Nadškof Zore je pojasnil, zakaj ga ni bilo na proslavo VSO

Odstop škofa Staneta od udeležbe na 'očiščeni' proslavi me spominja, da imam vedno možnost.
In to ni tako malo :-) !

Dostikrat se mi v življenju zdi, da bi jaz sicer raje drugače, toda da me okoliščine (pri)silijo v nekaj. Da sem stisnjena v kot in nimam nobene druge možnosti, kot je ta, za katero se mi zdi, da se mi vsiljuje.

Resnica je, da me nobene okoliščine nikoli ne morejo v nič povsem prisiliti.

Vprašanje je le cena, ki jo bom za svojo svobodno izbiro plačala.

Morda te cene, ko jo bom enkrat ocenila, ne bom pripravljena plačati. Tudi v redu. Vsaj vem zakaj sem nekaj storila in vem, da je bila moja odločitev, da sem imela možnost in sem zavestno in svobodno izbrala . Tudi če mi ta možnost ni bila najljubša, je bila še vedno (po moji kolikor mogoče trezni presoji) najboljša v dani situaciji.

Toda ko bom enkrat začela 'tehtati' ceno, bom morda ugotovila, da je cena, ki jo bom plačala, smešna v primeri z dobrim, ki bo posledica moje drugačne izbire. Izbire, za katero se mi je še pred nekaj trenutki zdelo, da je sploh nimam.
Morda bom ugotovila, da tisto, kar se mi je še hip pred tem zdelo kot edina (a neljuba) možnost, sploh ne pride v poštev.

Morda se mi bo zdelo samoumevno, da je ceno glede na celoto danih okoliščin vredno plačati. Absolutno vredno, čeprav je cena morda kar velika. In jo bom plačala z vsem srcem.


Le zavedati se moram najprej, da možnost imam!

Škof Stane me je s svojo gesto na to spomnil in za to sem mu vedno bolj hvaležna.

Morda je spomnil še koga...

Najlepše od vsega pa je, da je to storil ne da bi koga žalil, ne da bo koga poniževal, ne da bi koga preziral.
( Le izpolnil ni nekih pričakovanj. A človek ni 'stroj za izpolnjevanje tujih pričakovanj. Izpolnjevanje pričakovanj nima nobene povezave z dobrim. Le za neko spačeno 'pridnostjo')

Prepričana sem celo, da tudi notranjega spoštovanja do nobenega od ljudi v tej zgodbi ni izgubil. Ne gre za videz, gre za resnično edinost notranje naravnanosti in zunanjih dejanj. (Toda, če kje, smo v tem vedno majhni. In rastemo.)



'Tisti zunaj' me verjetno ne boste razumeli, tudi ne tisti kristjani, ki niste prerasli otroškega 'delati, kar dela skupnost, ki ji pripadaš', ali kot kdaj posmehljivo temu rečejo: 'kot tvoj župnik reče' (ali politični vodja tvoje stranke, ko smo že pri tem), toda:
Kristjan je človek, ki ima možnost, ko je drugi nimajo več. Ko so večino drugih ljudi že davno pred tem prisilile (morda rahlo zastrašujoče) okoliščine.
Zakaj ravno kristjan?
Ker ima temelj najgloblje. (V jeziku vere, bi rekli, da zida na skali, ki je Kristus.) Ker je vedno na zmagovalni strani. Celo takrat, ko se zdi, da izgublja.


:-) lepota krščanstva :-)
Nič, pa res nič ni temu podobnega!


Hvala ti za to, brat Stane !

Na vse to, kar sem napisala zgoraj, sem misila danes, ko sem v stolnica poslušala njegove besede (takrat še bodočim) novomašnikom. Koliko njega, ki je besede govoril, je v teh besedah... Koliko bolečine, zaupanja in podaritve teh dni....

Zdaj pa, ko sem jih po zvočnem zapisu na radiu Ognjišče delček zapisala, mislim na to, da smo vsi duhovniki po krstu. Ne na tak način, kot ti, ki so bili danes posvečeni, pa vendar so njegove besede tudi za nas. Niso samo za 'nekoga drugega', ki je k temu posebej poklicani.
Vsi smo izbrani in poklicani. Na svoj mali način.

