Partizansko nasilje na Dolenjskem leta 1942 (8. del): Domove Slovencev so vzajemno požigali partizani in okupator

Komunistično partizansko nasilje na Dolenjskem je bilo leta 1942 neskončno. V tem prispevku sem se lahko dotaknil le konkretnih omemb partizanskih umorov, nikakor ne vseh. Prostora za druga področja, povezana s komunističnim nasiljem, tu ni.

Partizani so 6. septembra 1942 umorili Marijo Nemanič iz Dobravic pri Metliki in njeno 15-letno nečakinjo Marijo Virant, ki je iz Metlike prišla na obisk. Sprva so nameravali ubiti njunega brata oziroma strica Janeza Nemaniča. Avgusta so ga odgnali v svoje taborišče. Čez en teden so z njegovega doma odgnali živino. Uspelo se mu je rešiti. Zato so se znesli nad njegovima sorodnicama. Ker niso mogli več do njega, so ustrelili sestro Marijo in nečakinjo. Marijo Nemanič so pred umorom posiljevali.

Umorili dva mlada pastirja

Enkrat jeseni 1942, verjetno 20. septembra, so komunistični partizani na paši pod Vahto ugrabili pastirja, 19-letnega Janeza Kovačiča in 16-letnega Ivana Lukšiča iz Vinje vasi pri Podgradu ter ju umorili. Po nekaj tednih so ju našli nepokopana na kolovozu blizu kamnoloma nedaleč od prelaza na Vahti (Janko Maček, Fara pod Mehovskim hribom, Zaveza, štev. 44, 2002).

Pozno jeseni 1942 so radoviški partizani v brezno Šulnovka živo vrgli 58-letno Ano Režek s Krašnjega Vrha nad Radovico in Marijo Bojič. Sredi decembra 1942 so hrvaški partizani, ki so tesno sodelovali s slovenskimi, ugrabili ter umorili posestnika in mešetarja Ilijo Lubiniča (1897) in njegovega sina Ilijo (1926) z Boldraža pri Radovici pri Metliki.

Konec decembra 1942 so partizani v Suhorju ugrabili Alojzijo Ivec (1890), mater treh otrok. Odgnali so jo v Drage pod Gorjanci. Tam so jo partizani, ki jih je vodil zloglasni Ivan Novak - Očka, čisto formalistično na kratko »zaslišali«, potem pa umorili.

Uničevanje Radovice

Partizani so poleti 1942 požgali mogočni grad Krupa pri Stranski vasi, ki je gorel več kot štirinajst dni in v poletni soparici je v bližnji ter daljni okolici zaudarjalo po dimu.

22. junija 1942 so partizani Belokranjskega odreda, ki so se jim pridružili partizani iz sosednje Hrvaške, napadli italijansko postojanko na Hrastu ob cesti v Metliko. Sicer naj bi ubili štiri Italijane, toda ti so se kruto znesli nad nedolžnimi vaščani. Požgali so vas, 23 hiš z gospodarskimi poslopji (Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, Ljubljana, 1973, str. 120).

Nekaj mesecev kasneje, 7. oktobra 1942, je Vzhodnodolenjski odred, ki ga je vodil Ilija Badovinac, z izgovorom, da je treba preprečiti naselitev enote protirevolucije, požgal župnišče in šolo v Radovici. Uničevanje Radovice so začeli partizani, Italijani so ga pa dokončali, saj so požgali celo vas.

Partizani in požigi vasi

V naslednjih mesecih so Italijani zaradi specifike komunističnega partizanjenja požgali veliko belokranjskih vasi. Zaradi partizanov so ljudje nepopisno trpeli. 26. julija so požgali vasi Kot pri Semiču, Dobliče, Zajčji Vrh, Miheljo vas, Lokev, Gradac in Svibnik. V naslednjih treh dneh so požgali vasi Otovec, Petrovo vas, Naklo, Rodine, Brezje, Planino in še nekatere. 4. avgusta so požgali 58 kleti, nekaj skednjev in štiri hiše v okolici Semiča. Kmalu zatem so v Dolenji Paki požgali vse hiše razen ene. 14. avgusta so do tal požgali vas Vrčice, dan pred tem pa štiri hiše v vasi Zagozdac pri Predgradu. 19. avgusta so požgali 79 stavb v Zapudju. Mnoge od teh požigov ima na vesti Belokranjski odred, ki ga je v imenu vodstva komunistične partije vodil Ante Novak.

