Podražitve in nevarnost zelene inflacije: energetski prehod bo najbolj udaril najšibkejše in živeče na podeželju

Evropo v zadnjih mesecih vse bolj pretresa spoznanje, da energetski prehod, kot si ga je zastavila, ne bo mehak, še manj pa poceni. To so številni že opazili ob prejemu položnic za ogrevanje, ki so se ponekod povzpele v neslutene višave.

Situacija glede tega je bolj ali manj podobna po vsej Evropi. Zato si številne države prizadevajo, da bi omilile naraščajoče stroške vsaj za najrevnejše. Tudi slovenska vlada bo to blažila z energetskimi boni.

Številni ugledni ekonomisti po Evropi se ob tem sprašujejo, ali nismo pravzaprav priča zeleni inflaciji. Toda takšen način energetskega prehoda, ki temelji na dvigajočih se cenah energentov, bi tako kot vse podražitve najbolj prizadel najrevnejše. Močno na udaru pa bodo tudi tisti, ki živijo na podeželju.

In na kateri energent se v Sloveniji trenutno ogrevamo najdražje?

Poslanci odbora DZ za delo niso potrdili sprejema opozicijskega zakona, po katerem bi socialno šibka gospodinjstva prejela po 150 evrov energetskega dobropisa kot pomoč pri plačilu položnic. Namesto tega je obveljala beseda ministra za infrastrukturo, ki obljublja, da bo vlada v začetku naslednjega meseca predstavila svoj predlog, ki bo v shemo zajel bistveno več ljudi.

Če bi opozicijski predlog pomagal le 300.000 najbolj ogroženim, pa naj bi vladni v shemo vključeval kar 516 tisoč ljudi. Do dodatka naj bi bili po besedah poslanca iz vrst NSi Aleksandra Reberška upravičeni upokojenci, ki prejemajo manj kot 732 evrov pokojnine. Število teh znaša skoraj 300.000. Ob teh naj bi dodatek prejelo tudi 48.000 prejemnikov varstvenega dodatka, 139.000 prejemnikov otroškega dodatka (do 6. dohodninskega razreda) in približno 36.000 članov velikih družin. Ob tem naj bi ministrstvo vsaj začasno znižalo tudi omrežnino.

Tudi do trikratne podražitve

Velike podražitve energentov v zadnjih mesecih so bolj ali manj posledica dogajanj na mednarodnih trgih. Pri tem so najbolj na udaru tisti odjemalci, ki za energente niso imeli sklenjenih dolgoročnih pogodb.

Številni odjemalci energentov, zlasti zemeljskega plina, so bili navajeni, da potrebne količine na trgu kupujejo sproti. Takšno početje se je v zadnjem času kot najbolj problematično izkazalo na Jesenicah. Tam mora upravljavec stroške daljinskega ogrevanja stanovalcem obračunati po ceni 185 evrov za megavatno uro (0,185 €/kWh). To pa je cena, ki je kar za trikrat večja od tiste, ki jo plačuje večina odjemalcev, ki se ogrevajo na zemeljski plin. Njihov znesek na položnicah namreč znaša le 0,0609 €/kWh (ECE), kar je celo nekaj stotink evrskega centa manj kot v enakem obdobju lani.

Najdražje se v Sloveniji sicer ogrevajo tisti, ki za ogrevanje uporabljajo utekočinjen naftni plin. Ti  porabljeno energijo plačujejo po ceni 0,167 €/kWh. Sledijo uporabniki kotlov na kurilno olje s ceno 0,0967 €/kWh. Najceneje se ogrevajo uporabniki kotlov na lesne brikete in sekance, prvi za to plačujejo 0,0372 €/kWh, drugi pa 0,0225 €/kWh.

Toda tudi če ta dejstva poznamo, je velika težava, ker zlasti večji uporabniki ne morejo kar čez noč zamenjati energenta, s katerim se ogrevajo ali grejejo sanitarno vodo. Načrtovanje takšnih investicij traja več let. Poleg tega sekanci in lesni peleti potrebujejo tudi velik skladiščni prostor.

Pogost problem je tudi ta, da so sistemi s cenovno najugodnejšimi energenti tudi precej dragi. Za toplotno črpalko tako lahko odštejemo tudi več kot 10.000 evrov, bistveno bolj zmogljiva peč za ogrevanje na kurilno olje pa stane zgolj tri tisoč evrov.

Ob tem je za kakovostno ogrevanje s toplotno črpalko treba imeti bistveno bolje izolirano stavbo, saj so moči gretja precej nižje.

Energetski prehod ne bo poceni

Evropske vlade bi dvig cene energentov zlahka nevtralizirale z nižjimi cenami omrežnin in trošarin. Večjo porabo plina pa bi lahko nevtralizirale z energetsko izrabo okoljsko bistveno bolj spornega premoga. Toda to nikakor ne bi bilo v skladu s cilji, ki si jih je Evropska unija zastavila za zeleni prehod. Po tem načrtu bodo tako tudi tisti z dolgoročnimi pogodbami za elektriko, pogonska goriva in zemeljski plin plačevali veliko več.

Višje cene energentov pa se bodo sčasoma prelile tudi v cene hrane in drugih izdelkov, ki so za izdelavo energetsko potratni. S tem želijo na primer prepričati pekarne, naj kupijo sodobnejše in varčnejše peči. Toda dražji energenti se bodo prelili tudi v podražitve izolacijskih in drugih gradbenih materialov - prav tistih, ki nam lahko omogočijo, da za ogrevanje kljub višji ceni energentov naposled plačamo manj.

Nevarnost zelene inflacije

Varovanje podnebja s tržnimi sredstvi, kot si ga je zamislila Evropska unija, je na prvi pogled res ustrezno. Nedvomna posledica namreč bo, da bomo Evropejci v prihodnjih letih bodisi porabili manj energentov bodisi zanje prispevali mnogo višji delež naših dohodkov, kar se zdi verjetnejše. Obstranske posledice, ki jih nekateri čutijo že to zimo, bodo v vsakem primeru ogromne.

Kot v poslovnem časopisu Handelsblatt opozarja njegov glavni ekonomist prof. Bert Rürup, imajo namreč dražitve energentov bistveno bolj eksplozivne učinke, kot so jih vladajoči pripravljeni sprejeti. Pri tem opozarja na to, da se veliko ljudi ne more v kratkem času odzvati na to, da bodo energenti dražji. Večina ljudi na podeželju je namreč odvisna od avtomobila. Na udaru pa so lahko tudi uporabniki v mestu. Tisti, ki živijo v najemu, si namreč ne morejo sami izolirati stanovanja ali vgraditi ekonomičnejšega ogrevalnega sistema.

Dodatne probleme prinaša tudi poraba energetskih vavčerjev, saj bi bili ti s stališča podnebja bistveno bolje uporabljeni, če bi spodbujali energetski prehod. Namesto tega pa bodo vlade, tudi slovenska, z njimi dejansko povečale porabo energentov. Težke dileme iz tega področja bodo sledile tudi za Evropsko centralno banko. Ta je po eni strani zavezana stabilnosti cen, po drugi strani pa mora dopustiti tudi, da bomo v prihodnjih letih plačevali dražjo energijo.

Evropska unija je tako po mnenju profesorja Rürupa pred velikim izzivom, čemu dati prednost: ali stabilnemu podnebju ali stabilnim cenam. Doseči oboje hkrati pa bo po njegovem mnenju izjemno težko, če ne nemogoče.