Domov Novice

Častni občani Ljubljane, ki ne pustijo, da se črni dobro ime Zorana Jankovića

2

Teže obtožb, od primera farmacevtka, do malverzacij okrog Stožic, bankrotiranih družinskih podjetij skupine Elekta in vsega ostalega častnih občanov Ljubljane, ki so to postali v obdobju Jankovićevega županovanja, ne prepričajo.

V njihovi neomajni veri v vizionarja z “ugledom človeka, katerega beseda ima veljavo”, “stalnih napadov na župana Jankovića ne razumejo” in obsojajo vse oblike pritiska na preiskovalne in sodne organe, ki obravnavajo županovo početje.

Javno pismo so podpisali vsi še živeči častni občani Ljubljane iz Jankovićevega obdobja, z izjemo treh.    

Odprto pismo javnosti v podporo Zoranu Jankoviću “njegovi” častni meščani začenjajo z izražanjem zadovoljstva nad številnostjo posegov, opravljenih v prid mesta in življenja njegovih meščanov.

Ti Ljubljano po njihovem prepričanju spreminjajo v sodobno prestolnico, v kateri bo še naprej prijetno živeti in ki bo v številnih ozirih lepša in boljša od primerljivih glavnih mest v Evropi. 

“Zato težko razumemo in še manj sprejemamo stalne napade na župana Jankovića, na njegovo delo in načrte. Čedalje več je podtikanj in nasprotovanj vsemu, česar se župan loti s svojo izjemno ekipo, tudi poskusov ustavljanja za mesto pomembnih projektov,” ugotavljajo.

Po njihovih besedah ima župan ogromno podporo pri volivcih, ki zaupajo njegovi viziji in strokovni presoji in ga zato vsakokrat znova z veliko večino tudi izvolijo.

“Zdi se, da je prav zaradi tega za nekatere postal simbolna oseba, ki jo je treba za vsako ceno ustaviti,” ocenjujejo.

Pri tem poudarjajo, da nobeden od postopkov, ovadb in preiskav še ni dobil sodnega epiloga, Janković pa kljub temu ves čas ostaja osumljenec, za nekatere pa že kar krivec, čeprav brez dokazane krivde. “Zato se ni mogoče ubraniti vtisa, da proti županu poteka politična kampanja, ki skuša razvrednotiti njegovo delo in očrniti njegovo osebnost.”

Kot poudarjajo, ne želijo braniti Jankovića, še manj razsojati o njegovi krivdi ali nedolžnosti. “Vztrajamo pa, da je nesprejemljivo, da se odločanje o dejanjih, ki jih je obdolžen, vleče v nedogled. Take razmere ustvarjajo legla intrig in obrekovanj, spodbujajo medijske linče, zastrupljajo družbene odnose, predvsem pa preprečujejo skupno ustvarjalno in odgovorno delo.”

Sami v ta kontekst štejejo tudi parlamentarne preiskovalne komisije, ko se “politiki s svojimi političnimi interesi postavijo v vlogo organov pregona in sodišč.”

“Poudarjamo, da je tovrstno ovaduštvo nevarno za naš razvoj in demokracijo. O upravičenosti oziroma škodljivosti investicijskih posegov naj presojajo strokovni organi, tudi tuji, ne pa z osebnim interesom in prestižem prizadeti posamezniki.”

Podpisniki poudarjajo, da so pripadniki vladavine prava. “Zato obsojamo vse oblike pritiska na preiskovalne in sodne organe. Prepričani pa smo, da župan Zoran Janković zasluži pravično sojenje v razumnem roku.”

Po njihovem prepričanju samo to človeka dokončno opere suma in povrne verodostojnost njegovi besedi.

“Pri tem Janković uživa ugled človeka, čigar beseda ima veljavo. V slovenskem prostoru je Janković redka izjema. Kot poslovnež v Mercatorju in tudi kot župan je vodil uspešne ekipe, ki so redno dosegale izjemne rezultate v javno dobro. Ali za Slovenijo res velja, da je mogoče odpustiti vse razen uspeha?” zaključujejo svoje javno pisanje.

Podpisani častni meščani Ljubljane iz obdobja Zorana Jankovića:
Dr. Ljubo Bavcon, mag. Pavle Čelik, dr. Vinko Dolenc, Miran Goslar, Nuša Kerševan, dr. Matjaž Kmecl, dr. Janez Kocijančič, dr. Zora Konjajev, dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, Milan Kučan, Svetlana Makarovič, Jože Mermal, Ivanka Mežan, Anica Mikuš Kos, Anita Ogulin, Mojmir Sepe, Franc Sever – Franta, Janez Stanovnik, dr. Alenka Šelih

Med živečimi, ki so v času županovanja Zorana Jakovića postali častni meščani Ljubljane, pisma niso podpisali Jelka Reichman, Marko Vrhunec, in Irena Grafenauer.

Po svoje jih lahko razumemo, ampak, od kod takšna zaslepljena nekritičnost?
Častni meščani Ljubljane iz časa Zorana Jankovića so zanimiva druščina. Predvsem v oči bode, da gre za ideološko izjemno homogeno skupino; po tem najvišjem mestnem odlikovanju sodeč so v zadnjih petnajstih letih v prestolnici časti zaslužni praktično sami pravoverni trdi levičarji. Očitno ljudi drugačnih prepričanj v Ljubljani ni, niso aktivni, oziroma ne dosežejo ničesar omembe vrednega. Bolj verjetno pa so enostavno spregledani, njihov prispevek in doprinos pa prezrt, izbrisan iz mestne zgodovine.