Zaradi povračilnih akcij so Italijani jeseni 1942 požgali Bojanjo vas (46 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji, živino so odgnali). Požgali so vasi Krašnji Vrh, Radovico, Pilatovce in še druge. Konec novembra 1942 so požgali precej hiš v vaseh Gaj, Rajakoviči, Sekuliči, Kuljaji, Kunčani, Popoviči in Doljane. Poleg tega so Italijani ubili veliko Belokranjcev. 1382 ljudi so odpeljali v internacijo, kjer jih je precej umrlo. Za vse to razdejanje in smrti nosijo odgovornost komunistični partizani. Tu sem omenil le del okupatorjevega nasilja, ki ga je izzvalo partizanjenje, od požiganj do internacije. Tudi pri požigih v letu 1942 sem jih omenil le za vzorec.

Suhor in Ajdovec

Čeprav so partizani z množičnimi poboji Slovencev začeli že decembra 1941 na Gorenjskem, so jih leta 1942 povzročili veliko. Tu bom omenil le tri.

27. novembra 1942 so partizani na Suhorju pri Metliki napadli in uničili postojanko Legije smrti (slovenskih četnikov oziroma Jugoslovanske vojske v domovini). Ubili so 16 branilcev in jih 91 ugrabili. Na Popovičih pod Gorjanci so umorili osem ujetnikov, med njimi poveljnika bataljona Slovenske legije Dobrivoja Vasiljevića in metliškega kaplana p. Norberta Klementa (Janko Maček, Taborišča in morišča, Zaveza, št. 15, 1994).

V noči na 12. december 1942 je partizanska Gubčeva brigada napadla vaško stražo – nastalo zaradi partizanskega nasilja – v Ajdovcu. Ta napad, kot mnogi drugi partizanski napadi med vojno, je pustil za sabo strahotno uničenje. Začelo se je 16. oktobra 1942, ko so partizanski morilci prišli na dom ajdovškega župana Štefana Vidriha, uglednega moža daleč naokoli, na Brezovi Rebri in ga umorili (Janko Maček, Kako je komunistična gverila osvobajala Ajdovec, Zaveza, štev. 40, 2001).

Komunistična partizanska morija je bila v Sloveniji, pa tudi drugod po (Brozovi) Jugoslaviji, nepopisno surova in brez primere v svetovnem merilu.

V naslednjih dneh se je vsul plaz, saj so se možje in fantje zaradi tega nezaslišanega umora množično priključili postojanki vaške straže v Ajdovcu. Naenkrat jih je bilo čez sedemdeset, ki so se odločili braniti svoje vasi in življenje pred morilskimi partizani. V noči na 12. december 1942 jih je obkolila in napadla desetkrat številčnejša partizanska Gubčeva brigada, ki ji je poveljeval Lado Ambrožič - Novljan.

Branilci pred njeno uničujočo vnemo niso imeli nobene možnosti, saj so bili zelo slabo oboroženi. Partizani so zažgali župnišče in cerkev, potem pa še tri leta pred tem zgrajeni Gnidovčev dom. V napadu so ubili 19 branilcev, večino ostalih pa kot ujetnike odgnali na Brezovo Reber. Tam so jih 21 »obsodili« na smrt. Smrtonosni zapisnik so podpisali znani partizanski »heroji«: Lado Ambrožič - Novljan, Jože Brilej, Milovan Šaranović, Dušan Bravničar in Viktor Avbelj. Ujetnike so umorili v bližnjem gozdu. Čez dva dni so na dvorišču Gnidovčeve hiše v Gornjem Ajdovcu ustrelili še Franca Gnidovca, očeta desetih otrok, poleg tega so požgali še šolo. Za komunističnimi partizani je ostalo pravo razdejanje – na stavbah in v dušah (Janko Maček, Kako je komunistična gverila osvobajala Ajdovec, Zaveza, štev. 40, 2001; isti, Še nekaj misli o Ajdovcu in o zgodovini, ki še ni napisana, Zaveza, štev. 93, 2014).

