Poslanci imajo vse manj pojma. Je Slovenija sploh še parlamentarna demokracija?
Rok Čakš
- 22. 9. 2018 ob 21:06
- 10 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Ali poslanci slovenskega državnega zbora sploh vedo, kaj delajo? Se sploh zavedajo, kaj pomeni biti poslanec, izvoljeni predstavnik ljudstva?
To na videz provokativno vprašanje si državljani zadnja leta lahko zastavljamo vse pogosteje. Nazadnje v času parlamentarnih zaslišanj ministrskih kandidatov, ko je večina članov pristojnega odbora potrdila kandidata za ministra za javno upravo, čeprav je bilo vsem v dvorani jasno, da za to funkcijo ni primeren.
Njihovo napako je z umikom kandidata naslednji dan "popravil" prvi človek izvršilne oblasti, Marjan Šarec, ter s tem 10 poslancev koalicije javno degradiral v poslušne izvajalce vnaprej dogovorjenih navodil.
A kako naj bo drugače, ko pa je pri osmih od desetih šlo za popolne politične novince, dva pa sta ravno začenjala svoj drugi poslanski mandat?
Da gre za širši problem kot se zdi na prvi pogled, priča visok delež novo izvoljenih poslancev v sklice slovenskega državnega zbora v zadnjih 26 letih. Namesto da bi z dozorevanjem demokracije padal, ta narašča, hkrati pa je mnogo višji kot v zrelih zahodnih demokracijah.
(Tudi) zaradi tega postaja očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost izvršilni, saj so izgrajeni in izkušeni parlamentarci v Sloveniji vse bolj redka dobrina. Obenem jo večinoma najdemo v opozicijski desni sredini.
V definiciji parlamentarne demokracije je načelo delitve oblasti na tri med seboj neodvisne veje: izvršilno, zakonodajno in sodno. Kot piše v slovenski ustavi, preko teh ljudstvo v Sloveniji izvršuje oblast.
Kadar tega ne izvaja neposredno, v njegovem imenu to počno izvoljeni "predstavniki vsega ljudstva", ki po 82. členu ustave "niso vezani na kakršnakoli navodila".
A pri nas se vse pogosteje zdi, da delovanja s potrebno samostojnostjo in avtoriteto večina slovenskih parlamentarcev kot predstavnikov zakonodajne veje oblasti enostavno ni sposobna.
Razlogov za to je najbrž več, a eden očitnejših je izjemno visoka stopnja rekrutacije političnih elit v zakonodajni veji oblasti. Po domače to pomeni, da se po vsakem mandatu zamenja toliko poslancev, da to škoduje dozorevanju demokratičnega procesa kot takega. Ni ustreznega prenosa znanj in izkušenj, učinkovitost dela pada, v markantne, izstopajoče parlamentarce pa zori vse manjše število izvoljencev ljudstva.
V samostojni Sloveniji smo na osmih državnozborskih volitvah izvolili skupaj 711 poslancev. Kar 433, oziroma 60 odstotkov, je bilo novincev.
Število novincev v zrelih demokracijah se sicer večinoma giblje med 20 in 30 odstotki (graf povsem spodaj). Za nekdanje postkomunistične države je značilna višja stopnja izvoljenih političnih novincev, ki pa iz volitev v volitve praviloma pada.
Razen v Sloveniji. Na prelomu tisočletja je sicer delež novo izvoljenih poslancev za kratek čas padel pod 50 odstotkov, a s prihodom krize in zahtevami po zamenjavi političnih elit z novimi obrazi je skokovito narasel. Rekordnih 71 % novincev je dosegel leta 2014 z veliko zmago Stranke Mira Cerarja.
Na minulih volitvah je bil ta odstotek vendarle nekoliko nižji, a vseeno ostaja krepko nad polovico. Nove obraze vedno znova zamenjajo še novejši obrazi.
Za primerjavo, kako je z deležem novih in ponovno izvoljenih poslancev v različnih evropskih demokracijah, smo se naslonili na diplomsko delo Tomaža Lisjaka Rekrutacija političnih elit v zakonodajni veji oblasti 1992-2008.
Avtor v njem primerja stopnjo rekrutacije političnih elit v več izbranih državah.
