Obstaja upanje, da bo za 40. rojstni dan v Sloveniji manj izkoriščevalcev ter večje možnosti za napredovanje delovnih in poštenih ljudi

Odmev na “Pismo 167 slovenskih državljanov predsednici Evropske komisije, predsedniku Evropskega parlamenta in predsedniku Evropskega sveta” t.i. »Foruma za demokracijo«.

Ob raznoraznih pisarijah in umotvorih, ki predvsem v zadnjem letu vse pogosteje letijo iz Slovenije v svet, me veseli, da se je končno le začelo nekaj premikati. Samooklicana “razumniška” klika, ki je bila tako v bivšem sistemu kot v zadnjih 30 letih privilegirana oz. včasih že skoraj nedotakljiva, se očitno končno čuti ogrožena. Da bi zaščitila svoje privilegije, ji ni težko blatiti ugleda naše države. Na tujino se je verjetno potrebno osredotočiti zato, ker so domači gledalci vse to že videli in slišali in ne nasedajo več istim potegavščinam.

Glede na to, da je veliko podpisnikov “Pisma 167” upokojencev z visokimi pokojninami, ki z ničemer niso ogrožene, si težko predstavljam, da se bojijo (in borijo) za svojo socialno eksistenco. Gre za izgubo neformalne moči, ki je klikam izbrancev omogočala privilegije, o katerih navadni državljani lahko le sanjamo. Do nedavno neusahljivi vir denarja, odtegnjen iz žepov delovnih ljudi zato, da bodo nekateri izbrani posamezniki lahko bolje živeli in bili celo zelo spoštovani, očitno usiha. Še bolj pa se klika boji, da bodo rezultati njihove »sposobnosti« prišli v javnost.

Gre za izgubo neformalne moči, ki je klikam izbrancev omogočala privilegije, o katerih navadni državljani lahko le sanjamo.

Med podpisniki sem naletel na nekaj zanimivih imen. Glede na to, da “isti tiči skupaj letijo”, se bom dotaknil le nekaterih podpisnikov “Pisma 167”, s katerimi sem imel tudi sam »čast« delati. In sicer Stanislava Pejovnika, dolgoletnega direktorja KI, Vita Turka, direktorja IJS in Tamare Turnšek skoraj večne direktorice NIB. Vsi trije dolgoletni izbranci, tako v Jugoslaviji kot pozneje v Sloveniji, in vsi trije, ki sedaj o demokraciji na veliko širokoustijo. Njihovo delo in rezultati pa kažejo, da jim demokratični načini vodenja in dela niso tako blizu, prej nasprotno. Tudi sam sem doživel njihovo precej bolj samodržno plat.

Prav nič demokratično ni bilo, ko je Pejovnik v poznih osemdesetih kot direktor KI pritiskal na mojega mentorja na Fakulteti za kemijo, da me mora »disciplinirati«, oziroma da se me mora odkrižati, ker sem pri delu na fakulteti menda preveč podjetniško razmišljal. Prav nič demokratično ni bilo, ko je Pejovnik tako intenzivno pritiskal na prof. Beroviča, da se je ta iz strahu umaknil iz podjetja BIA d.o.o. in mu s tem povzročil veliko materialno škodo.

Prav nič demokratično ni bilo, ko me je Vito Turk napodil iz IJS, kjer sem na povabilo njegovega kolega prof. Gubenška poskusil predstaviti instrumente podjetja, ki ni bilo s Turkove strani “posvečeno”. S svojim neobremenjenim pristopom sem očitno kalil mir v ribniku, v katerem je vsaka riba dobro vedela, kje ji je mesto. Tudi nepotizem ni prav nič demokratičen. Eden glavnih promotorjev nepotizma je Severna Koreja, kjer si oče, sin in vnuk sledijo na tronu. Tudi na IJS se je žezlo vladarja predajalo po merilih, ki z demokracijo nimajo nič skupnega. Koliko kvalitetnih kadrov je zaradi tega zapustilo IJS?! Je kdo za to odgovarjal? Na ministrstvih so sedeli in sedijo kadri, ki jih je tam postavila »klika«, in karavana gre dalje.

Nedemokrati, nepotisti, nesposobneži, lenuhi,… »elita«, ki vedno in v vseh sistemih želi biti edina pri koritu, se v svojih privilegijih čuti ogroženo.

S Tamaro Turnšek sem sedel 3 leta v upravnem odboru KI in v razpravi ter glasovanju niti enkrat ni prevladala moč argumentov, temveč sila treh posvečenih samodržnih direktorjev inštitutov, ki so si za nečedne posle med seboj varovali hrbet.

O rezultatih dela ne bom izgubljal veliko besed. Če bi birokrati na ministrstvu za znanost temeljito preverili, kaj so tile “vodje” v svojih projektih obljubljali, in kaj so resnično naredili, bi bili verjetno za vedno odstranjeni z liste upravičenih za raziskovalna sredstva. Ker teh rezultatov ni bilo, si je bilo potrebno podjarmiti SAZU in podobne “akademske” institucije, saj so le na ta način lahko sebi odprli pot v te institucije. SAZU zaradi tega postaja vedno bolj antipod resnični akademiji, da o drugih podobnih »akademijah« ne govorim. Ker denar in oblast nista bila dovolj, so za doseganje slave formirali komisije, ki jih vodijo njihovi (bivši) podrejeni, ki morajo v zahvalo za svoje pozicije svojim »mecenom« podeljevati nezaslužene nagrade. Krog se je s tem sklenil. Nekvaliteta rezultira v še večji nekvaliteti. Večina resnične znanosti in razvoja se zato vedno bolj pomika v firme. Klika pa že vpije, da jim podjetja kradejo delo in denar.

Zatorej, vse najboljše Slovenija za 30. rojstni dan. Nedemokrati, nepotisti, nesposobneži, lenuhi,… »elita«, ki vedno in v vseh sistemih želi biti edina pri koritu, se v svojih privilegijih čuti ogroženo. Končno se je nekaj začelo premikati v pravo smer in obstaja upanje, da bo za 40. rojstni dan v Sloveniji manj izkoriščevalcev in manipulatorjev ter večje možnosti za napredovanje delovnih in poštenih ljudi. Zgodovina nas uči, da dobro na dolgi rok vedno zmaga. In tudi v Sloveniji bo.