Ampak to je že druga zgodba, ki marsikaj pove o ozkoglednosti Jankovičeve oblasti. Prav v tem pa se skriva srž razumevanja, zakaj so zgornji izbranci čutili željo, potrebo ali celo pritisk, da se na takšen način javno oglasijo. Do župana najbrž občutijo dolžnost, večina pa tudi naklonjenost in osebno simpatijo, ki je nad vsem negativnim, slabim, kar spremlja Jankovićevo županovanje.

Jasno, samomorov zaradi neplačanega dela na Stožicah, izgub upniškega denarja v Jankovićevih družinskih podjetjih in obupnega oklepanja vsake bilke pri iskanju zaposlitev v omrežju sistema MOL, niso izkusili sami, niti njihovi otroci ali vnuki.

V njihovi javni obrambi Zorana Jankovića in obsojanju tistih, ki njegovo početje problematizirajo, je pomanjkanje empatije do vseh drugih ljudi razen sebe in svojih, sklicevanje na “nedolžnost dokler krivda ni dokazana” pa prozorno opravičevanje očitnega.

Njihova tovrstna zaslepljena nekritičnost pa sicer ni tako redek in psihološko nepoznan družbeni fenomen med ljudmi, ki imajo o nekem človeku izoblikovano zelo trdno pozitivno mnenje ali pa imajo celo občutek, da mu nekaj dolgujejo. Ta čas ga lahko opazujemo še pri še eni aktualni temi – odnosu do spolnih zlorab v Cerkvi.

Tudi tukaj pri ozkih skupinah ljudi, tako v svetu, kot tudi v Sloveniji, najdemo zaslepljeno prepričanje v “neomadeževanost” posameznih očitnih storilcev spolnih zlorab, proti katerim so javni dokazi nedvoumni, zaradi procesnih težav, zastaranj in podobno, pa niso doživeli sodnega epiloga.

Njihovi argumenti so praktično identični tistim iz zgornjega pisma: gre za uglednega človeka, kateremu se s klevetanji in podtikanji jemlje dobro ime, proti njemu je uperjen politični pregon z drugimi cilji, gre za medijske linče, zastrupljanje odnosov, vse to še preden je krivda človeku nedvoumno dokazana v sodnih postopkih …

So torej kriteriji v Jankovićevem in podobnih primerih na drugih področjih enostavno prestrogi in bi si ti zaslužili, da se njihovih početij ne izpostavlja, problematizira in nanje opozarja, vse dokler svojega ne opravijo pravosodni organi? In če sodni postopek v naši majavi pravni državi iz kakršnegakoli razloga ne pripelje do epiloga, ali to človeka kot je Janković, odveže odgovornosti tudi pred družbo, pred ljudmi, s katerimi in za katere deluje?

To so bistvena vprašanja, ki bi si jih tako zgornji podpisniki kot vsi ljudje, ki v zaslepljeni nekritičnosti uporabljajo enake argumente, nujno morali zastaviti. Tako bodo namreč lažje dojeli, zakaj nekateri drugi v istem primeru enostavno ne morejo molčati.

Orban želel izstopiti iz EPP

0

Evropski parlament je pred kratkim izglasoval resolucijo, ki govori o domnevnem poslabšanju vladavine prava na Madžarskem in na Poljskem. Ker je resolucijo podprl tudi večinski del Evropske ljudske stranke (predvsem tisti iz zahodnih članic EU), ki ji pripada tudi Viktor Orban, je ta resno začel razmišljati o izstopu svoje stranke Fidesz, iz svoje matične politične skupine.

Od 182 poslancev EPP jih je resolucijo podprlo 99, vzdržalo se jih je 20, 28 jih ni glasovalo, 35 pa jih je bilo proti. Med slovenskimi evroposlanci iz vrst EPP so mnenja deljena: Novakova je glasovala za resolucijo, Bogovič se je vzdržal, Zver in Tomčeva pa sta bila proti.

Bogovič je povedal, da so resolucijo izsilili liberalci, socialisti, zeleni in skrajni levičarji, saj s tem želijo vnesti razkroj v vrste EPP.

Keith Miles, Portal Plus: Moj osebni spomin na Rogerja Scrutona

0

Pred dnevi je v starosti 75 let za rakom umrl veliki konservativni mislec, Anglež Roger Scruton. Njegov znanec Keith Miles piše o njegovem, kot pravi, čudovitem umu, in hkrati o osebni skromnosti v življenju.

Scruton velja za človeka, ki je zagovarjal in utemeljeval konservativizem na intelektualni osnovi, ki ohranja človekove vrednote in svoboščine. Bil je anglikanski kristjan, kar se odraža v njegovem obširnem opusu, v času šolanja pa je izkusil tudi komunistične režime v srednji Evropi. Več o tem velikem človeku preberite tukaj.

Delegati odločajo o usodi Erjavca

0

Danes bo potekal volilni kongres stranke DeSUS, na katerem bo 238 delegatov odločalo o prihodnjem vodstvu stranke. Kot je znano, dosedanjemu predsedniku Erjavcu, ki stranko vodi že 15 let, konkurira ministrica za kmetijstvo, Aleksandra Pivec.