Za naše potrebe smo uporabili podatke za Madžarsko, Češko, Nemčijo, Švedsko in Veliko Britanijo. Zaradi primerljivosti podatkov smo vzeli zgolj obdobje volitev med leti 1990 in 2006, čeprav se, kot smo videli, bistvene anomalije v slovenskem primeru pokažejo šele po letu 2008.
Kljub vsemu pa je iz spodnjega grafa lepo razvidna visoka stopnja ponovno izvoljenih poslancev v vseh zrelih demokracijah ter trend k temu v razvijajočih se Češki in Madžarski.
Slovenija ima v vseh primerljivih obdobjih najnižji delež ponovno izvoljenih poslancev, čeprav vemo, da je ta še posebej močno padel od volitev 2011 naprej, kar ni zajeto v spodnji primerjavi.
Pri menjavanju novih obrazov z vedno novimi pa v oči bode še ena značilnost: stalen prepih je v zadnjih desetih letih značilen predvsem za levi pol političnega spektra, medtem ko je stopnja rekrutacije parlamentarcev pomladnih strank na ravni razvitih demokracij.
Število novo izvoljenih poslancev SDS v zadnjih desetih letih se giblje med 25 in 38 odstotki. Stranka ima danes v parlamentu mnoge uveljavljene in prepoznane parlamentarce; denimo Jožeta Tanka, Branka Grimsa, Evo Irgl, Zvonka Černača ... in seveda Janeza Janšo, edinega poslanca, ki je bil izvoljen v prav vseh parlamentarnih sklicih. Uveljavljajo se tudi novinci. Zgolj en mandat je bil potreben za "izgradnjo" Jelke Godec in Anžeta Logarja.
Podobno je z NSi, odkar ji je leta 2011 uspela vrnitev v državni zbor. Od takrat so število pridobljenih sedežev vseskozi povečevali, hkrati pa so bili izvoljeni vsi poslanci prejšnjega mandata. Sedaj imajo izkušene parlmanetarce v predsedniku Mateju Toninu, podpredsednici Ljudmili Novak, vodji poslanske skupine Jožetu Horvatu, poslanki Ivi Dimic in poslancu Jerneju Vrtovcu.
Tovrstne kontinuitete levo od političnega pola, predvsem zaradi stalnega menjavanja dominantnih strank, ni, oziroma je redka. Ne samo poslancem za en mandat, v parlament se ne uspe vrniti niti najbolj izpostavljenim obrazom politične levice, nazadnje denimo Karlu Erjavcu in Alenki Bratušek.
Tudi pri stranki SD, ki je kljub nekaterim nihanjem vendarle stalnica slovenskega političnega prostora, ni tovrstne kontinuitete. V njihovih vrstah je v novem sklicu ponavadi med 55 in 65 odstotki novincev. Zadnja leta so se kot prepoznavni parlamentarni obrazi uspeli uveljaviti le večkratno izvoljeni Matjaž Han, Dejan Židan in Matjaž Nemec.
Po drugi strani pa je bil dober en parlamentarni mandat dovolj, da se je javno uveljavila večina poslancev Levice. Tudi ti so bili ponovno vsi izvoljeni, vsaj Luka Mesec, Miha Kordiš, in Jernej T. Vatovec pa so prepoznavni tudi v širši javnosti. Ter seveda Violeta Tomić, ki se je pred tem zgradila že na televiziji.
Pomanjkanje prepoznavnih parlamentarnih avtoritet s kilometrino, znanjem in izkušnjami nedvomno slabi ugled in neodvisnost delovanja zakonodajne veje, sploh v odnosu do izvršile oblasti.
Problem je toliko bolj pereč, ker poslanskih avtoritet manjka na politični levici, ki je večino časa na oblasti. Slednje pomeni dodatno (pre)moč v rokah vlade, kar je navsezadnje najlepše demonstriral Marjan Šarec, ko je z umikom ministrskega kandidata Tugomirja Kodelje povozil glasovanje desetih poslancev lastne koalicije, ki so Kodeljo potrdili kot primernega.
Mar res kdo verjame, da so ti poslanci ravnali po ustavnem načelu nevezanosti na kakršnakoli navodila? In mar res kdo verjame, da bodo ti in mnogi drugi izmed šestinštiridesetih začetniških kolegov naslednjič delovali drugače?
Novinci imajo tudi v 7. sklicu državnega zbora absolutno navadno večino. Večino, kakršne ta trenutek nima niti koalicija Marjana Šarca. A večina te večine brez dvoma predstavlja poslušen glasovalni stroj predsednika vlade in ga zato kot predstavnika izvršilne veje oblasti dela še močnejšega.
