Napovedano srečanje al-Sisija in Netanjahuja – nova era egiptovsko izraelskih odnosov?

Izraelski predsednik Netanjahu je včeraj na javni tiskovni konferenci potrdil 35 milijard USD vreden sporazum med Egiptom in Izraelom o dobavi zemeljskega plina, ki je največja pogodba, ki jo bo kadarkoli podpisal Egipt, kar se tiče dobave energentov. Že leta 2014 pa je predsednik Biden sprostil Egiptu pomoč v znesku 1,3 milijarde USD za nakup orožja. Trumpova administracija že dalj časa pritiska na predsednika Egipta in Izraela, da bi se formalno srečala na skupnem vrhu, kjer bi obnovili bilateralne odnose med državama, ki so eni ključnih v regiji.

Al-Sisi in Netanjahu sta se že srečala leta 2017 med zasedanjem Združenih narodov New Yorku, kjer sta razglabljala o miru v regiji in gospodarskem sodelovanju. Vojna v Gazi je odnose med državama sicer ohladila, čeprav državi nista prekinili sodelovanja niti na ekonomskem, še manj pa na varnostnem področju. Predstavniki vojske in varnostnih služb se sicer redno srečujejo.

Arabski nacionalizem

Obe sosednji državi imata zgodovino, ki sega daleč v preteklost. Egipt je imel nekoč zelo močno judovsko skupnost, ki pa je bila do konca petdesetih let 20. stoletja v glavnem izgnana po ustanovitvi judovske države, predvsem pa potem, ko se je Izrael pridružil Veliki Britaniji in Franciji v napadu na Sueški prekop. Judovsko premoženje, ki je bilo ogromno, od tovarn do stanovanjskih objektov, je bilo nacionalizirano, v Egiptu pa jih je ostalo manj kot petdeset. Zanimivo je, da so za časa kraljevine Judje uživali velik ugled v Egiptu, zasedali so tudi ministrske položaje, kraljeva družina pa je bila relativno ambivalentna do vprašanja Izraela.

Nasprotovanje ustanovitvi judovske države je bil bolj rezultat povojnega trenda anti-kolonializma in novega arabskega nacionalizma, ki ga je predstavljal Naser, ki je bil takratni motor nacionalistične Arabske republike. Globok anti-semitizem je torej izšel iz arabskega nacionalizma in novega prebujenja islamizma. Zato danes v kairskih knjigarnah še vedno lahko najdemo 'Protokole sionskih modrecev' kot resno čtivo.

Hladni mir

Toda po podpisu mirovnega sporazuma med državama leta 1979 se je zaprlo poglavje nenehnih vojn in odprlo novo poglavje hladnega miru. Toda ne glede na hladen odnos med državama, je v ozadju vedno potekalo sodelovanje na področju energije, varnosti in turizma. Težava visokih egiptovskih oblasti je, da navkljub želji po vzpostavitvi dobrih odnosov z Izraelom, ki jih narekuje predvsem pragmatizem in zavedanje, da islamizem enako kot Izraelu škoduje tudi Egiptu, obstaja javno mnenje, ki ga še vedno vodi precejšnje sovraštvo do Judov. Kot primer, ko je predsednik al-Sisi prevzemal oblast, je bil eden glavnih argumentov njegovih nasprotnikov, torej islamistov, da je judovskega porekla.

Zato je potrebno razumeti, da so egiptovske oblasti javno nedvoumno kritizirale Izrael med vojno v Gazi, v ozadju pa so redno potekala srečanja med člani varnostnih služb in vojske. Najresnejše opozorilo Egipta Izraelu je bilo, ko ta nikakor ni želel palestinskih beguncev na svojem ozemlju, kjer je glavni razlog ravno širitev operacij Hamasa na Sinaju in 'libanonizacija' morebitnih begunskih taborišč. Ne pozabimo, da se je Egipt desetletje, med 2013–2023, boril proti islamistom na Sinaju, kjer so izgubili okoli 3.000 vojakov. Sinajska vojna je bila sicer vzgled dobrega sodelovanja med Izraelom in Egiptom, kjer so si delili informacije, Izrael pa je dovolil egiptovsko kršenje mirovnega sporazuma iz leta 1979, ki ne dovoljuje tankovskih sil v okolici meje.

Egiptovske vodilne elite, ki vidijo Egipt bolj kot konkurenta Izraelu kot sovražnika, imajo še druge interese, predvsem vojaške. ZDA so s predsednikom Obamo ohladile odnose z Egiptom, predvsem zaradi stanja človekovih pravic in udara leta 2013. Obamova politika je tako Egipt približala bližje Kitajski in Rusiji ter ohladila odnose Egipta z Zahodom. Egipt, ki se je začel približevati skupini BRICS, pa je upal na bistveno večji izkupiček, kot ga je dobil. Kitajska, ki financiranja sicer ne pogojuje s človekovimi pravicami, je zmanjšala kreditiranje v Afriki in to takrat, ko je Egipt zapadel v hudo finančno krizo.

Egipt, ki je Kitajski odprl vrata za izjemne posle, predvsem v gradnji mesta New Capital City, je hitro ugotovil, da BRICS ne nudijo ustrezne zaščite ter varnostnih zagotovil. Kitajska je izključno osredotočena na lastne interese, kar se je pokazalo v Jemnu, kjer Kitajska ni želela pritisniti na Rusijo in Iran, dve članici BRICS, ki imata moč umiriti Hutije in tako zagotoviti varne transportne poti preko Rdečega morja. Sueški prekop namreč pomeni eno tretjino prihodka egiptovskega BDP.

Trump za urejanje odnosov med Egiptom in Izraelom

Trumpova administracija, ki je relativno uspešno izpeljala podpis Abrahamskega sporazuma, si zdaj prizadeva urediti še razmerja na Levantu in Severni Afriki. Seveda ima celotna ideja več komponent, kot je recimo varnostna situacija v regiji, ki je ZDA vsekakor nočejo prepustiti BRICS. Potem imamo tu še prodajo orožja, kjer se je Egipt usmeril k Evropi in Kitajski. Egipt se je sicer hudo opekel z nakupom 30 francoskih Rafalov, ki so se izkazali za izjemno nezanesljive in je zaenkrat edina država, ki se je zanimala in kupila kitajske lovce J-10CE, dogovarjajo pa se še za nakup J-20. Toda Egipt je kaj hitro ugotovil, da kitajski lovci ne dosegajo konkurence in so bistveno predragi glede na to, kar ponujajo – krajši doseg, nezanesljiva elektronika, majhna kapaciteta goriva in premajhna nosilnost orožja je le nekaj težav, s katerimi se sooča ponos kitajskega letalstva. Zato se je Egipt ponovno ogrel za nakup vojaške opreme v ZDA, podpisali so že pogodbo za nakup helikopterjev Apache.

Če bo Trumpu uspelo zagnati odnose med Egiptom in Izraelom, potem bo to izjemnega pomena za celotno regijo. Obe državi imata zgodovino, ki sega tisočletja v preteklost. Obe državi imata zelo veliko željo po obuditvi Mediterana, kjer zgledno sodelujeta v varnostni in ekonomski shemi Mediterana (UfM, MD, PactM), kjer deluje 43 držav EU, severne Afrike in vzhodnega Mediterana ter zveze NATO. Nekoč so mediteranske države predstavljale zibelko civilizacije, zakaj ne bi bilo tako tudi v prihodnosti? Zato lahko iniciativo srečanja med predsednikom al-Sisijem in predsednikom Netanjahujem le pozdravimo. Vprašajmo se le, kdaj se bo Evropa zresnila in postala resen igralec na svojem pragu.