Na globoko, na globoko.

Kako je zdaj s tem? Ali sta dva, ali so trije? Je pomembno, da sta dva, ali so trije? In ljubezen, mar ni za dva, samo za dva? Je tudi za tretjega? Da, tudi za tretjega in četrtega in petega in šestega in sedmega in osmega in devetega in tisočega in milijontega človeka …  A ker nimam ne časa ne prostora za naštevanje naprej, je najbolje, da zapišem, da je torej ljubezen na koncu koncev resnično za vsakega.

A pozor, ne samo na koncu koncev, ampak tudi na začetku začetkov in tudi v vseh vmesnikih vmes. Če pa je za vsakega in to vedno, potem lahko zapišem, da je za vse in to vedno, mar ne! Menim, da je ljubezen edino čustvo, ki res ne prenese ne preteklika ne prihodnjika. Ne slovnične oblike, kaj šele dejansko. Ne moremo namreč reči: Ljubil sem. Ali pa: Ljubil bom, ampak vedno: Ljubim.

Najgloblja globina globine

Z evangeljskim odlomkom današnje nedelje, ki govori o metanju mrež na resnično globoko, Jezus želi na slikoviti način razodeti, da se temeljne življenjske »ulovitve« ulovijo v in profundis-u  (v najgloblji globini globine). Torej najgloblje.

Tako tudi osnovne življenjske modrosti človek najde prav tam doli, ki pa je v bistvu po teži spoznanja bolj tam gori, visoko in najvišje  v redu spoznanja. Za vsako spoznanje, ki kaj šteje in je izkustveno življenjsko »dobičkanosno« mora nekaj stati; nekoga odrekanja, drugega trpljenja, tretjega moči, spet koga drugega bridkosti, nekoga celo denarja.

Za vsako spoznanje, ki kaj šteje in je izkustveno življenjsko »dobičkanosno« mora nekaj stati; nekoga odrekanja, drugega trpljenja, tretjega moči, spet koga drugega bridkosti, nekoga celo denarja.

Tako je tudi apostola Petra v današnjo-nedeljskem evangeljskem odlomku stalo kar nekaj bridkosti in predvsem zavedanje o svoji grešnosti, saj pravi, ko mu Jezus razodene, da mora vreči mreže na globoko: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« A Gospod mu daje spoznanje, da se bistvo skriva vsaj nekoliko drugje, ali pa čisto kje drugje, kot pa tam, kjer je Peter sam pričakoval in na tiso mesto vedno metal mrežo.

Riba je starokrščanski pomenljiv simbol. Ihtis ali ihtus (v grških črkah ἸΧΘΥΣ) v antični grščini je beseda, ki pomeni riba. Predvsem je znana kot krščanski simbol, saj so ji prvi kristjani nadeli še dodaten pomen, vendar kot kratici, ki v prevodu pomeni »Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik« (Ἰησοῦς Χριστός, Θεοῦ Υἱός, Σωτήρ).

Hrana, po kateri hrepenimo

Ko so apostoli lovili ribe, so jih predvsem za hrano tega sveta, za preživetje. Sicer nisem za izbirčnost oziroma pretirano izbirčnost v hrani, vendar pa kdo rib ne mara. Kaj potem? Po logiki izbirčnosti bi eni to, drugi bi ono. Pri hrani se taka izbirčnost tudi dobro izteče, ker si lahko izberemo hrano, ki nam po okusu ali po sestavi ali po pripravi godi.

Toda v globini našega srca pa vsi želimo, da, želimo in hrepenimo po eni in isti hrani, vedno in povsod, torej kjerkoli in stalno in vedno znova in znova; to je, da hrepenimo in si želimo ljubezni.

Kaj pa takrat, ko jo odklanjamo? Menim, da takrat še bolj kakor kadarkoli hrepenimo in si je želimo.

Toda v globini našega srca pa vsi želimo, da, želimo in hrepenimo po eni in isti hrani, vedno in povsod, torej kjerkoli in stalno in vedno znova in znova; to je, da hrepenimo in si želimo ljubezni.

In Gospod je želel povedati prav to: Kdor je našel, odkril, »ulovil« Mene, je našel in odkril Ljubezen. Ta, ki je vedno med dvema naravnana in odprta na/do tretjega, ki je med tema dvema.

To je razodetje skrivnost Svete Trojice, po kateri smo tudi mi ustvarjeni in se, upam, želimo vedno bolj upodabljati. Zato je odveč vprašanje ali sta dva ali so trije v objemu Božje ljubezni in skrivnosti Svete Trojice?

Vsi smo v objemu večne Božje ljubezni. Ali ni to lepo, ali ni to novica, ki jo je vredno širiti in jo povedati vsakemu! Povedati v besedi in dejanju.

Zato pridi, nekaj ti imam povedati!