Je torej Slovenija sploh še parlamentarna demokracija? Odgovor je tako rekoč pred vrati.
To na videz provokativno vprašanje si državljani zadnja leta lahko zastavljamo vse pogosteje. Nazadnje v času parlamentarnih zaslišanj ministrskih kandidatov, ko je večina članov pristojnega odbora potrdila kandidata za ministra za javno upravo, čeprav je bilo vsem v dvorani jasno, da za to funkcijo ni primeren.
Njihovo napako je z umikom kandidata naslednji dan "popravil" prvi človek izvršilne oblasti, Marjan Šarec, ter s tem 10 poslancev koalicije javno degradiral v poslušne izvajalce vnaprej dogovorjenih navodil.
A kako naj bo drugače, ko pa je pri osmih od desetih šlo za popolne politične novince, dva pa sta ravno začenjala svoj drugi poslanski mandat?
Da gre za širši problem kot se zdi na prvi pogled, priča visok delež novo izvoljenih poslancev v sklice slovenskega državnega zbora v zadnjih 26 letih. Namesto da bi z dozorevanjem demokracije padal, ta narašča, hkrati pa je mnogo višji kot v zrelih zahodnih demokracijah.
(Tudi) zaradi tega postaja očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost izvršilni, saj so izgrajeni in izkušeni parlamentarci v Sloveniji vse bolj redka dobrina. Obenem jo večinoma najdemo v opozicijski desni sredini.
V definiciji parlamentarne demokracije je načelo delitve oblasti na tri med seboj neodvisne veje: izvršilno, zakonodajno in sodno. Kot piše v slovenski ustavi, preko teh ljudstvo v Sloveniji izvršuje oblast.
Kadar tega ne izvaja neposredno, v njegovem imenu to počno izvoljeni "predstavniki vsega ljudstva", ki po 82. členu ustave "niso vezani na kakršnakoli navodila".
A pri nas se vse pogosteje zdi, da delovanja s potrebno samostojnostjo in avtoriteto večina slovenskih parlamentarcev kot predstavnikov zakonodajne veje oblasti enostavno ni sposobna.
Razlogov za to je najbrž več, a eden očitnejših je izjemno visoka stopnja rekrutacije političnih elit v zakonodajni veji oblasti. Po domače to pomeni, da se po vsakem mandatu zamenja toliko poslancev, da to škoduje dozorevanju demokratičnega procesa kot takega. Ni ustreznega prenosa znanj in izkušenj, učinkovitost dela pada, v markantne, izstopajoče parlamentarce pa zori vse manjše število izvoljencev ljudstva.
Novi obrazi potrošna roba za enkratno uporabo
V samostojni Sloveniji smo na osmih državnozborskih volitvah izvolili skupaj 711 poslancev. Kar 433, oziroma 60 odstotkov, je bilo novincev.
Število novincev v zrelih demokracijah se sicer večinoma giblje med 20 in 30 odstotki (graf povsem spodaj). Za nekdanje postkomunistične države je značilna višja stopnja izvoljenih političnih novincev, ki pa iz volitev v volitve praviloma pada.
Razen v Sloveniji. Na prelomu tisočletja je sicer delež novo izvoljenih poslancev za kratek čas padel pod 50 odstotkov, a s prihodom krize in zahtevami po zamenjavi političnih elit z novimi obrazi je skokovito narasel. Rekordnih 71 % novincev je dosegel leta 2014 z veliko zmago Stranke Mira Cerarja.
Na minulih volitvah je bil ta odstotek vendarle nekoliko nižji, a vseeno ostaja krepko nad polovico. Nove obraze vedno znova zamenjajo še novejši obrazi.
V Sloveniji se v poslanskih klopeh obrne največ ljudi
Za primerjavo, kako je z deležem novih in ponovno izvoljenih poslancev v različnih evropskih demokracijah, smo se naslonili na diplomsko delo Tomaža Lisjaka Rekrutacija političnih elit v zakonodajni veji oblasti 1992-2008.
Avtor v njem primerja stopnjo rekrutacije političnih elit v več izbranih državah.
