Premišljena medijska taktika ob referendumu: ignorirajo in podtalno propagirajo ZA

Tino Mamić
4

Na prvi pogled se zdi, da medijev aktualna referendumska tematika ne zanima pretirano. In da se bo kampanji posvetila samo nacionalna RTVS, ki jo k temu sili zakonodaja.

V resnici pa gre za domišljeno strategijo, ki je verjetno tudi politično usklajena. Politika, ki je vsilila sporno novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, si namreč nadvse želi, da bi referendum ne uspel zaradi prenizke udeležbe. Zato svoje volilce (ne)prikrito nagovarja, naj na zadnjo adventno nedeljo ostanejo doma.

Tišina povečuje pasivnost

Kaj si želi levičarska politika? Na odprtem odru so debate, ki bi podžigale strasti, nezaželene. Najbolje bi bilo namreč, da bi ljudje ne referendum kar pozabili, zato se je treba izogibati soočenjem. Pa čeprav je to tako vroča tema, ki bi dvignila gledanost in naklade, so provladni mediji – v svojo škodo -pristali na to taktiko.

Po drugi strani pa so ti isti za referendum nezainteresirani mediji polni podtalnega oglaševanja za zagovornike zakona.

Podtalna propaganda

Po drugi strani pa so ti isti za referendum nezainteresirani mediji polni podtalnega oglaševanja za zagovornike zakona. Seveda se to objavlja v rubrikah in programih izven okvira predreferendumske kampanje, kar bi morala volilna komisija že davno preprečiti.

Filmi s progejevsko tematiko, sladkobne zgodbice iz gejevskih skupnosti, zgodbe o nasilju v navadnih družinah, intervjuji z lezbijkami …

Samo predstavljamo si lahko kakšen škandal bi nastal, če bi nekaj dni pred naslednjimi volitvami nacionalni radio v rednem programu gostil Urško Janša, ki bi govorila o vzgoji in politike ne bi sploh omenila. Volilna komisija bi protestirala, uredništvo pa bi zasula pisma ogorčenih državljanov, odziva politikov pa da niti ne omenjamo.

Novinarji in uredniki s prikritim oglaševanjem stališč zagovornikov novega zakona niso le prekoračili etičnega kodeksa, ampak so se prelevili v politične aktiviste, ki velikokrat zagovarjajo ostrejša stališča od samih politikov.

Novinarji in uredniki s prikritim oglaševanjem stališč zagovornikov novega zakona niso le prekoračili etičnega kodeksa, ampak so se prelevili v politične aktiviste.

Novinarji so postali bolj politiki od samih politikov. Tako radikalnega izražanja političnih stališč slovenski novinarji niso imeli niti v zadnjih letih komunizma. Največji slovenski mediji so danes bolj podobni tistim jugoslovanskim iz leta 1948 kot pa današnjim avstrijskim ali hrvaškim.

Sramota

Najhuje je, da tega nihče ne opazi. Oziroma, da tega nihče noče opaziti. To je sramota za vse glavne nosilce demokracije v državi, na čelu s predsednikom republike. Tudi nas je lahko sram, da živimo v taki državi.

4 KOMENTARJI

  1. Se strinjam, udeležba na referendumu bo zanimiv pokazatelj dometa “mainstream” medijev.
    Odkrito, ne pričakujem, da bi se izkazalo, da je večina volilnih upravičencev začela razmišljati s svojo glavo, pa če bo udeležba visoka in nova ureditev zavrnjena.

  2. Če danes kdo ne zna izbirati virov informacij, si je sam kriv. Če ljudje kljub propagandi najdejo najboljšo trgovino, zmorejo najti tudi pravi odgovor na referendumu. Ne moremo še 25 let po osamosvojitvi govoriti o zavedenosti.

  3. Medije se plačuje, kdor bolje plača za tistega bodo navijali, pa čeprav to včasih nima nobene veze z logiko, etiko, resnico, jemljejo si enostavno pravico “sojenja”, namesto da bi nevtralno poročali in informiralim tako kot mnogi tuji mediji – no ampak pri nas kapital žal zmore marsikaj.

  4. Aktualno referendumsko vprašanje je, poleg sprevržene Repetove knjige o Kučanu in Meškovi novinarski nagradi (po iztrošenosti in obrabljenosti Patrie), najučinkovitejše orodje oblastne oligarhije za obstanek na oblasti. Žal slovenski narod tega ni sposoben doumeti. Medijske neresnice še kako mentalno pohabljajo velik del slovenskega volilnega telesa. Do nadaljnjega je delitev Slovencev s pomočjo medijskih neresnic zagotovljena.

    Divide et impera (po rimsko). Deli in vladaj. Domnevno najstarejši trik zavojevanja. Državo razdeliš in jo s tem pripraviš, da se prebivalci koljejo med seboj, namesto da bi se borili skupaj proti sovragu.
    Še malo simbolike: Kdo je sovrag? Očitno tisti ki povzroča razdor med ljudmi. Grki so ga imenovali diabolos in so ta trik zavojevanja očitno uporabljali že pred Rimljani.

    Pesnikove priprošnje (tako rekoč izganjanje sovraga): “Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo”, nikakor nočemo upoštevati.

    Zato bi bilo smiselno sledeče referendumsko vprašanje (namesto sedaj aktualnega): »Ali ste zato, da se Slovenci nehamo ideološko deliti?«
    Pogoj za to pa je vsekakor, da za našo lepo Slovenijo Slovenci izberemo za svoje voditelje in odločevalce ljudi (tudi po obstoječi volilni zakonodaji je to možno), ki jih presejemo skozi naslednje sito.
    -da nimajo dosjeja sodelavcev ali virov SDV (UDBE) in do sedaj niso bili člani ZKS ali druge ideološke politične stranke,
    -da so vztrajni, prizadevni in pogumni,
    -da v zasebnem življenju nimajo očitnih podjetniških, gospodarskih ali drugih klientelističnih navez in privilegijev,
    -da so ponosni na našo domovino in jim resnično ni vseeno, kaj se dogaja v naši družbi,
    -da so pripravljeni javno zapriseči (pri vsem, kar jim nekaj pomeni in v kar verjamejo – ne proforma kot prisegajo ministri), da so za boljšo prihodnost družbe, kateri pripadajo tudi otroci in vnuki, po vseh svojih močeh in sposobnostih prispevati svoj delež.
    Le tako presejani predstavniki ljudstva bi po mojem mnenju lahko predstavljali povezovalno in državotvorno, programsko in razumsko sredinsko politično skupino, ki bi Slovenijo usmerila k švicarskemu HARMONIZMU.
    Že večkrat sem zapisal: ČE ČLOVEK LJUBI IN SOVRAŽI S SRCEM, POTEM BI MORAL SVOJE VODITELJE IZBIRATI Z GLAVO.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime