Ruski patriarh invazijo na Ukrajino predstavlja kot legitimen odpor proti zahodnim vrednotam

Foto: www.profimedia.s

Ruski patriarh Kiril je v nedeljo prekinil svoj molk glede vojne v Ukrajini. Pričakovano je ob tem podprl ruskega predsednika in poskušal invazijo na Ukrajino upravičiti. 

Glede razmer v Donbasu je ponovil Putinove trditve, da se Ukrajina ukvarja z iztrebljanjem tamkajšnjih ruskih lojalistov. Vojno v Ukrajini je opisal kot del boja proti grehu in proti pritiskom liberalnega zahoda, katerega zaščitni znak so »gejevske parade«. V sredo je med pridigo Ruse in Ukrajince zopet označil za »eno ljudstvo« in obtožil Zahod, da oskrbuje Ukrajino z orožjem, da bi oslabil Rusijo zaradi vse večjega strahu pred tem, kako močna je postala.

Malo groteskno je bilo zato brati poročilo v medijih povsem prezrtega srečanja med papeškim nuncijem in moskovskim patriarhom prejšnji teden, pri čemer sta se oba dostojanstvenika, vsaj glede na poročila in posnetke, čehljala in hvalila medsebojne odnose, Kiril pa je celo izjavil, da ruska pravoslavna Cerkve poskuša »zavzeti mirovniško stališče, tudi glede na obstoječe konflikte, ker Cerkev ne more biti udeleženka v konfliktu – lahko je le mirovniška sila.« 

Skratka, šef moskovske cerkve rusko vojno invazijo na Ukrajino predstavlja kot legitimen odpor proti zahodnim vrednotam.

V skladu s Putinovo linijo poročanja o dogajanju v Ukrajini Kiril prav tako ni uporabil besede »vojna«, ampak je raje govoril o »dogodkih« in »vojaških akcijah«.

Cerkev v službi Kremlja

Kaj drugega se žal od kontroverznega moskovskega patriarha sicer niti ni pričakovalo. Ko je bil mlajši, je veljal za »modernista« in zapadnika, zahodnjaka. Še danes zato ni priljubljen v nekaterih zelo tradicionalnih krogih ruske Cerkve, sicer pa je trenutno njegova vloga v Cerkvi tako ali tako pol-politična. Skozi leta je namreč doživel počasno prerojenje, in danes kot opazovalci od zunaj njegovo vlogo težko vidimo kako drugače, kot še enega od predsednikovih podrepnikov.

Z vrnitvijo Vladimirja Putina na predsedniški položaj leta 2012 se je Kiril sčasoma uveljavil kot ključni duhovni zaveznik uradno sekularnega Kremlja, s tem pa močno zabrisal mejo med Cerkvijo in državo. Bližina z državo je bila sicer vedno pravoslavna tradicija, vendar je patriarh Kiril to povzdignil na povsem nov in moderen nivo.

Če se kdo še spomni »punkovske molitve« Pussy Riot leta 2012, ko so aktivistke oskrunile moskovsko katedralo, se lahko spomni časov, ko se je v Rusiji še lahko zgodil protest proti krepitvi političnega zavezništva med državo in Cerkvijo.

Hkrati pa je verjetno vsakemu, ki dogajanje v teh letih spremlja malo od bližje, jasno, da Putin potrebuje Cerkev le kot orodje, ki ga lahko občasno uporabi. In Kiril se je izkazal kot »patriarh na zahtevo«. Medtem ko je njegov predhodnik denimo še pozival k dialogu v konfliktu z Gruzijo, je Kiril podprl rusko posredovanje v sirski državljanski vojni in tudi v zadnjih letih glede Ukrajine strumno podpiral Kremelj.

