plačo kogarkoli kaj narobe, pa naj to raziščejo ustrezni organi, saj volivci upravičeno pričakujejo, da bodo kandidati za glavne politične funkcije vstopili brez madežev delovanja v nasprotju z zakonom, brez konfliktov poslovnih interesov ter se ne nahajajo v situaciji, ki bi utegnila ogroziti njihovo delovanje v širokem javnem interesu. Slogan 'Za korupcijske milijarde gre in ne za plače' bi bil morda kar pravšnji.