Za naše potrebe smo uporabili podatke za Madžarsko, Češko, Nemčijo, Švedsko in Veliko Britanijo. Zaradi primerljivosti podatkov smo vzeli zgolj obdobje volitev med leti 1990 in 2006, čeprav se, kot smo videli, bistvene anomalije v slovenskem primeru pokažejo šele po letu 2008.
Kljub vsemu pa je iz spodnjega grafa lepo razvidna visoka stopnja ponovno izvoljenih poslancev v vseh zrelih demokracijah ter trend k temu v razvijajočih se Češki in Madžarski.
Slovenija ima v vseh primerljivih obdobjih najnižji delež ponovno izvoljenih poslancev, čeprav vemo, da je ta še posebej močno padel od volitev 2011 naprej, kar ni zajeto v spodnji primerjavi.
Večina zrelih parlamentarcev v vrstah pomladne desne sredine
Pri menjavanju novih obrazov z vedno novimi pa v oči bode še ena značilnost: stalen prepih je v zadnjih desetih letih značilen predvsem za levi pol političnega spektra, medtem ko je stopnja rekrutacije parlamentarcev pomladnih strank na ravni razvitih demokracij.
Število novo izvoljenih poslancev SDS v zadnjih desetih letih se giblje med 25 in 38 odstotki. Stranka ima danes v parlamentu mnoge uveljavljene in prepoznane parlamentarce; denimo Jožeta Tanka, Branka Grimsa, Evo Irgl, Zvonka Černača ... in seveda Janeza Janšo, edinega poslanca, ki je bil izvoljen v prav vseh parlamentarnih sklicih. Uveljavljajo se tudi novinci. Zgolj en mandat je bil potreben za "izgradnjo" Jelke Godec in Anžeta Logarja.
Podobno je z NSi, odkar ji je leta 2011 uspela vrnitev v državni zbor. Od takrat so število pridobljenih sedežev vseskozi povečevali, hkrati pa so bili izvoljeni vsi poslanci prejšnjega mandata. Sedaj imajo izkušene parlmanetarce v predsedniku Mateju Toninu, podpredsednici Ljudmili Novak, vodji poslanske skupine Jožetu Horvatu, poslanki Ivi Dimic in poslancu Jerneju Vrtovcu.
Tovrstne kontinuitete levo od političnega pola, predvsem zaradi stalnega menjavanja dominantnih strank, ni, oziroma je redka. Ne samo poslancem za en mandat, v parlament se ne uspe vrniti niti najbolj izpostavljenim obrazom politične levice, nazadnje denimo Karlu Erjavcu in Alenki Bratušek.
Tudi pri stranki SD, ki je kljub nekaterim nihanjem vendarle stalnica slovenskega političnega prostora, ni tovrstne kontinuitete. V njihovih vrstah je v novem sklicu ponavadi med 55 in 65 odstotki novincev. Zadnja leta so se kot prepoznavni parlamentarni obrazi uspeli uveljaviti le večkratno izvoljeni Matjaž Han, Dejan Židan in Matjaž Nemec.
Po drugi strani pa je bil dober en parlamentarni mandat dovolj, da se je javno uveljavila večina poslancev Levice. Tudi ti so bili ponovno vsi izvoljeni, vsaj Luka Mesec, Miha Kordiš, in Jernej T. Vatovec pa so prepoznavni tudi v širši javnosti. Ter seveda Violeta Tomić, ki se je pred tem zgradila že na televiziji.
Brez parlamentarnih avtoritet ni parlamentarne demokracije
Pomanjkanje prepoznavnih parlamentarnih avtoritet s kilometrino, znanjem in izkušnjami nedvomno slabi ugled in neodvisnost delovanja zakonodajne veje, sploh v odnosu do izvršile oblasti.
Problem je toliko bolj pereč, ker poslanskih avtoritet manjka na politični levici, ki je večino časa na oblasti. Slednje pomeni dodatno (pre)moč v rokah vlade, kar je navsezadnje najlepše demonstriral Marjan Šarec, ko je z umikom ministrskega kandidata Tugomirja Kodelje povozil glasovanje desetih poslancev lastne koalicije, ki so Kodeljo potrdili kot primernega.
Mar res kdo verjame, da so ti poslanci ravnali po ustavnem načelu nevezanosti na kakršnakoli navodila? In mar res kdo verjame, da bodo ti in mnogi drugi izmed šestinštiridesetih začetniških kolegov naslednjič delovali drugače?