Ker sta kandidata zelo izenačena, se porajajo dvomi v poštenost glasovanja, zato bodo po besedah Pivčeve skušali zagotoviti zunanji nadzor v obliki notarja. Nekateri napovedujejo tudi dva kroga glasovanja.

Erjavca naj bi podpiralo okoli 130 delegatov, torej zmage še nima v žepu. Znotraj stranke ima namreč močno opozicijo, ki mu očita slabo vodenje stranke in vpletenost v afere, Pivčeva pa zase pravi, da želi stranko ohraniti in ji dati novo energijo.

Predrznost poziva k odstopu škofa – nov čas za Cerkev?

21

Da so verniki škofa pozvali k odstopu, se pri nas, kjer se to doslej še ni zgodilo, zdi nesramnost in predrznost brez primere. Ni bilo konec sveta, a morda se s tem tudi za slovensko cerkveno politiko začenja obdobje sestopanja s piedestala nedotakljivosti. Ni več tabu od Cerkve zahtevati odgovornosti, pa tudi izraziti kritike. Zgodil se je preskok miselnosti in odnosa do Cerkve, a prezgodaj bi bilo napovedati, da s tem prihaja obdobje njene večje transparentnosti, demokratičnosti in potrebnih sprememb.

Prelomnost dogodka je v tem, da smo vse dotlej govorili o žrtvah spolnih zlorab v Cerkvi, sedaj pa govorimo o cerkveni politiki, o pritisku na sistem, ki je zanje odgovoren, pa če še tako trdi, da ni tako.

Dejstvo je, da so po svetu škofje zaradi razkritij spolnih zlorab, neustreznega ukrepanja ob njih in njihovega prikrivanja, že odstopali. Vzemimo za primer ZDA, kjer je, če sem štela prav, zato od leta 2015 odstopilo sedem škofov. Odstop so pretežno povzročili pritiski “lokalnih katoliških reformnih skupin,” ne pa kak pogled vase in uvid, da je treba prevzeti odgovornost za dejansko (precej dokazano) prikrivanje spolnih zlorab.

Odgovornost škofov za spolne zlorabe zahtevajo po vsem svetu

Če se komu zdi, da je zahteva po odstopu Zoreta radikalna, naj pogleda čez lužo, kjer so bile tovrstne zahteve množične, a so posredno z njimi tudi dejansko dosegli transparentnejšo Cerkev. Slovenija se od tujine uči počasi. Doslej so pri nas škofa že odnesle finančne malverzacije (seveda se je uradno le upokojil), zakaj ne bi njegovega brata toliko prej nagnusna dejanja, kot so spolne zlorabe?

Zadeva z odstopom se v resnici zdi preprosta; ali narediš red ali pa je bolje, da daš prostor nekomu, ki bo to znal in zmogel.

Iz besed članov civilne iniciative je bilo razbrati, da so poskušali spremembe doseči neformalno, brez medijev, na štiri oči, kot zahteva postava. Bilo bi prav, da bi se tam končalo. Ker se stvari tam menda niso (dovolj) premaknile, sedaj bojda verjamejo v pritisk. Cerkveni napredek v sprejemanju dokumentov pač ni enak napredku v konkretnih dejanjih. Spolne zlorabe in njihovo prikrivanje niso le izdaja nedolžnih (vernih) ljudi, temveč izdaja Boga samega!

Za primerjavo: Naša Cerkev je še do nedavnega trdila, da ji spolnih zlorab ni treba vedno prijaviti državi. Zastaralni rok spolnih zlorab je pravkar podaljšala na 20 let od polnoletnosti žrtve, medtem ko so na državni ravni zastaralni roki še vedno precej krajši. V New Yorku so ob pritisku laikov februarja 2019 zastaralni rok za spolne zlorabe otrok podaljšali na 55 let (vir) in dali leto dni za prijavo tudi vsem starejšim.

Komu je v interesu, da do očiščenja ne pride?

Dovolj.je ne bi mogla “krniti cerkvenega ugleda” in “povzročati razkola v Cerkvi”, če bi Cerkev odločno ukrepala v spornih primerih in ti že davno ne bi bili več predmet razprave in nova priložnost “nabijanja” Cerkve tudi od zunaj.

Zdelo se je, da nedialoški in agresiven način dejansko deluje. Da je za besedo škofov res potreben pritisk od zunaj. Ne spomnim se, da bi se SŠK kdaj odzvala tako hitro, kot se je ob pozivu k odstopu. Da bi le ne ostalo zgolj pri besedah in mrtvih črkah na papirju smernic!

Kje je preroški škofovski pogum, ki bi vernikom vrnil (za)upanje? Kje so jasne, konkretne besede in dejanja, kje pastirji, ki bi dišali po ovcah? Preredki in prevodeni so odzivi naših brezbarvnih škofov na aktualne družbene spremembe, migracije, aktivnosti LGBT+ skupnosti, ne vemo niti tega, kakšen je njihov odnos do aktualnega papeža … težko bi rekli, da so smerokaz h Kristusu v času zrelativizirane morale in pri ljudeh, tako zelo lačnih duhovne hrane.