Patriarh Kiril s Kremljem deli vizijo za prihodnost Rusije, Russkiy Mir (»ruski svet«), torej idejo družbene celote ruske kulture. To je sicer že prastara ideja, vendar danes precej povezana z revanšističnimi idejami o vrnitvi »vélike Rusije« ali vsaj njenega vpliva nazaj na meje Sovjetske zveze. In očitno so sanje o Rusiji, ki da bo svet rešila sekularizma, močnejše od bratomorne vojne, ki je Kremljevo sredstvo za dosego cilja, podprtega od ruskega patriarha.

Očitno so patriarhove sanje o Rusiji, ki da bo svet rešila sekularizma, močnejše od bratomorne vojne, ki je Kremljevo sredstvo za dosego cilja, podprtega od ruskega patriarha.

Razkol v ruski pravoslavni Cerkvi

Številni pravoslavni kristjani v Ukrajini so seveda zgroženi nad Kirilovim stališčem, tako kot večina opazovalcev. Ne glede na zgodovinske in politične apetite, ki jih ta Jezusov predstavnik na Zemlji vsaj na zunaj deli s Kremeljsko linijo, je patriarh s svojo držo v zadnjih letih od lastne cerkve odtujil mnoge Ukrajince, ki so ostajali zvesti Moskvi. Tako so se številni duhovniki in celo škofje prenehali spominjati moskovskega patriarha pri bogoslužju, kar je v pravoslavju pomembna gesta.

Alternativa seveda obstaja, in to je od leta 2019 s strani ekumenskega patriarha Bartolomeja priznana ukrajinska pravoslavna Cerkev kijevskega patriarhata (ki jo vodi kijevski metropolit Epifanij), katere status pa moskovski patriarhat seveda zavrača. Večina župnij pa še vedno priznava Onufrija, metropolita ukrajinske pravoslavne Cerkve moskovskega patriarhata – in s tem seveda patriarha Kirila. Ob tem pa je posebej na zahodu Ukrajine zelo pomembna grkokatoliška Cerkev, ki jo vodi nadškof Svjatoslav Ševčuk.

In medtem ko mnenje grkokatoliškega škofa (pa tudi rimokatoliških škofov) glede vojne v Ukrajini ni bilo pod vprašajem, veliko pove to, da se je jasno na stran Ukrajine postavil tudi »ruski« metropolit Onufrij, sicer sam Ukrajinec, a seveda v odnosu do Moskve previden škof. Vojno v Ukrajini je označil za bratomorno in jo primerjal z zgodbo o Kajnu in Abelu in pozval Kirila, naj posreduje v Kremlju.

Pomenljiva vest prihaja z jedrne evropske države. Zaradi pritiska ruskega zunanjega ministrstva, ker niso podprli vojne, se je Ruska pravoslavna cerkev na Nizozemskem morala obrniti na policijo.

Ob vseh drugih posledicah Ukrajinske katastrofe bo torej verjetno treba računati tudi na večji ali manjši razpad ruske pravoslavne Cerkve, kar ni nepomemben dejavnik. Mnogi verniki namreč sebe dojemajo kot »pravoslavne«, a gre pri tem predvsem za vprašanje narodne identitete. Tako sta obe Cerkvi zbirali sredstva in blagoslavljali vojake in orožje, eni za eno, drugi za drugo stran.

Smo na točki, ko se kruši enotnost ruske pravoslavne Cerkve. Več kot dvesto  duhovnikov in diakonov Ruske pravoslavne cerkve se je podpisalo pod pismo, v katerem pozivajo k premirju in zaustavitvi vojne v Ukrajini. To je sicer malo v primerjavi z oceno, da ima ruska pravoslavna cerkev okrog 36.000 duhovnikov, pa vendar je očitno, da zadeva začenja najedati tudi Ruse. Enemu ruskemu duhovniku so te dni celo dali finančno kazen, ker je v pridigi podobno kot metropolit Onufrij obsodil bratomor.

Ko se država in Cerkev sparita, gre to na dolgi rok na škodo Cerkve in predvsem njenega oznanila.

Žrtvovati idejo ali življenja vernikov? 

