O (ne)svobodi plastične seksualnosti
POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji v teh dneh poteka še kar razgreta debata o kontracepciji. Protesti, prispevki, mnenja.
Feministke s transparenti, ki so bili uporabni tudi že kdaj prej: "Osvobodimo materinco! Moje telo, moja izbira." Na drugi strani pa, da hormonska kontracepcija zatira žensko in družino. Nič novega.
Trenutek, kakršen je ta, bi se dalo izkoristiti za plodno javno debato o hormonski in nehormonski kontracepciji, o posvojitvah, o najstniških nosečnostih, o spolno prenosljivih boleznih, o zdravljenju neplodnosti.
O razlogih, zaradi katerih so tabletke zastonj, kondomi pa nemarno dragi in niti malo subvencionirani, kljub temu da imajo nekatere očitne prednosti. Zaščitijo tudi pred spolnimi boleznimi, na primer. In nikomur jih ni treba pojesti.
Nasprotovanje temu, da bi tabletke stale nekaj evrov na mesec, redkokdo pospremi z dejstvom, da povprečen par na leto za kondome potroši nekajkrat več denarja.
Nobene resne pripombe o diskriminaciji tistih, ki imajo spolne bolezni ali onih, ki zaradi nagnjenosti h krvnim strdkom ne morejo uživati tabletk.
Zopet ena od polemik, ki se ji nekako ne uspe razširiti onkraj naočitnejših argumentov.
Ampak rada bi vsaj malo obšla to debato in se posvetila nečemu drugemu.
Občasno me prešine, kako sodoben par doživlja svojo plodnost. Torej zmožnost, da s spolnim odnosom spočne otroke.
Je to nekaj, kar imamo, kar nam pripada, nam je bilo podeljeno? Pravica ali dolžnost? Privilegij ali represija? Se ob spolnosti sploh še zavedamo svoje kreatorske zmožnosti ali jo dojemamo kot povsem ločeno od spočetja?
V Ameriki je v povprečnem letu napravljenih več kot sedemsto tisoč splavov. Po drugi strani Američani v Indiji s pomočjo nadomestnih mater dobijo letno več tisoč svojih otrok. Zdaj je Indija kljub precejšnji donosnosti nadomestna materinstva prepovedala in posel se seli v Kambodžo.
Kakorkoli, ob statistikah postaja jasno, da človek razvite družbe zahteva svojo plodnost kot pravico, ločeno od pravice do svobodnega seksa.
In seks je seveda ob tem spremenjen. Giddens temu modernemu fenomenu pravi plastična seksualnost. Plastična, ker uhaja svojemu primarnemu fizičnemu in sociološkemu cilju in ker se osvobaja svojih posledic.
Vse to drži in samo po sebi ni dobro ali slabo. Vendar imamo s to vsemogočno pravico nad plodnostjo tudi nekaj težav.
Včasih je bila nosečnost nekaj, kar se je zgodilo. Nesreča ali sreča, pa vendar izven dosega samovoljnih posegov. Plodnost je bila človeku podeljena v diadi s spolnim odnosom, kot njen najlepši ali pa najbolj obremenilen del. Pogosto oboje.
Danes pa je plodnost nekaj, s čimer racionalno upravljamo. Nadzorujemo jo s kontracepcijo in splavi, z umetnimi oploditvami in plačilom indijskim materam.
O spornem in sprejemljivem se odloča vsak par, sleherni moški in ženska, pa tudi vsaka družba.
Seksualnost, plodnost in spočetje so danes nekaj drugega kot v devetnajstem stoletju, pa tudi nekaj drugega kot v drugem valu feminizma. Stare predpostavke v novih okoliščinah niso dovolj.
In zato moramo dogovore o spornem in pravičnem kot družba poiskati vsakič znova, z novimi argumenti in perspektivami.
Feministke s transparenti, ki so bili uporabni tudi že kdaj prej: "Osvobodimo materinco! Moje telo, moja izbira." Na drugi strani pa, da hormonska kontracepcija zatira žensko in družino. Nič novega.