Cerkev zato posebej danes potrebuje aktivne vernike, ki bodo pomagali ločiti zrnje od plev, varovali edinost Cerkve in si prizadevali obnovitev naravnega in duhovnega reda.

Zadeva z odstopom se v resnici zdi preprosta; ali narediš red ali pa je bolje, da daš prostor nekomu, ki bo to znal in zmogel. Dobro je, da obstaja necerkvena iniciativa, ki odkriva spolne zlorabe, opozarja nanje in dela z žrtvami. A res je tudi, da uporablja vse agresivnejše pristope. Človek je le nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. V preteklosti je slovenska Cerkev namreč že imela primere nedolžnih duhovnikov, obtoženih spolne zlorabe, katerih oblačilo zaradi lažnih obsodb nikoli več ne bo belo. A hkrati – je nekdo res nedolžen, če si je domnevna žrtev, ki ga obtožuje zlorabe le upala spregovoriti šele tedaj, ko je zastaralni rok pretekel?

Dovolj je trpljenja celotne Cerkve, zato bi moralo takoj biti dovolj zlorab

Močno problematično je tudi dejstvo, da zaradi spolnih zlorab redkih posameznikov(!) sedaj trpijo vsi duhovniki, pa tudi celotna slovenska Cerkev. Skrbno bi se morali varovati farizejstva tako na strani Cerkve, kot tudi na strani laikov, ki si prizadevajo za njeno svetost.

Da sploh ne govorimo, kako zelo boleč je “lov na čarovnice”, ki ga doživlja nič hudega misleči duhovnik, verjetno skoraj vsake slovenske župnije. Premalo se poudarja, da ne govorimo o epidemiji spolnih zlorab v Cerkvi ter da večina resnično svetih duhovnikov ne sme prevzeti vloge grešnih kozlov za vse spolne zlorabe v tej državi. Nujno je opozarjati tudi na vse druge spolne zlorabe – v družinah, med znanci, v šolah, klubih, na spletu … Tudi za te bi morali dejati “Dovolj je!” A dejstvo, da se zlorabe dogajajo tudi drugod, seveda nikakor ne opravičuje nobene zlorabe v Cerkvi.

Ne mislim, da bi složni slovenski škofje morali odstopiti, gotovo pa bi morali ukrepati. Duh časa namreč kaže potrebo po reformah Frančiškovega duha, ki jih bodo, kot kaže, sprožali aktivni kristjani. Če se ne bodo zgodile sedaj, bo v prihodnje še mnogo bolj boleče, kažejo zgledi iz tujine.

Pomesti z zlorabami je že dolgo nujen prvi korak, a nikakor edini! Cerkev zato posebej danes potrebuje aktivne vernike, ki bodo pomagali ločiti zrnje od plev, varovali edinost Cerkve in si prizadevali obnovitev naravnega in duhovnega reda. Ta bitka je močno duhovna, zato vsem ki mislijo dobro, poleg jasne besede in dejanj v tednu za edinost kristjanov velja tudi poziv k molitvi za očiščenje Cerkve in vse žrtve zlorab.

Bomo v strahu pred trpljenjem z evtanazijo najedli temelje humanizma?

9

Predvčerajšnjim smo bili na Filozofski fakulteti priča debati v eni svojih najžlahtnejših oblik. Svoja stališča o evtanaziji sta soočila profesorja te fakultete, utilitarist dr. Igor Pribac kot zagovornik in sopodpisnik pobude za uzakonitev evtanazije in podpredsednik komisije za medicinsko etiko dr. Borut Ošlaj, ki je zagovarjal, zakaj uzakonitev evtanazije ni primerna. Debata je potekala v formatu dveh desetminutnih uvodnih govorov, nato pa prosta debata obeh sogovornikov z vprašanji iz publike na koncu.

Svoj desetminutni uvodni nagovor je dr. Pribac izkoristil predvsem za popularizacijo evtanazije predvsem z uvajanjem družbeno sprejemljivega besedišča o tej temi in razglašanja herojstva posameznikov, ki glasno v družbi zahtevajo evtanazijo. Tako uvaja termin »družbena pomoč ob koncu življenja« in »Zakaj ne bi omogočili človeku leči k počitku in vstopiti v neskončen sen?«.

Načenjanje temeljev humanizma in človeškega dostojanstva

Temelje argumentirane debate je tako v uvodnem govoru postavil šele dr. Ošlaj, ki je v središče debate postavil človekovo trpljenje, ki ga danes ni malo, saj marsikdo v sistemu, kjer sistem ne služi človeku ampak obratno, običajno prej umre socialno kot pa telesno. V tej osami skrhanih socialnih vezi pa človek pogosto rajši pomisli na evtanazijo kot pa na življenje v bolečini in osami. Evtanazija pa na to trpljenje, namesto da bi ga reševala, odgovarja z usmrtitvami trpečih.

Poudaril je še, da če bi evtanazija vplivala zgolj na posameznika, ki bi si tako vzel življenje, ne bi bila tako sporna, a uzakonjena evtanazija povsem preobraža družbo in ima vpliv na medicino, pravo, medije, politiko, ekonomijo in vrednotenje življenja, s čimer evtanazija nažira temelje humanizma.

