Pesek v očeh ob prazniku dela

''Vsaka stvar je za nekaj dobra in 1. maj je najboljši za butarice!'' je nekoč, ko sem bila še otrok, dejal oče, medtem ko smo zarana hiteli proti gmajni, da nas ne bi videli tisti, ki so se, majavi in omotični, vračali s kurjenja prvomajskega kresa.

Če sem kdaj sitnarila, zakaj pa drugi lahko praznujejo, samo jaz ne, je jezno zarobantil:''Ko mi bodo tisti, ki mi za prvi maj pripovedujejo pravljice, kaj primaknili k plači, bom pa tudi jaz ležal doma in hodil na mitinge.''

V Ameriki, ki velja za zibelko boja delavcev za večje pravice, 1. maj ni praznik. V obdobju najglasnejšega protikomunizma so ga nadomestili z delavskim dnevom na prvi ponedeljek v septembru, medtem ko je 1. maj postal dan prava.

Revolucionarno ost so prazniku odvzeli tudi v Vatikanu, kjer od leta 1955 na ta dan slavijo god svetega Jožefa Delavca.

Nekdanja komunistična Sovjetska zveza je praznik dela praznovala podobno, kot ga Slovenci praznujemo še danes: rdeči nageljni, srp in kladivo ter podobe delavskih rok so bili simboli, ki na praznovanjih nikoli niso smeli manjkati.

Udeležba na javnih zborovanjih je bila obvezna za vse šolarje, študente in državne uslužbence. Ti so po mestnih ploščadih in trgih poslušali velike politične govore, gledali koračnice in vojaške parade. Pri nas so te reči obvezne za politike in za tiste, ki jim je 1. maj ideološko še zmeraj zelo blizu.

Edini v Evropi s praznikom 2. maja

Slovenci smo danes edini v EU, ki 1. maj počastimo z dvema dnevoma dopusta. To je po svoje razumljivo, saj je levica, kot naslednica prejšnjega režima, domala ves čas na oblasti še po osamosvojitvi.

V deželi delavcev in kmetov, v kateri je še zmeraj več kot 120.000 ljudi brez službe, kjer za minimalne honorarje dela na stotine prekercev, v deželi, kjer so sužnjelastniški odnosi med delodajalci in delavci del vsakdana pa država vrsto let, četudi ve zanje, ne trzne z očesom, je praznovanje Praznika dela farsa, ki meče ljudem pesek v oči.

Tudi zato so na prvomajskih proslavah najpogostejši slavnostni govorniki levi politični petelini, ki si z gromovniškimi besedami v stilu ''delu čast in oblast'' pri obubožanem narodu nabirajo politične točke. Pa tako srčno sem upala, da nas bo osamosvojitev vsaj mičkeno prizemljila. Da bomo znali - končno že - uravnotežiti všečne, z ideologijo in prikrojeno zgodovino napolnjene besede ter se na trezen način soočiti z realnim stanjem, v katerem živimo.

Žal se to ni zgodilo. Še huje: iz leta v leto je slabše. Pozitivna sporočilnost 1. maja se maliči s preživeto ideologijo in če še dodam, da ob tem ne počnemo drugega, kot da težave, v katerih smo se znašli, porivamo pod umazane preproge, potem si lahko mislite, kako neskončno daleč, na sivih in turobnih oblakih, polnih skrivenčene iluzije, živimo.

Obtičali v 1947

Že bežen pogled v ''zavedne'' medije nas hitro prepriča, da je praznovanje tega delavskega praznika obtičalo v času daljnega leta 1947. Najbolj žalostno je, da ljudje že iz navade in iz tradicije ploskajo in ne opazijo protislovij, ki kažejo na dvoličnost boja za delavske pravice.

Slovenska prestolnica na primer, vsako leto praznuje na Rožniku. Scenografija se že desetletja ni spremenila: kresovi, pihalni orkestri, recitacije, prevladujoča rdeča barva, peterokrake zvezde, nageljni, čevapčiči po kapitalističnih cenah in hektolitri piva. Pa bi to še razumeli. A ko zbrane nagovori še gospod župan in poudarja delavske pravice, je to podobno, kot da bi spustili lisico v kokošnjak.

Če povzamem običajna sporočila, slišana izza govorniškega odra, so največji sovražniki Slovenije še zmeraj kapitalizem, svobodni trg in neubogljivi državljani, ki ne spoštujejo ''svobode govora''. ''Delavci so mnogim zgolj strošek in sredstvo bogatenja,"pravi sindikalist Semolič. A njegove besede zvenijo povsem drugače ob podatkih, najdenih v Financah, ki pričajo, kako bogat je njegov sindikat. Nihče tudi ne pove, da je v Sloveniji padel delež sindikalno organiziranih delavcev s 40% v letu 2002 na 23% v letu 2012.

Ali ob praznovanju 1. maja govorci razlagajo, kdo točno je Slovenijo pahnil na kolena, kdo so tisti, ki so jo izropali? Mar kdo našteje- in to poimensko- one, ki se sončijo v davčnih oazah? Pa one, ki so krivi za bančno luknjo?

V deželi, kjer gre od 100 evrov 38 evrov za prispevke, ostalih 62 evrov pa se obdavči, vlada že snuje nove varčevalne ukrepe, med drugim zamrznitev regresa za upokojence in ukinitev dodatka za veliko družino.

Praznovanje s peskom v očeh

Je kdo že kdaj povedal, da če ste mlajši od 35 let, boste prejemali minimalno pokojnino ne glede na to, koliko boste vplačevali v državno pokojninsko blagajno? V deželi delavcev in kmetov, v kateri je še zmeraj več kot 120.000 ljudi brez službe, kjer za minimalne honorarje dela na stotine prekercev, v deželi, kjer so sužnjelastniški odnosi med delodajalci in delavci del vsakdana pa država vrsto let, četudi ve zanje, ne trzne z očesom, je praznovanje Praznika dela farsa, ki meče ljudem pesek v oči.

Takšnih, ki živijo v negotovosti in strahu kot upokojena 67-letna Marija Škof  iz blokovskega naselja ob vznožju Pohorja, ki zaradi minimalnega dolga čaka, kdaj jo bodo vrgli na cesto, je vedno več. Za socialo namenjamo skoraj trikrat manj, kot je evropsko povprečje, skoraj polovica brezposelnih ne prejema nobene denarne pomoči.

V deželi, kjer gre od 100 evrov 38 evrov za prispevke, ostalih 62 evrov pa se obdavči, vlada že snuje nove varčevalne ukrepe, med drugim zamrznitev regresa za upokojence in ukinitev dodatka za veliko družino.

In vi boste v soboto zvečer kurili kresove, vzklikali živel 1. maj, praznik dela, vi boste ploskali govorcem, ki jim je zato, kako živete, mar manj kot za lanski sneg?!

Kar dajte. Jaz ne bom. Delali bomo butarice. Iz mene ne bo nihče norca bril!