Kaj nam vse to sporoča? Prvič, če bo Ukrajina premagala rusko invazijo, bo moskovska Cerkev v Ukrajini doživela veliko spremembo. Če bo zmagala Rusija, bo ukrajinska Cerkev v Ukrajini težko preživela.

Drugič, ko se država in Cerkev sparita, gre to na dolgi rok na škodo Cerkve in predvsem njenega oznanila. Ruska pravoslavna Cerkev v Ukrajini je bila po mnenju mnogih opazovalcev v zadnjih desetletjih bolj orodje ruske zunanje politike kot orodje v Božjih rokah. V tem smislu je ukrajinski metropolit Epifanij dobro ubesedil občutke Ukrajincev: Kirilu je zabrusil, da se zdi, da ga očitno bolj skrbi, »da bi Putin in rusko vodstvo ostala angažirana«, kot da bi skrbel za Ukrajince, »od katerih so Vas nekateri pred vojno imeli za svojega pastirja«.

Tretjič, vse skupaj je zelo tragično. Poleg vsega trpljenja je treba gledati še »njegovo svetost«, enega najvplivnejših voditeljev krščanskega sveta, ki se je znašel v igri med dvema ognjema. Verjetno (upam da) z obžalovanjem gleda na prelivanje krvi vernikov in bratov, zaupanih njegovi oblasti. Na drugi strani pa ga z idejo velike Rusije, borke proti pokvarjenemu Zahodu (ki jo je patriarh sam pomagal zgraditi) za vrat drži Kremelj.

21 komentarjev

  1. Re:…Če bo zmagala Rusija, …
    Ce bi zmagala Rusija, bi izgubil ves ostali svet, kar je pa vseeno malo prevec fikcija. Ravno, ce bi se Rusija vojasko v Ukrajini uspela tako profilirati, da bi zatrla vsak fizicen odpor, bi to tako zacementiralo mednarodno izolacijo, da bi cela Rusija implodirala. Tezko si je predstavljati, da bi svet spet sprejel Rusijo samo zato, ker bi ta grozila z atomskimi bombami. To bi bilo tako, kot ce bi vam v trgovini grozili, da vas bodo ubili, ce ne boste kaj kupili.

  2. Zelo dober članek. Dodal bi še malenkost: zaradi preveč agresivnega vsiljevanja progresivističnih vrednot ter onemogočanja sobivanja konservativnih in tradicionalnih pogledov v Zahodni družbi (tako v Evropi kot v ZDA) je po eni strani popolnoma jasno, zakaj je v trenutku družbene izključitve veliko konservativcev začelo gledati na Rusijo, Putina in pravoslavje kot na nekakšne odrešitelje. O ideološki progresivni ofenzivi ter njenih avtoritarnih tendencah se navsezadnje na Domovini veliko opozarja ter piše.

    A obenem ni opravičila, da konservativci na Zahodu ter v ZDA, še posebej nekateri globoko verni katoliki ter verni kristjani, ne vidijo največje nevarnosti v ruski ideologiji, ki se skriva v neofašistični poganskosti Alexandra Dugina (https://en.wikipedia.org/wiki/Aleksandr_Dugin).
    Priporočam članek ‘Putin’s Rasputin: The Dangerous Mind of Aleksandr Dugin’ (Vir: https://medium.com/intelligence-challenged/putins-rasputin-the-dangerous-mind-of-aleksandr-dugin-d02290ba6045). Pravoslavje in krščanstvo je za Putina v Rusiji le fasada, za katero se skriva nekakšna kvazi mistično-gnostična in poganska miselnost o ruskih mističnih razsvetljenih prednikih iz Antarktike, ki glede na grško mitologijo (!) izvirajo iz ljudstva Hyperboree, ki jim je usojeno vladati Evraziji. Torej poganstvo + misticizem + gnosticizem + neo-fašizem.