Uzakonjena evtanazija bi sprevrgla ravnotežje med ceno in dostojanstvom človeškega življenja. Medtem ko človekovo dostojanstvo zagotavlja, da je človek vselej smoter in nikoli sredstvo, cena ocenjuje vrednost po relativnih interesih in vrednotah. Evtanazija tako ruši človekovo dostojanstvo proti ceni.

“Evtanazija nažira temelje človekovega dostojanstva.” dr. Borut Ošlaj

Če je danes, vsaj na načelni ravni, človeško življenje nedotakljivo že zato, ker je človeško življenje in kot tako uživa dostojanstvo, evtanazija prinaša arbitrarno presojo o vrednosti človeškega življenja, saj bi se zdaj posamezniki arbitrarno odločali o vrednosti človeškega življenja in določali, kdaj to življenje ni več vredno dostojanstva. V tem je usklajena z neoliberalno ideologijo, ki preračunava, kdaj človek ni več dovolj koristen in mu tedaj odreče dostojanstvo.

Dr. Ošlaj jasno zagovarja, da je reševanje trpljenja potrebno iskati na human način, s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin in podobnimi ukrepi, ki ne najedajo človeškega dostojanstva v družbi.

Zagotavljanje avtonomije posameznika?

Na Pribčevo jamranje o pomanjkanju diskusije o evtanaziji je Ošlaj odgovoril, da je pravzaprav pobuda za uzakonitev evtanazije nedialoška, saj ni odprta za debato, ampak v naprej prejudicira odgovor, s katerim se lahko samo strinjaš ali pa ne, ter dodal, da je komisija za medicinsko etiko že od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje objavljala mnenja o evtanaziji, o katerih pa ni bilo kasnejše debate.

Na edini resen argument preide dr. Pribac v odgovoru dr. Ošlaju, kjer izpostavi, da je ključna motivacija za uzakonitev evtanazije avtonomija posameznika, ki bi moral imeti možnost, če sam tega ni zmožen, da konča svoje življenje, če se tako odloči. Zahtevo bolnikov po tem, da jim država omogoči, da se ubijejo enači z zahtevo invalidov, da jim država omogoči na voliščih klančine, da lahko participirajo na volitvah.

Relativizacija nedotakljivosti človeškega življenja s strani zagovornikov evtanazije

Nedotakljivost človeškega življenja v trenutni ureditvi je Pribac skušal relativizirati z uzakonjenim silobranom in posredovanjem policije, ki po aktualni zakonodaji že omogoča, da človek drugemu človeku v določenih okoliščinah vzame življenje.

Zametke evtanazije pa Pribac vidi že v pravici pacienta po opustitvi zdravljenja. Samomor z zdravniško pomočjo in dejanska evtanazija bi bili zanj le majhen korakec naprej, nadalje pa dodaja, da če se nihče ne zgraža nad evtanazijo živali, ne ve, zakaj tega ne bi privoščili tudi človeku.

Ošlaj je bil tukaj jasen. Silobran pomeni branjenje človeškega življenja, evtanazija pa prošnja drugemu človeku, da te ubije, pri čemer bi razlika morala biti očitna. Čeprav je posledica evtanazije in opustitve zdravljenja ista, pa je na etični ravni pomemben tudi vzrok smrti. Pri opustitvi zdravljenja je vzrok smrti napredovanje bolezni, pri evtanaziji pa ubije človek, kar je ključna civilizacijska razlika. Pribcu je še očital, da načrtno briše razlike med obema z namenom doseganja političnega cilja.

Glede argumenta z evtanazijo živali Ošlaj odgovarja, da živali tudi jemo, pa tega človeku ne privoščimo, s čimer je nakazal neprimerljivost med človekom in živaljo.

Pribac na večino Ošlajevih argumentov sploh ni odgovoril, po Ošlajevem pozivu pa je priznal, da argumenta o zmanjšanju človeškega dostojanstva zaradi evtanazije sploh ni razumel, v odgovoru pa začel vleči notri kritike RKC, pri čemer ga je Ošlaj hitro ustavil in zagotovil, da ne potrebuje verskih argumentov, saj evtanazijo lahko premaga zgolj z razumom.

Praktična posledica evtanazije

Ošlaj postreže še s praktičnimi problemi pri uzakonitvi evtanazije v Sloveniji. Izkušnje kažejo, da v družbah, ki uzakonijo evtanazijo, pade motivacija za razvoj paliativne oskrbe, saj se bolnikom avtomatsko ponudi evtanazija, tisti, ki jo zavrnejo, pa so obsojeni na trpeče umiranje, saj družbe ne zanimajo več. Za sistem s tako slabo paliativno oskrbo kot je Slovenski, bi bilo to še posebej pogubno. Opozarja pa tudi na zlorabe v državah, kjer je evtanazija uzakonjena in pritiske svojcev in družbe zaradi prihrankov pri zdravljenju težko bolnih in ostarelih.

Na Nizozemskem se tako že 40 % evtanazij, ki predstavljajo že 5 % vseh smrti v tej državi, zgodi brez privoljenja pacienta, nadzora pa ni, saj obrazce podpisujejo kar zdravniki, ki so evtanazijo izvedli, torej je jasno, da ne bodo poročali o svojih napakah. Zaznavanje zdravniških napak pa je že danes slabo tudi v slovenskem zdravstvu.