Novinci imajo tudi v 7. sklicu državnega zbora absolutno navadno večino. Večino, kakršne ta trenutek nima niti koalicija Marjana Šarca. A večina te večine brez dvoma predstavlja poslušen glasovalni stroj predsednika vlade in ga zato kot predstavnika izvršilne veje oblasti dela še močnejšega.
Je torej Slovenija sploh še parlamentarna demokracija? Odgovor je tako rekoč pred vrati.
Zadnje objave
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Dotik kot temelj človeške povezanosti
8. 12. 2024 ob 15:00
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Padec sirskega diktatorja Bašarja Al Asada, islamistični uporniki prevzeli oblast
8. 12. 2024 ob 11:42
Življenjski kažipoti
8. 12. 2024 ob 9:00
Kraljica miru vabi k spreobrnjenju
8. 12. 2024 ob 6:00
Torta »Browniemisu«
7. 12. 2024 ob 16:08
Ekskluzivno za naročnike
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Življenjski kažipoti
8. 12. 2024 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
DEC
08
Adventni bazar Vrtca Lavra
08:00 - 11:00
DEC
08
DEC
09
Telovadba zase - vaje za hrbtenico, HSD Črnomelj
17:00 - 18:00
DEC
09
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
Video objave
Izbor urednika
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok
4. 12. 2024 ob 6:00
10 komentarjev
STAJERKA2021
Ko so mag. Simiča vprašali, če bi bil minister za finance, je bil odgovor, niti slučajno. Ne rabimo podnapisov, da vemo, da če ne moreš v okostenelem sistemu takih Kekecov, ki sedaj v večini grejejo stole v DZ, prav nič narediti, nisi tako nor, da bi se izpostavljal. Res pa je, če seveda imaš znanja, ki jih marsikateri v DZ nima, lahko delaš kaj bolj donosnega in si sam sebi šef. Pa še zafrkavati se ti ni treba s temi kvazi politiki.
Kraševka
NOVI obrazi so kot "limanci", na katere se ujamejo ljudje, ki nimajo lastne presoje. Tem novim obrazom pa pomaga RTV.
Brezbrizneži tako izvolijo "mačko v žakčlju" - ker ne vedo kdo je kdo.
MEFISTO
Dzi nu nje ja in lele, katero izmed obeh imen je meščansko, da ne rečem aristokratsko?
MEFISTO
Še nekdo se naslednji teden vrača v državni zbor, brez katerega je parlament kot juha brez soli ali kot vodnjak brez vode.
Akademik Jani Moederndorfer bo povečal ali pa zmanjšal intelektualno oziroma izkustveno praznino.
Alojzij Pezdir
Republika Slovenija nikakor ni (več) večstrankarska parlamentarna demokracija, saj ustavno in demokratično sporni sorazmerni volilni sistem nezadržno uveljavlja in utrjuje vse bolj samozadostno, nedemokratično in statično oblast vladajoče strankokracije v državnem zboru, se pravi oblast od najožjih strankarskih vodstev delegiranih in neposredno vsiljenih poslancev, ki jih moremo volivci v svojih volilnih okrajih le potrditi, nikakor pa nimamo možnosti resnično izbrati oz. izvoliti pravih in avtonomnih (od)poslancev ljudstva po svoji svobodni državljanski presoji in izbiri.
Ker poslanci v državnem zboru ne zastopajo avtentičnih interesov volivcev v volilnih okrajih, v katerih so kandidirali, ampak so prisiljeni zastopati interese strankarskih vodstev oz. prvakov, ki so jih v resnici izbrali in postavili na čela kandidatnih list v t. i. izvojljivih volilnih okrajih, so v resnici politično zreducirani oz. popredmeteni le v manipulativna strankarska orodja oz. podrejene dele večinskega mehanizma "valjarja" vladajoče strankokracije, ki z močjo večine glasov, in ne z močjo najprepričljivejših političnih in strokovnih argumentov, trmoglavo ter vsem kritikam navkljub uveljavlja in vsiljuje politiko vlade oz. vladajoče koalicije.
Kar pomeni, da se je v RS tudi temeljno načelo delitve oblasti med zakonodajno (državni zbor), izvršno (vlada) in sodno vejo oblasti (sodišča) močno spridilo, zaradi česar je tudi ključni osvobodilni proces razvoja in uveljavljanja večstrankarske politične demokracije ter razvoja državljanskih in političnih pravic in svoboščin drastično oviran in pravzaprav ogrožen.