Tole mi je zazvenelo. Globoko. Morda prav ob teh dogodkih:
"... Kaj se ni to zgodilo že na začetku človeške zgodovine, v raju? Končalo se je z medsebojnim obtoževanjem in raja ni bilo več. Zgodba se ponavlja v odtenkih skozi tisočletja, svet pa gazi po krvi in solzah. Oglušel je za krike izkoriščnih in pozabil jokati ob trpljenju nedložnih.
A za takšen svet je Jezus postal človek. Za takšne ljudi je šel na križ.
Saj takšni ljudje potrebujejo odrešenja. Za takšne ljudi je molil in prosil Očeta za odpuščanje. In k takšnim ljudem je poslal svoje učence, ter jim naročil, naj učijo in krščujejo.
Zato se ne bojte, da boste govorili gluhim. Ne bojte se, da boste pot kazali slepim. Kajti ravno gluhi najbolj hrepenijo po besedi in slepi so neizmerno žejni luči.
Takšnim oznanjajte Jezusa Kristusa, za svet pohujšnje in norost. Za tiste pa, ki verujejo, Božjo moč in Božjo modrost.
V morebitnem nasprotovanju, naj vaš korak ne omahujte in naj se vaš glas ne zatrese. Vi ste namreč glasniki velikega Kralja. V Njegovem imenu, v svojem srcu in na svojih ustnicah nosite resnico. In kdor svetu prinaša resnico, mu prinaša svobodo, kajti po Jezusovih besedah nas bo osvobodila resnica.
Za nobeno ceno ne prodajte resnice, ki je Kristus.
Toda ta resnica naj bo vedno odeta v besede ljubezni in spoštovanja, da bo v resnici razodevala Jezusovo bližino.
K temu pogumu vas zavezujejo besede, ki jih boste izgovarjali v Jezusovem imenu: to je moje telo, ki se daje za vas. To je kelih moje krvi, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Te besede ne smejo nikoli postati zgolj simbolika. Ne smejo biti samo navajanje tega, kar je apostol Pavel prejel in zapisal v prvem pismu Korintčanom.
V tem Telesu, ki se daje, mora biti vaše telo, ki se daje za brate in sestre. V teh besedah mora biti vaš čas, vaše poti, vaši napori za evangelij. V krvi, ki se preliva, mora biti tudi vaša kri, ki se preliva v odpušanje grehov.
Jezusova daritev za brate in sestre mora postati tudi vaša daritev za brate in sestre, vse do daritve življenja, če bo potrebno, kar Bog ne daj.
Duhovnik mora biti brez fige v žepu pripravljen za Gospoda in za brate iti tudi v ječo in smrt, če hoče v resnici biti Kristusov duhovnik.
Dragi bratje, vem da boste včasih imeli občutek, da ste prišli do roba, da ne zmorete več, da ste razdali vse svoje moči. Da nimate nobene besede več. Kot bi stopili v praznino.
Tudi takrat se ne ustrašite.
Ozrite se na Jezusa. In se po Njegovem zgledu naslonite na Očetovo srce.
Najsi bo to v poznem večeru, v zgodnjem jutru, naj bo to v celonočnem bedenju z Očetom, ali pa v Getsemaniju skupaj z Jezusom.
Če se boste znali vreči v Očetovo naročje, boste lahko ob smrti tudi v s svetim Pavlom rekli: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil, odslej mi je pripravljen venec pravice. ... "
(Škof Stanislav v homiliji današnjega mašniškega posvečenja)

Moje mnenje: Seveda ni mogel priti in s svojo prisotnostjo v imenu Cerkve 'požegnati' tiste umazane čistke v dneh pred proslavo.
Besede, ki jih je Domovina zgoraj povzela, odražajo tudi mojo žalost in žalost mnogih, ko smo prejšnji teden spremljali, kaj se dogaja. Ne dvomim, da tudi žalost duhovnika, ki je s svojim imenom in svojo osebo podpisal vabilo na proslavo, ko je bila še 'cela', ko še ni bila raztrgana. Ki je bil njen idejni oče, ko je bila še za vse.

Gnojnica, ki se po krivici zliva na škofa Staneta, me boli, je pa delež Kristusovih in škof je gotovo vedel, kaj ga čaka. Taka je žal naša politična stvarnost, taka je 'zemlja naših src', ki jo je poslan rahljati. In tako je življenje Kristusovih.

Odkrito rečeno: nisem niti upala, da bo to storil. Mislila, da se ga žal pač 'ujeli v past' in zlorabili za svojo politično promocijo.
A zato je moja hvaležnost zanj toliko večja!

Hvaležna sen za luč Njega, ki sveti skozenj. Še posebej močno s svojo blago tišino v teh dneh govori nam kristjanom, nam, ki nam to nekaj pomeni in ki to hočemo biti več kot le na površini.

Zato hvala Tebi, Kristus, za mojega škofa.