Pribac na to odgovarja, da uradne statistike ne beležijo zlorab in da se Ošlaj nanaša na podatke nevladnih organizacij.

Ošlaj še izpostavlja da kot družbeno posledico evtanazije na Nizozemskem že poznajo izraz mobing do smrti, ki pomeni da svojci ostarelega ali bolnega človeka dobesedno prisilijo v evtanazijo. Prav tako evtanazija zagotavlja, da so vsi samomori opravljeni uspešno, medtem ko je danes 90 % samomorov neuspešnih, večina teh pa je kasneje hvaležnih, da jim ni uspelo, saj najdejo nov smisel življenja.

Bolje imeti jamstvo pred prisilno usmrtitvijo ali pred neznosnim trpljenjem?

Na koncu se je debata zaključila okoli dileme, ali je bolje, da imamo v družbi jamstvo pred pritiski, da naj se človek evtanazira, ali je bolje imeti jamstvo, da boš v primeru neznosnega trpljenja lahko po lastni želji končal svoje življenje. Ošlaj meni, da je uzakonitev evtanazije preveč tvegana in prinaša preveč negativnih posledic, hkrati pa opozarja na dejstvo, da izjava pod hudim trpljenjem ne more biti avtonomna, tako kot pričanje kot posledica mučenja ne šteje, saj bi človek naredil vse, da se trpljenju izogne.

Pribac medtem meni, da nas možnost zlorab ne bi smela odvrniti od uzakonitve, saj se zlorabe lahko dogajajo vedno in povsod. Njemu pa že misel, da se ne bo imel možnosti evtanazirati, predstavlja tesnobo.

“Če je evtanazija lažni humanizem, potem si želim postati žival” dr. Igor Pribac

V javnem delu debate, kjer je vsakdo lahko podal še svoje vprašanje, se je vnela predvsem razprava med sivimi glavami prve vrste, čeprav je bila večina poslušalcev študentov. Medtem ko je predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč poudaril, da se avtonomija posameznika konča z avtonomijo drugega posameznika, v tem primeru zdravnika, ter da je treba najprej urediti terminologijo glede omenjenih postopkov, saj zagovornikom evtanazije očitno niso jasni ter nasloviti nasilje nad starejšimi, ki se pretežno dogaja za štirimi stenami, je nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber ocenil, da evtanazija pomeni nadzor nad umiranjem, ki bo tako bolj humano, medtem ko je nakazal, da Slovenci v balkanski barbarskosti že zdaj izvajamo detomore in zadušitve starcev na bistveno manj human način.

Debato je Pribac zaključil z mislijo, da če je evtanazija lažni humanizem, potem si želi postati žival.

Bomo spremenili temelje družbe zato, da si sebično zagotovimo izhod iz potencialnega trpljenja?

Filozofska fakulteta si tokrat zagotovo zasluži pohvalo. Debate o perečih družbenih temah, ki bi bila izpeljana tako odprto in pluralno, nismo videli že dolgo. Običajno smo vajeni pri pogovorih o takšnih temah omizji strinjajočih, ki drug drugega trepljajo. Filozofska fakulteta pa je omogočila prvo soočenje dveh kapacitet z vsake strani, in to v povsem odprtem, nekontroliranem okolju.

V tej debati se je še enkrat znova pokazalo to, kar je načeloma že dolgo znano. Evtanazijo v strahu pred trpljenjem v prihodnosti podpirajo predvsem zdravi posamezniki, ki si želijo zagotoviti »dokončno rešitev vprašanja trpljenja«. Pri čemer pa v svoji sebičnosti zanemarjajo vse ostale družbene posledice, ki jih ta želja prinaša. To željo najlepše ilustrira Pribčeva izjava, da mu je že zdaj tesno ob zavedanju, da morda ne bo imel na voljo evtanazije, če bo kdaj hudo trpel.

Hkrati pa zanemarjajo, da se s tem ruši človekovo dostojanstvo, ki postaja podvrženo parcialnim interesom posameznikov in vlad, ki bi tako utegnile mnogo privarčevati. Argumenta človekovega dostojanstva, kot priznavajo celo sami, niti ne razumejo. Prav tako na moralni piedestal postavljajo svoj strah pred trpljenjem nad strah pred prisilnimi evtanazijami starostnikov in šibkih členov družbe, ki bodo po uzakonitvi evtanazije prvi na spisku.

Kako blizu se s tem približujemo določenemu sistemu, ki je družbo, sicer po drugih kriterijih, prek plinskih celic taborišč očiščeval ljudi, ki niso bili vredni človekovega dostojanstva, pod vodstvom tistih, ki se še leta 2020 radi pozdravljajo s »smrt fašizmu, svoboda narodu«, naj oceni vsak sam.

Novela zakona za ukinitev obveznega cepljenja dobila zahtevanih 5000 podpisov

0

Zunajparlamentarna Stranka za zdravo družbo je pridobila zahtevanih 5000 podpisov podpore pod pobudo za vložitev predloga novele zakona o nalezljivih boleznih v zakonodajni postopek. Z zakonom želijo ukiniti obvezno cepljenje in namesto njega uvesti prostovoljnega.

Stranka meni, da ni učinkovitega pregleda nad posledicami cepljenja, v praksi ni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči cepljenje, mnenje stroke pa ni enotno.