21. decembra so isti partizani hoteli uničiti še postojanko vaške straže v Žužemberku. Napadli so jo ponoči, vendar je kljub uničevanju niso mogli zavzeti, čemur bi sledil nov masaker ujetnikov. Tudi temu napadu je poveljeval Lado Ambrožič - Novljan.

Kardelj Zdenki Kidrič

Komunistično partizansko nasilje na Dolenjskem je bilo leta 1942 neskončno. V tem prispevku sem se lahko dotaknil le konkretnih omemb partizanskih umorov, nikakor ne vseh. O tem nasilju pričuje obširno arhivsko gradivo pisem, navodil in ukazov vodilnih komunistov in partizanov. Deloma je bilo že objavljeno, zato naj tu navedem le nekaj stavkov iz enega od njih.

2. avgusta 1942 je Edvard Kardelj v imenu centralnega odbora KPS pisal voditeljici Vosa v Ljubljano Zdenki Kidrič (Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, Ljubljana, 1996, str. 45): »Imamo torej pred seboj kak mesec odločilne borbe z belo gardo. Če jo bomo podrli v tem času, ki je brez dvoma za naše pozicije v Sloveniji odločilnega pomena, ker je najtežji, potem bo tudi v bodoče naša zmaga zagotovljena. Pripravite se torej na najintenzivnejši boj proti beli gardi. Ta boj mora sedaj postati centralno vprašanje politike. [...] Prisluškujte dobro razpoloženju ljudstva. Stari [Josip Broz - Tito] vas opozarja, da naj ne likvidiramo preveč, da ne bi ustvarili situacije, ko se nas bo ljudstvo balo, namesto da bi bilo povezano z nami. Tega se tudi vi zavedajte in spustite varnostno v akcijo šele tedaj, ko je opravljena vsa politična priprava. [...] Okoli Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije.«

Če nasilje zamolčiš

Vsa ta neizmerna komunistična partizanska zločinskost govori sama zase. Kljub temu naj komentiram povojno propartizansko literaturo, na primer dve deli, ki sta najbolj znani in izpostavljeni: knjigi Frančka Sajeta Belogardizem in Štefanije Ravnikar Podbevšek Sv. Urh. Oba sta pisala o »zločinih« protirevolucije, zanju, še posebno za Sajeta, je ta zločinska že s tem, ker je sploh obstajala. Komunistično partizansko nasilje zanju ni obstajalo, delala sta se, kot da ga ni bilo. Če to nasilje zamolčiš, potem je »vse mogoče«, demonizacija nasprotnika (sovražnika) ima prosto pot, mitologija oziroma zlaganost nima meja. Že nekaj časa je jasno, odkar je v Sloveniji mogoča resnica in odkar je izšlo veliko besedil ter pričevanj o komunističnih partizanskih zločinih, da so bile knjige raznih 'Sajetov' in 'Podbevškovih' narobe svet, povsem sprevržena resnica. Tisti, ki so bili za Sajeta krivci za zlo, so se morali pred komunističnim in partizanskim zlom braniti. Morali. Če se ne bi, bi jih prej ali slej ubili.

Od leta 1941 do 1990 govorimo o komunističnem nasilju (režimu, diktaturi), nikakor pa za ta čas ne moremo uporabljati termina državljanska vojna.

Komunistična paravojska

In še nekaj je tu pomembno, na kar večina pozablja ali se ne zaveda – komunistična monopolizacija. Nekaj takšnega kot konkurenca v čemerkoli, tudi v uporu proti okupatorju ali nasploh v kakršnikoli organiziranosti, ni smela obstajati. V osnovi so jo uničevali. Ljudi so ubijali in pri tem klevetali z neverjetno zaslepljeno silo. Kardeljeve in Brozove paravojske so bile v vsem svojem bistvu novodobni pretorijanci, morilska straža komunističnega vodstva. Komunistična partizanska morija je bila v Sloveniji, pa tudi drugod po (Brozovi) Jugoslaviji, nepopisno surova in brez primere v svetovnem merilu. Tako kot v postleninovski Sovjetski zvezi človek ni pomenil nič (razen pri političnoreklamnih geslih), so komunisti tudi v Španiji v drugi polovici leta 1936 na obrobju Madrida množično ubijali ljudi. Tam so se kalili vodilni slovenski partizanski voditelji, npr. Rozman, Kveder, Bebler. Knjigi Sajeta in Podbevškove sta nabiti s tem komunističnim ekskluzivizmom: vsi drugi so sovražniki, izdajalci, ki jih je (bilo) treba ubiti, ob tem pa še oklevetati s komunistično konstrukcijo izdajalca.