    Že samo poganstvo (iz iz njega izhajajoči izmaličena gnoza, kvazi-misticizem, pomešano z neo-fašizmom) pa bi moralo biti za kristjana in še toliko več za katolika, absolutni NO-GO! Eno je, da si tradicionalno kulturno, versko, usmerjen, razmišljaš o konservativni družbeni ureditvi, ok. Ampak (!) v trenutku, ko temelj tega ni vera v učlovečenega Boga oz. nauk Cerkve, temveč nek kvazi-neo-gnostično-poganski ”mumbo-jumbo”, je to rdeča linija, ki je noben vernik ne bi smel prestopiti!

    Če bi ruskemu patriarhu Kirilu bila v interesu verska obnova pravoslavja, ter obnova močne vere, kot v času ruskih babušk, ki so molile tudi v času Stalina, potem svoje prihodnosti ne bi vezal na poganske ideje ruskega političnega aparata.

    • Dugin je očitno fantast z nekimi veličinskimi blodnjami glede Rusije, ki jih ne more kupiti noben razsoden človek. Med drugim pravi, da je poleg Amerike največja sovražnica Rusije Kitajska, ki je trenutno njena najboljša zaveznica. Človek je povsem neverodostojen. Da bi imel kak odločilen vpliv na rusko politiko, je neverjetno.

  3. Italijanski nadškof Vigano se v svoji stališčih niti ne razlikuje pretirano od stališč ruskega patriarha. Objavil je obsežno izjavo v zvezi z vojno v Ukrajini na ca 25 straneh, kjer kot glavnega krivca za vojno vidi ameriško globoko državo, ki skuša zrušiti Rusijo kot oviro na poti do novega svetovnega reda. Zanimivo in poučno branje.
    https://www.scribd.com/document/563147077/Statement-on-Russian-Ukrainian-Crisis-Vigano-Mar-7-2022#from_embed

  4. Naj osvežimo spomin, da se izraz “pravična vojna” vsaj v Katekizmu katoliške Cerkve ne uporablja več, govori se o obrambi z orožjem in podobno. Skratka! Berimo:

    Poseg vojaške sile je nravno upravičen, če so hkrati navzoči naslednji pogoji:
    1. gotovost, da bo treba prestajati trajno in hudo škodo;
    2. neučinkovitost vsake miroljubne alternative;
    3. utemeljene možnosti uspeha;
    4. izogibanje hujšemu zlu, upoštevajoč zlasti strahotno razdiralno moč sodobnega orožja.

    Vsaj 2. in 4. točka nista izpolnjeni, da bi Putin uporabil vojaško silo.

  5. Avtor piše o stališčih ruske pravoslavne cerkve. Kaj pa stališča katoliške cerkve?

    Kako pa avtor in ostali komentirate pismo nadškofa Vigana objavljenega na italijanskem katoliškem portalu Gospa News http://www.gospanews.net :

    Archbishop Viganò: “War in Ukraine to Establish the Tyranny of the New World Order by Globalists”
    https://www.gospanews.net/en/2022/03/08/archbishop-vigano-war-in-ukraine-to-establish-the-tyranny-of-the-new-world-order-by-globalists/

    Zaenkrat nisem videl objavljenega prevoda v slovenskih medijih?

  6. Kot že avtor tega dobrega prispevka ugotavlja, oblast in Cerkev s svojim poslanstvom veselega oznanila, preprosto ne gresta skupaj. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta. To bi pa lahko škofje, metropoliti, karkoli pač že so , že vedeli. Ko se enkrat zatečeš v te intelektualne bravure , da kaj spornega opravičiš, se to nikdar ne konča dobro.

  7. miro, rasputin: Kar se tiče nadškofa Viganoja.

    Prvič: njegovo dolgoletno opozarjanje glede McCarricka ter škandalov v ZDA je 100% upravičeno in njegov takratni doprinos pri razkrivanju zadev je še zdaj vsem jasen. Drugič: Njegovo opozarjanje na nekatere nezdrave Vatikanske liberalne politične in celo kitajske povezave je prav tako nesporno. Tretjič: grožnje proti njemu ter očitne Vatikanske intrige so prav tako vsega obsojanja vredne.