Brezspolna stranišča po novem tudi na FDV: odstranitev pisoarjev simbolna kastracija moških?

16

Fakulteta za družbene vede ima od novega leta štiri brezspolna stranišča. Tri so v pritličju, eno v mednarodni čitalnici. Slednji je bil dotlej ženski WC, prvi trije pa so bili prej ločena stranišča za ženske, moške in invalide.

Vsa ostala stranišča na fakulteti so (za enkrat) ostala deljena na tista za ženske, moške in invalide.

S tem ob Fakulteti za socialno delo tudi FDV uvaja radikalno levoliberalno filozofijo, ki je na Zahodu vse bolj agresivna in kot taka se tudi v Sloveniji nedvomno ne bo ustavila zgolj na najbolj levih državnih fakultetah.

Nove označbe t.i. brezspolnih stranišč v pritličju FDV

Sprememba se pozna v simbolu na vratih, v pritličnem moškem stranišču, ki je prej vsebovalo dve školjki in tri pisoarje, pa so pisoarje odstranili. Brezspolna stranišča imajo torej le še dve školjki. Ob spremembi ženskega in invalidskega stranišča v brezspolno do sprememb razen na vratih ni prišlo.

Predlog za uvedbo takšnih stranišč je fakulteta od študentov magistrskega študija prejela lani spomladi, z uvedbo enega spolno nevtralnega stranišča se je strinjal Študentski svet FDV, jeseni je odločitev očito potrdil tudi senat fakultete.

V prejšnjem moškem stranišču so ob spremembi v brezspolno stranišče pisoarje odstranili

Po spolu deljena stranišča naj bi bila po mnenju ideologov fakultete do transspolnih oseb in vseh, ki se ne identificirajo z moškim ali ženskim spolom diskriminatorna. Te naj bi namreč doživljale stisko, katero stranišče uporabiti. Unisex stranišča naj bi tako pripomogla k njihovemu vključevanju v družbo in k preprečevanju neprijetnih čustev LGBT+ oseb. Brez dvoma pa je zanimivo dejstvo, da sprememba ni prinesla enega univerzalnega stranišča s pisoarjem in školjko (čeprav tudi LGBT+ osebe lahko uporabljajo pisoar), temveč so univerzalna stranišča le ta s školjkami.

Oznake na binarnih straniščih

Na FDV je že pred časom potekala razprava, v kateri so uvedbo brezspolnih stranišč oz. nebinarno označevanje stranišč predlagali za vsa javna stranišča.

Če drži, kar pravi klinični psiholog Jordan Peterson – da je tisto, kar se danes dogaja na fakultetah, vsakdanja realnost v največ petih letih – potem se bo trend takšnih stranišč iz FDV in Fakultete za socialno delo širil dalje.

Agresija manjšine

Intuitivno bi lahko sklepali, da bo vsakdo, ki univerzalno stranišče sprejema doma, takšnega lahko sprejel tudi na javnih krajih. A izkušnje iz tujine kljub temu kažejo, da uvedba brezspolnih stranišč, garderob in tušev sproža množico problemov, vezanih na pravico do zasebnosti.

Hkrati ne gre pozabiti, da ne gre za stranišča, temveč za ideologijo, ki vse bolj agresivno vstopa v slovensko družbo, tako z indoktrinacijo v vrtcih in šolah, kot tudi z izsiljevanjem “pravic” LGBT+ gibanj in organizacij. Ta kljub dejstvu, da gre za manjšino, agresivno vsiljujejo svoje poglede in način življenja celotni družbi in poskušajo utišati vsakogar, ki opozarja na pasti in nesmisle ideologije, ki se tudi pri nas agresivno širi.

Središče Berlina s traktorji zasedlo več kot tisoč kmetov

1
Okrog tisoč kmetov je z vožnjo skozi mesto opozorilo na neugoden položaj, v katerega jih potiska vse strožja okoljska zakonodaja. Svoje traktorje so opremili s transparenti, s katerimi so sporočali, da brez njih ni prihodnosti.

Kmetje so oblastem, kot je razbrati s fotografij v nemških spletnih medijih, sporočili, da se na traktorjih vozijo delovna mesta, a komajda še. V Berlin so se pripeljali v treh kolonah s severne, južne in zahodne strani ter zasedli trg pred znamenitimi Brandenburškimi vrati.  Podobni protesti so na pobudo iniciative Dežela povezuje potekali tudi v drugih nemških mestih.

Jutri bo prav tako v Berlinu postekal protest okoljskih aktivistov, ki zahtevajo strožjo zakonodajo za kmete.

Daleč od oči “civiliziranega” sveta se odvija muslimanski genocid nad kristjani

16

Daleč od oči velikih, brez pozornosti “civiliziranega” sveta, se odvija genocid. V podsaharski Afriki smo že leta priče sistematičnemu iztrebljanju kristjanov, ki ga izvajajo muslimani. V zadnjem času se tovrstno nasilje le še stopnjuje, svetovna javnost pa tem dogodkom kar noče namenjati zaslužene pozornosti.

Kot piše Nina Shea v National Catholic Register, ima Afrika izmed vseh celin največ kristjanov, celo več kot Južna Amerika. Skupaj jih je 631 milijonov, od tega okoli 230 milijonov katoličanov. To celino mnogi vidijo kot žarek upanja za krščanstvo, a dejstva kažejo, da je vse več kristjanov v Podsaharski Afriki podvrženih islamskemu preganjanju, posilstvom, mučenju in suženjstvu.

