Papež po video povezavi z ruskim patriarhom o Ukrajini. Kaj v zvezi z vojno Katoliška cerkev sploh počne?

Fotografija je s srečanja obeh cerkvenih voditeljev na mednarodnem letališču v Havani na Kubi leta 2016. Foto: Russian Orthodox Church Patriarchate Press Office/TASS, Profimedia.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Iz ruske pravoslavne cerkve prihajajo informacije, da sta se danes o vojni v Ukrajini prvič po njenem izbruhu pogovarjala ruski pariarh Kiril in papež Frančišek. 

Za zdaj so podrobnosti znane samo z ruske strani: pogovor naj bi zajemal humanitarni vidik potekajoče krize in pomen pogovorov o miru. Veljaka katoliške in ruske pravoslavne cerkve se naj bi ukvarjala tudi s tem, kaj bi obe krščanski cerkvi lahko storili za blaženje posledic krize.  

V nedeljo smo pisali o tem, kako so se na rusko-ukrajinsko vojno odzvale pravoslavne cerkve. Kako pa je odreagirala rimokatoliška?

Videti je, da papež Frančišek svojo retoriko v zvezi z vojno v Ukrajini postopoma zaostruje. Sprva je storil nekaj korakov, ki so dali vtis, da Rusiji posveča nesorazmerno veliko pozornosti: tako je 24. februarja, na dan začetka invazije, sam obiskal veleposlaništvo Ruske federacije v Vatikanu, kar je vzbudilo nemalo začudenja, saj je običajno, da papež veleposlanika pokliče k sebi.

Sveti sedež ni pojasnil, zakaj obenem papež ni obiskal tudi ukrajinskega veleposlaništva. Je pa Frančišek vse skupaj nekoliko uravnotežil, ko je opravil telefonska pogovora z ukrajinskim nadškofom Svjatoslavom Ševčukom in predsednikom Zelenskim.

Frančišek se sicer že ves svoj pontifikat trudi za odprt dialog z Rusijo. Trikrat se je tudi srečal z njenim predsednikom Putinom – med drugim sta v preteklosti govorila in izrazila različna mnenja tudi o ukrajinskem konfliktu. V zadnjih letih je več visokih vatikanskih državnih uradnikov obiskalo tako Rusijo kot tudi Ukrajino. Videti je, da so bili odnosi med Rusijo Vatikanom relativno dobri, vendar pa se je vrh RKC hkrati dobro zavedal realnosti ukrajinske problematike.

Frančiškova retorika (in retorika visokih vatikanskih uradnikov, npr. državnega tajnika Parolina) pa se je v zadnjem času precej zaostrila. Še posebej po angelovem češčenju v nedeljo, 6. marca, ko je bil papež precej nazoren: “Potoki krvi in solza tečejo v Ukrajini. To ni samo vojaška operacija, ampak vojna, ki seje smrt, uničenje in bedo.” Pozval je k vzpostavitvi humanitarnih koridorjev, zaustavitvi spopadov in vnovičnemu spoštovanju mednarodnega prava, se zahvalil tistim, ki sprejemajo begunce, in novinarjem ter dejal, da prisotnost dveh kardinalov, ki ju je napotil v Ukrajino, predstavlja prisotnost vsega krščanskega ljudstva.

Med razlogi za zaostritev retorike analitiki opozarjajo na to, da se Vatikan želi izogniti označbe za popolnoma nevtralnega oz. ne želi dati vtisa tihe podpore vojni. V takšno situacijo so ga namreč skušale spraviti besede moskovskega patriarha Kirila, velikega Putinovega podpornika, ki je začetno pozicijo Svetega sedeža glede vojne označil za zmerno in modro ter dejal, da je zelo pomembno, da se cerkve ne vmešavajo v kompleksno svetovno dogajanje.

"V Božjem imenu vas prosim, ustavite pokol!"


S papeževimi besedami ob angelusu 6. marca je bilo jasno razčiščeno, da stališče Svetega sedeža ni takšno. Še strožji je bil Frančišek teden kasneje, 13. marca: “V Božjem imenu vas prosim: ustavite ta pokol!” je dejal. A nekateri kritiki izpostavljajo, da Sveti oče agresorja še vedno ni eksplicitno omenil oz. ni uporabil besede Rusija ali Putin. Kako odgovarjajo poznavalci?

V tem ni nič nenavadnega, pravijo, saj papeži agresorja na začetku vojne nikoli ne omenijo z imenom in priimkom – strategija vatikanske diplomacije se namreč vedno trudi, da vrat ne zapre popolnoma, ampak pusti možnost za dialog, za ustavitev zla in reševanje življenj. “Če bo lahko (papež) karkoli storil na političnem diplomatskem nivoju, bo to možno zgolj zato, ker ruski voditelji vedo, da ni pristranski mediator, da ni zakamuflirani zahodni vohun ...” meni italijanski novinar Gianni Valente.