    Toda: nadškof Vigano bi moral kot pastir ostati na nivoju Cerkvenih tematik, blizu skrbi za ovce ter v dobro Cerkve. Mislim, da je s tem, ko ga je povsem po nepotrebno, sploh v težkem kovidnem času, zaneslo v “New-World-Order” cepilske antivaxx teme, ter nasploh sedaj v neko čudno globalno-Putinovsko zagovajanje politik, da je povsem po nepotrebnem diskreditiral svoje predhodno delo ter zakockal svoj ugled! Viganoja so definitivno spremljali številni, ampak v enem trenutku so si tudi številni prej do njega simpatetični predvsem Američani začeli postavljati vprašanja, zakaj se ukvarja samo še z ameriško politiko in vedno bolj zarotniškimi in obskurnimi pozicijami. To se za bivšega Vatikanskega prelata, ki naj bi mu bila glavna prioriteta opozarjanje na pravovernost ter ohranitev nauka Kristusove Cerkve, ne spodobi: zakaj bi trošil svojo energijo za takšne teme?!?

    V primerjavi z nadškofom Viganojem je npr. znani sicer podobno orto-usmerjeni katoliški apologet Roberto de Mattei ohranil bistveno več distance do vseh teh političnih tematik in je pravilno ocenil, da mora tu zelo previdno razločevati situacijo …

  8. Ruski patriarh se je ustopil za Putina in zagovarja rusko agresijo nad Ukrajino – nič novega pod soncem.

    Pojav, ko se poglavarji nacionalnih pravoslavnih Cerkva ne zmorejo distancirati od lokalnih zločinskih nacionalističnih popadkov se ponavlja.
    Podobno se tudi srbski patriarh Pavle dolgo ni distanciral od Miloševića in njegove ekspanzionistične vélikosrbske ideologije ter ni obsodil srbske agresije nad sosednjimi narodi.
    Tudi praksi, da so srbski pravoslavni duhovniki blagoslavljali srbske paravojaške enote, ko so se te odpravljale na svoje morilske pohode nad Bošnjake, se Pavle ni zoperstavil.
    Srbski patriarh je šele po ponižujočem porazu miloševičevskega režima, po bombardiranju Nata leta 2000, pozval Miloševića, naj odstopi.

    Če to ni samo ena od putinističnih KGB pravljic, je ruski patriarh Kiril povezan s Putinom tudi tako, da je Kirilov oče leta 1952 krstil Putina…. če seveda ni to le ena od putinističnih izmišljenih zgodb, namenjenih ustvarjanju “legende” o ruskem samodržcu Vladu.

    https://orthochristian.com/98781.html

  9. Sram je lahko EU in ZDA, da sta vrsto let zanemarjali signale, ki so nakazovali na to, kar se sedaj dogaja.
    Seveda, Trump nikoli ne bi dopustil, da pride do tega, kar se sedaj dogaja. In bojimo se lahko, da je to samo začetek.
    Lahko je sedaj bevskati iz Bele hiše, hkrati so glavni krivci prav ZDA in NATO, da so prignali Rusijo do takih odločitev.
    Ni opravičila za Putina in njegovo agresijo, vendar je še čas, da se mu podeli to, kar hoče. In možnost za “častni” umik. V primeru razširitve spopadov na EU, nam niti Bog ne more več pomagati.
    Spomnimo, kaj je ostalo od Evrope po drugi svetovni vojni? Si res želimo takšno sliko in posledično težko življenje za prav vse!

  10. Po “zlatih kapicah” predstavnikov vere v Rusiji, se vidi, kam spadajo trgovci z vero. Vedno je vera bila podpora kronam in diktatorjem. Tako je tudi sedaj, ko “zlate ruske kapice” staknejo glave in upajo, da njih Putinov pogrom ne doseže.
    Beda od bede!

Komentiraj