Ideološki temelj tem dejavnostim predstavlja šeriatsko pravo, ki mu sledijo radikalne islamske skupine, največkrat v povezavi z Al-Kajdo ali ISIS-om. Javnosti najbolj znana je njegova razvpita podružnica Boko Haram (ime dobesedno pomeni “prepoved sekularnega izobraževanja”, torej vsakega izobraževanja, ki ni islamsko). Skupina deluje večinoma v Nigeriji, kjer je preganjanje daleč najhujše.

Država podpira terorizem

Čeprav je skoraj polovica Nigerijcev kristjanov, pa so oblasti strogo muslimanske in takšne skupine podpirajo. Enajst zveznih držav je že uvedlo šeriatsko pravo, čemur je naklonjena tudi zvezna oblast pod vodstvom predsednika Muhamada Buharija. Francoski filozof Bernard Henri Lévy je konec prejšnjega leta zapisal, da vojaki civilistom ne pridejo na pomoč; če pridejo, pridejo po bitki. Kristjani tako ostajajo skoncentrirani na jugu, severni in osrednji del države pa nadzorujejo muslimani.

Boko Haram je leta 2014 ugrabil skupino 276 šolark, od katerih jih je 13 umrlo, 112 pa jih je še danes pogrešanih. Ostale je do leta 2018 osvobodila nigerijska vojska, a so bile v času ujetništva podvržena spolnemu suženjstvu. Leta 2018 se je zgodba ponovila, ugrabili so 109 deklet.

Poleg ugrabitev je Boko Haram poznan še po množičnih obglavljenjih, izpostavljeni so predvsem duhovniki in verski delavci, najbolj v božičnem času. Tako so džihadisti okoli minulega Božiča požgali več vasi, prebivalce pa postrelili ali obglavili, kar so tudi pokazali na posnetkih, na katerih pošiljajo napoved prelivanja krvi vsem kristjanom sveta. Boko Haram naj bi med letoma 2017 in 2019 napadel okoli 900 cerkva, mnoge med njimi so bile polne vernikov. Tudi sicer je gradnja cerkva preganjana.

Ne le teroristi, celo pleme nad kristjane

V osrednji Nigeriji pa so nosilci projekta iztrebljenja kristjanov pripadniki plemena Fulani. Gre za muslimansko pleme, ki šteje okoli 25 milijonov ljudi, živi pa v severnem delu Podsaharske Afrike. Njihovi cilji in  metode so podobne tistim, ki jih uporablja Boko Haram, le da napadajo v tolpah na motociklih in slovijo po ubijanju z mačetami.

Lévy denimo poroča, kako v goreči vasi ob vzklikih “Alah Akbar” pobijajo otroke pred očmi matere. Takšen teror jim je uspelo razširili še na ozemlje Malija in Burkine Faso. Na območjih, ki so tarča njihovih napadov, se trenutno nahaja okoli 560,000 razseljenih oseb.

Zgodovina islamskega terorja nad kristjani sega v leto 1966, ko so muslimani izvedli pokol nad krščanskim ljudstvom Joruba; ocenjuje se, da je bilo tedaj pobitih med 8000 in 30,000 ljudi. Mnogokje so muslimani in kristjani sicer do nedavnega prebivali v sožitju.

Med novembrom 2018 in oktobrom 2019 je bilo po podatkih francoske nevladne organizacije Portes ouvertes v Nigeriji ubitih 1.350 kristjanov, od leta 2015 pa po podatkih Radia Vatikan okoli 6.000. Skupno je bilo zaradi vere po nekaterih ocenah samo v Nigeriji ubitih več kristjanov kot na celotnem Bližnjem Vzhodu pod vladavino ISIS-a. Spomnimo, slednji so iztrebili 90 % iraških in do 50 % sirskih kristjanov.

Kristjani so sicer najbolj preganjano verstvo na svetu. Kot navaja omenjena organizacija, je bilo od novembra 2018 do oktobra 2019 zaradi vere tako ali drugače preganjanih 260 milijonov kristjanov, iz tega razloga pa jih je umrlo 2.983. Porast preganjanja beležijo prav v Afriki in na Kitajskem.

Svet noče videti genocida?

Težko si je zamisliti, da v današnji informacijski družbi česa tako pretresljivega ne bi vedeli. Vse kaže na to, da tisti, ki bi preganjane kristjane lahko zaščitili, tega nočejo vedeti, in si namesto ukrepanja rajši zatiskajo oči.

Trpeči kristjani trkajo na vest Zahodne civilizacije. Afrika je dežela tisočih interesov, in njena bogastva so bila in so njeno prekletstvo, saj so vzrok mnogih vojn. A tu gre za vprašanje po eni strani naše civilizacije; zahodni veljaki, tako politični kot verski bolj ali manj le nemo opazujejo krvavi propad tistega, kar bi morali ustvarjati: civilizacijo in družbo blaginje.

Po drugi strani pa gre za vprašanje naše civiliziranosti, za našo človečnost: zakaj smo zmožni obrniti hrbet bratom, ko nas ti najbolj potrebujejo?

Zadnje objave

Izbor urednika