O skupni evropski prihodnosti: imate raje vojno ali debate o ukrivljenosti kumaric?

Če pred tremi tedni niste zelo podrobno spremljali slovenskih medijev, ste z lahkoto zgrešili novico, da je bil na obisku v Sloveniji ugleden francoski pravnik Robert Badinter in da je slovenski ustavni pravnik Peter Jambrek napisal osnutek nove evropske ustave, ki naj bi dal zagon za razmišljanje o novi Evropi.

Če nadaljujemo s to analogijo, jutri boste v slovenskih medijih več ali manj brali o dnevu zmage, bolj malo pa o dnevu Evrope, ki ga praznujemo na isti dan.

Korak že, a v katero smer?

Ambiciozni in drzni dr. Peter Jambrek je sodeloval že pri pisanju slovenske ustave in je s tokratno potezo odprl vrata razmišljanju, ki si ga evropski voditelji (večinoma) ne upajo niti omeniti, Evropa kot celota pa ga bo slej ko prej morala opraviti. Ali se bodo članice evropske unije še bolj približale, ali pa bodo začele postopen proces razhajanja.

Prvi znanilec druge možnosti je britanski referendum 23. junija letos. V tem trenutku nihče ne zna zagotovo reči, v katero smer se bo Evropa premaknila. Jasno je le, da ne bo ostala na mestu.

Približevanje (združevanje) in oddaljevanje sta sestavna dela vsakega gibanja, nič drugače ni pri državni in mednarodni ureditvi. Evropa se je pred 25 leti združevala, medtem so na pogorišču komunizma nastajale nove države. Podobnemu procesu smo bili priča tudi pri nas, le da na manjši ravni.

Slovenija je imela v času druge Jugoslavije precej manjše število občin (najbolj stabilna je bila številka 65), danes jih ima krepko čez 200. Ta proces se bo slej ko prej obrnil in s tem odprl pot za večje enote, ki jih do danes ni uspela urediti nobena slovenska vlada.

Razdrobljenost nujno prinese drobnejše interese, zato pa je odločanje lahko hitrejše. Vendar ne nujno! Čeprav centralizem odločanje prenese na višjo raven in s tem dlje od lokalnih skupnosti, se je s tem mogoče izogniti nepotrebni birokraciji.

Mir je v mladi generaciji tako zakoreninjen, da ga ima za samoumevnega. Evropejci se ne zavedamo dovolj, da ni celine, kjer bi bile svoboda in svoboščine tako zaščitene, kot so v Evropi. Nikjer! Evropejci bi morali to bolj ceniti.

Bel kruh in ukrivljene kumarice

Prav birokracija je eden od največjih grehov trenutne ureditve v Evropi, ki bi rada zadostila vsem interesom, a ji hkrati zmanjkuje moči za reševanje najnujnejših. Dva parlamenta v dveh različnih mestih, nesmiselne določbe, ki so skregane z realnostjo, nejasne pristojnosti posameznih teles, 24 uradnih jezikov, kar pomeni, da za vsak dokument v EU pravzaprav dobimo 24 izdaj itd.

A kot sem videl napisano zadnjič nekje na spletu: »Zgodovina Evrope je: vojna, vojna, vojna, vojna… Mislim da imam raje debate o ukrivljenosti kumaric in banan.« In za manj takšnih težav potrebujemo jasnejša pravila. V to nas bo prisilila normativna moč dejanskosti, kot je v Odmevih povedal dr. Matej Avbelj.

Naj tu vpeljem misel dr. Badinterja: "Mir je v mladi generaciji tako zakoreninjen, da ga ima za samoumevnega. Evropejci se ne zavedamo dovolj, da ni celine, kjer bi bile svoboda in svoboščine tako zaščitene, kot so v Evropi. Nikjer! Evropejci bi morali to bolj ceniti."

K tej misli bi sam dodal še, da se nihče od nas ne zaveda v polnosti, kakšno bogastvo sta mir in blaginja, ki ju uživamo. Zanju ni zaslužno samo evropsko združevanje, je pa zelo pomemben element

Upravičeni pomisleki

Res se ideja bolj združene Evrope, morda celo federacije, za Slovence zdi nerazumljiva. Zakaj bi po 25 letih samostojnosti Beograd zamenjali za Bruselj?

Predsednik Pahor je pretekli mesec podprl idejo tesnejšega združevanja evropskih narodov. Ta pot ni brez tveganja, sploh za manjše narode, kakršen je slovenski. A bolje to kot vrnitev v razmere, kakršne so bile nekoč.

Poleg tega bi rad opozoril še na dejstvo, da bo koncept nacionalne države, kakršnega poznamo zadnjih 150, 200 let, slej ko prej preživet. Vseeno pa ne smemo pristati na združevanje, ki bi od nas zahtevalo zanikanje in pozabo naših kulturnih posebnosti.

Pred 10 leti sem bil mnenja, da bo nekoč v prihodnosti v korist evropskega združevanja prepovedano mahati z nacionalnimi simboli. Danes se to zdi daleč od verjetnega.

Večji je strah, da v manj kot desetletju od Evrope, kakršno poznamo, ne bo ostalo nič. Je to bolje kot federacija?