Komunistično nasilje

Zato leta 1942 in 1943 v Sloveniji ni bilo državljanske vojne, ampak je bilo komunistično partizansko nasilje – in (izsiljeni) branilci pred tem nasiljem. Ko govorimo o nasilnem obdobju v novejši slovenski zgodovini, od leta 1941 do 1990, govorimo o komunističnem nasilju (režimu, diktaturi), nikakor pa za ta čas ne moremo uporabljati termina državljanska vojna. Morda se bo kdo ob neizmernih nasilnih dejanjih komunistov, ki sem se jih v tem prispevku samo dotaknil, delal, kot da jih ni (bilo). Takšnim pač ni pomoči (tudi takšni so namreč med nami).

Še izrazu komunistična revolucija se zadnje čase izogibam, saj prikriva bistvo, to pa je komunistično nasilje. Šlo je za nasilje komunistov. Komunistične paravojske, kot so bili partizani, so bile le sredstvo tega nasilja, ki je bilo namenjeno doseganju oblasti. Ta oblast je bila (do leta 1990) totalitarna, zato so ji njeni nosilci, komunisti, vse podredili. Človeka, narod, ljudstvo so imeli le na jeziku.

Neodgovorno je, če smo ostali pri dejstvih, resnici in terminologiji površni.

Komunisti so okupacijo Slovenije leta 1941 izkoristili za oboroženi napad na oblast, kar so imenovali revolucija. Okupacijske razmere za to so bile ugodne, saj je okupator ukinil domače pravosodje. Tako so lahko komunisti, ne da bi jih kdo preganjal, izvajali sistematično nasilje nad Slovenci, ki so jih imeli za politične nasprotnike.

Ozemlje Ljubljanske pokrajine, ki ga je okupirala Italija, je bilo zaradi manj agresivne italijanske vojske (v nasprotju z nemško na Štajerskem in Gorenjskem) za komunistične namene zelo ugodno. Nasilje so začeli izvajati že v prvem letu okupacije, zelo pa so ga na območju Ljubljane, Notranjske in Dolenjske intenzivirali aprila 1942. Ubijali so politično izpostavljene ljudi, duhovnike, župane, uglednejše osebnosti, od maja 1942 pa tudi tiste, ki so organizirali svojo ilegalo. V veliko vaških sredinah so komunisti s temi umori povzročili strah in obrambno reakcijo.

Ubijali so politično izpostavljene ljudi, duhovnike, župane, uglednejše osebnosti, od maja 1942 pa tudi tiste, ki so organizirali svojo ilegalo.

Vojna proti Slovencem

Ker je bilo komunistično partizansko nasilje nekaj povsem novega v novejši slovenski zgodovini ter skrajno zavržnega in zločinskega, so se vaške skupnosti začele obrambno organizirati. Ker bi jih okupator imel za nevarne in bi jih uničeval, so se bili prisiljeni povezati z njim. Komunisti so jih takoj ožigosali kot sodelavce z okupatorjem, čeprav to niso bili. Okupator je zahteval nadzor, sicer bi jih uničeval. Obramba pred komunističnim partizanskim nasiljem je bila zato zelo težavna, saj je bila zaradi okupatorjevega nadzora omejena. Komunisti so s svojimi paravojskami (partizani, varnostno-obveščevalna služba) nato ves čas vojne, tri leta in pol, vodili izjemno surovo vojno proti notranjemu »nasprotniku«. Osvobodilna vojna proti okupatorju jim je služila le za kamuflažo in pridobivanje pripadnikov.

S tem nasiljem so maja 1945 iz vojne izšli kot »zmagovalci«. Z nasiljem totalitarnega režima ter tajne službe Udbe so nato Sloveniji vladali 45 let, do leta 1990. Posledice so bile za Slovence usodne. Še leta 2025 se vidijo na vseh področjih javnega življenja.

Ker je bilo komunistično partizansko nasilje nekaj povsem novega v novejši slovenski zgodovini ter skrajno zavržnega in zločinskega, so se vaške skupnosti začele obrambno organizirati.

(D229: 45-47)