Namesto, da bi poslanci v državnem zboru svobodno izbirali izvršno oblast (Vlado RS), ji z zakoni narekovali ukrepe razvojne politike in jo ves čas kritično nadzirali, sta tako zakonodajna in izvršna oblast ves čas ujetnici politike najožjih vodstev vladajoče koalicije, ki pravzaprav neposredno preko vlade in vladajoče koalicije razvija in nadzoruje vse politične odločitve tako vlade kot tudi parlamenta. Namesto, da bi deloval parlament kot nadzorni organ vlade RS, je največkrat ravno obratno. Tako poenotena in posebnim strankarskim interesom podrejena vladna in parlamentarna večina pa je v resnici odvisna od neformalnih in najpogosteje skritih koalicijskih dogovorov med prvaki strank vladajoče koalicije ter mafijsko organiziranega politično-kriminalnega podzemlja "globoke države".
Na vse te hude politične in etične deviacije ter demokratične zlorabe v aktualni praksi večstrankarske politične demokracije je že v svojem času opozarjal pokojni prvi predsednik prve demokratično izvoljene večstrankarske Skupščine RS (poznejšega Državnega zbora RS) dr. France Bučar. Žal njegova utemeljena opozorila niso našla sogovornika niti med strankarskimi prvaki niti med najvišjimi funkcionarji vseh treh vej oblasti. V skladu z nizko stopnjo ustavne in demokratične korektnosti izvoljene zakonodajne in izvršne oblasti v RS je seveda tudi najnižja stopnja zaupanja državljanov v invalidni politični in volilni sistem ter v organe oblasti, ki iz tako invalidnega političnega in volilnega sistema izvirajo. Kriza političnega in volilnega sistema v RS seveda generira tudi nenehno ogrožanje gospodarske uspešnosti in konkurenčnosti ter zaskrbljujoče upadanje vseh pojavnih oblik socialne blaginje.
Tone
Zanimivo razmišljanje, a hkrati jasno da so poslanci le glasovalni stroj v zameno za privilegije...
MEFISTO
Vezano na prejšnji komentar naj razveselim slovensko občestvo, da se bodo intelektualne ter izkustvene razmere v slovenskem parlamentu kmalu obrnile na bolje.
Stranka Alenke Bratušek bo poslanca, ki ga je skrila med ministre vlade 12,6 procentnega Šarca, prihodnji teden nadomestila s poslanko, ki zna spraviti večji krog skozi manjši krogec.
MEFISTO
Nedelja se je zame slabo začela.
Zbrisali so mi komentar, ker nisem dovolj hvalil bralcev in bralk med poslanci levice. levice.
Najdlje je šla pri tem Stranka Alenke Bratušek.
Dva svoja poslanca od petih je poslala v vlado za ministra, da ne bi bila tako na očeh v državnem zboru
AlojzZ
»Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«
Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom.
Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.
“Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti ******** na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..
Danes, ko poznamo krščanstvo, pa znanju in spretnosti upravičeno dodamo še moralo in škof v lokalni Cerkvi naj bi bil ogledalo oblastnikov. Ampak tisto ogledalo, ki glasno vpije ... kajti umorjeni nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/2173-nadskof-oscar-romero
APMMB2
Poglejmo si glavni cilj levih strank, ki so očitno spravile v parlament največ poslancev. Ta cilj je skrb, da ne zmaga Janez Janša. Cilj je dosežen in sedaj je potrenbno narediti vse, da ne pride do besede in da s svojo SDS ne uveljavi popolna nič.
SDS ima soj program. Prav gotovo ta program ne predvideva razgradnjo Slovenije, uničenje gospodarstva, uničenje bank, uveljavljanje siromaštva , plenjenje, požiganje, zapiranje, pregajenje in podobno.
Program je narvnan k razvoju, k napredku.
Levičarski poslanci pamoraj vse to preprečiti, ustaviti, zavreči.
Tukaj je odgovor, zakaj postanejo idioti.
So žrtve indoktrinacije in o.
Kljub temu pa jih je potrebno temeljito okrcati, saj s tem v bistvu omogčajo svojim gospodarjem plenjenje in ropanje države. Parv ti roparji imajo zelo poceni podporo, ki jo niti ne plačujejo sami, saj poslance plačuje država, torej tista inštitucija, ki je okradena.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.