Trenutek, kakršen je ta, bi se dalo izkoristiti za plodno javno debato o hormonski in nehormonski kontracepciji, o posvojitvah, o najstniških nosečnostih, o spolno prenosljivih boleznih, o zdravljenju neplodnosti.
O razlogih, zaradi katerih so tabletke zastonj, kondomi pa nemarno dragi in niti malo subvencionirani, kljub temu da imajo nekatere očitne prednosti. Zaščitijo tudi pred spolnimi boleznimi, na primer. In nikomur jih ni treba pojesti.
Nasprotovanje temu, da bi tabletke stale nekaj evrov na mesec, redkokdo pospremi z dejstvom, da povprečen par na leto za kondome potroši nekajkrat več denarja.
Se ob spolnosti sploh še zavedamo svoje kreatorske zmožnosti ali jo dojemamo kot povsem ločeno od spočetja?
Nobene resne pripombe o diskriminaciji tistih, ki imajo spolne bolezni ali onih, ki zaradi nagnjenosti h krvnim strdkom ne morejo uživati tabletk.
Zopet ena od polemik, ki se ji nekako ne uspe razširiti onkraj naočitnejših argumentov.
Ampak rada bi vsaj malo obšla to debato in se posvetila nečemu drugemu.
Zakaj že seksamo?
Občasno me prešine, kako sodoben par doživlja svojo plodnost. Torej zmožnost, da s spolnim odnosom spočne otroke.
Je to nekaj, kar imamo, kar nam pripada, nam je bilo podeljeno? Pravica ali dolžnost? Privilegij ali represija? Se ob spolnosti sploh še zavedamo svoje kreatorske zmožnosti ali jo dojemamo kot povsem ločeno od spočetja?
V Ameriki je v povprečnem letu napravljenih več kot sedemsto tisoč splavov. Po drugi strani Američani v Indiji s pomočjo nadomestnih mater dobijo letno več tisoč svojih otrok. Zdaj je Indija kljub precejšnji donosnosti nadomestna materinstva prepovedala in posel se seli v Kambodžo.
Kakorkoli, ob statistikah postaja jasno, da človek razvite družbe zahteva svojo plodnost kot pravico, ločeno od pravice do svobodnega seksa.
Ob statistikah postaja jasno, da človek razvite družbe zahteva svojo plodnost kot pravico, ločeno od pravice do svobodnega seksa.
In seks je seveda ob tem spremenjen. Giddens temu modernemu fenomenu pravi plastična seksualnost. Plastična, ker uhaja svojemu primarnemu fizičnemu in sociološkemu cilju in ker se osvobaja svojih posledic.
Vse to drži in samo po sebi ni dobro ali slabo. Vendar imamo s to vsemogočno pravico nad plodnostjo tudi nekaj težav.
Plodnost na vajetih
Včasih je bila nosečnost nekaj, kar se je zgodilo. Nesreča ali sreča, pa vendar izven dosega samovoljnih posegov. Plodnost je bila človeku podeljena v diadi s spolnim odnosom, kot njen najlepši ali pa najbolj obremenilen del. Pogosto oboje.
Danes pa je plodnost nekaj, s čimer racionalno upravljamo. Nadzorujemo jo s kontracepcijo in splavi, z umetnimi oploditvami in plačilom indijskim materam.
O spornem in sprejemljivem se odloča vsak par, sleherni moški in ženska, pa tudi vsaka družba.
Seksualnost, plodnost in spočetje so danes nekaj drugega kot v devetnajstem stoletju, pa tudi nekaj drugega kot v drugem valu feminizma. Stare predpostavke v novih okoliščinah niso dovolj.
In zato moramo dogovore o spornem in pravičnem kot družba poiskati vsakič znova, z novimi argumenti in perspektivami.
Povezani članki
Zadnje objave
Vlada z novim pravilnikom spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
1 komentar
Nejc Škoberne
Stališča komentatorjev na Domovini so njihova lastna in ne odražajo nujno stališč uredništva Domovine.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.