Videti je torej, da skuša vatikanska diplomacija krmariti med ostro obsodbo ruskega režima in željo po vlogi mediatorja med sprtima stranema, za katero se, tako kot npr. Izrael ali Turčija, ponuja. A kaj papež kot glavar Katoliške cerkve dejansko lahko v političnem smislu stori? Bi v resnici pomagalo, če bi se sam odpravil v Kijev, k čemur ga je v pismu, objavljenem na Domovini, pozval dr. Andrej Fink?

Podoben poziv je na Frančiška naslovila znana ukrajinska emigrantka v Italiji, igralka in manekenka Ana Safroncik, v torek pa tudi kijevski župan Kličko, ki je v pismu zapisal, da se Ukrajinci strinjajo, da ima papež Frančišek danes največjo moralno avtoriteto na svetu ter da ljudje pravijo, da bi njegova prisotnost končala vojno.

Na portalu Crux so v komentarju odgovorili, da je misliti, da bi papež lahko samo s svojim prihodom dosegel nekaj, kar ni uspelo močnemu ukrajinskemu odporu in mednarodnim sankcijam, rahlo naivno. A po drugi strani so Safroncikovi pritrdili v smislu, da je Frančišek trenutno edini svetovni voditelj ki bi morda lahko pomagal napraviti zid opozicije proti Putinu zares globalen.

V letih svojega papeževanja si je namreč nabral kar nekaj političnega kapitala, ki bi ga lahko zdaj izkoristil: dobre odnose ima z voditelji islamskega sveta, priljubljen je v Afriki, od podpisa sporazuma o imenovanju škofov s Kitajsko, ki je bil sicer kritiziran kot pakt s hudičem, pa ostajajo odprti tudi sporazumevalni kanali s to azijsko državo.

A ostati moramo realni, opozarja publicist John Allen, “papeži v takšnih situacijah nimajo nobene čarobne paličice. Pavel VI. je skušal delovati v zakulisju, da bi končal vietnamsko vojno, Janez Pavel II. je na vse pretege skušal prepričati Bushovo administracijo, naj ne napade Iraka, a nobenemu ni uspelo. Kljub temu, zgodovina si zapomni vsaj poskus in enako bo storila tudi zdaj, glede na to, kakšne poteze bo storil Frančišek.”

Kaj pa duhovna dimenzija?


Kaj pa je papež Frančišek v zvezi z vojno storil na duhovnem področju? Potem ko je vernike večkrat pozval k molitvi in postu ter letošnjo pepelnično sredo še posebej namenil prošnji za mir v Ukrajini, je v torek ukrajinske rimokatoliške škofe razveselil z oznanilom, da bo Rusijo in Ukrajino posvetil Brezmadežnemu Marijinemu Srcu.

Dejanje posvetitve Rusije je Devica Marija naročila v Fatimi leta 1917, ko je vidkinji Luciji napovedala, da se bo prva svetovna vojna končala in da se bo v času papeževanja Pija XI. začela nova, če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga in če Rusija ne bo posvečena Njenemu Srcu. Poleg tega je želela, da se razširi pobožnost prvih sobot. “Če bodo moje prošnje upoštevane, se bo Rusija spreobrnila in nastopil bo mir, če ne, bo širila svoje zmote po svetu, povzročala vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, Sveti oče bo veliko pretrpel in mnogi narodi bodo uničeni,” je dejala. In še: “Na koncu bo moje Brezmadežno Srce zmagalo. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ta se bo spreobrnila in svetu bo zagotovljeno obdobje miru.”

Papeži so po Fatimi na Lucijine pozive opravili več posvetitev, ki pa niso bile veljavne, ker v njih ni bila specifično omenjena Rusija ali ker niso bile opravljene skupaj s škofi vsega sveta. Vendarle je vidkinja Lucija leta 1989 potrdila, da je Devica Marija sprejela posvetitev, ki jo je opravil sv. Janez Pavel II., a nekaj kontroverznosti je ostalo in nekateri verniki se še vedno sprašujejo, ali je bilo Marijini želji res zadoščeno. In če je že posvetitev neoporečna, opozarjajo, da gotovo nismo zadostili drugemu pogoju – opravljanju pobožnosti prvih sobot.

Ne glede na omenjena vprašanja Cerkev pravi, da je posvetitev vedno dobra stvar, kar je tudi še posebej izrazito mnenje ukrajinskih rimokatoličanov, ki predstavljajo približno 1 % populacije.

Tako so njihovi škofje pred približno dvema tednoma na papeža naslovili pismo s prošnjo za posvetitev Rusije in Ukrajine, kot je zanjo prosila Devica Marija v Fatimi. Frančišek se je odzval pritrdilno in napovedal, da bo posvetitev opravil na praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Možina, Makarovič
Enaki vatli za vse
11. 6. 2024 ob 13:08