Mrcvarjenje kriminalk Agathe Christie v imenu politične korektnosti: Boste tako "popravljene" knjige še brali?

Vir: Pixabay


Pred kratkim smo lahko v medijih prebrali novico o preurejanju knjig pisateljice Agathe Christie. Šlo naj bi za preureditev nekaterih odlomkov v novih izdajah knjig, ki bi se lahko sodobnemu občinstvu zdeli žaljivi. A znamenita angleška pisateljica ni prva žrtev takšnih posegov v njeno literarno dediščino. Podobno usodo so že doletele knjige Roalda Dahla, Iana Fleminga, Hugha Loftinga in Marka Twaina. 

Urejanje že objavljenih knjig za odstranitev vsebine, ki bi jo nekateri morda imeli za žaljivo, ni novost. Pravzaprav (v angleščini) obstaja beseda za retroaktivno odstranjevanje občutljive vsebine: "bowdlerizacija", poimenovana po Thomasu Bowlderju, angleškem uredniku iz prehoda iz 18. v 19. stoletje, ki je objavljal prečiščene različice Shakespearovih del. Medtem ko na sprednji strani knjige piše, da "izvirnemu besedilu ni dodano nič; izpuščene pa so tiste besede in izrazi, ki jih v družini ni mogoče pravilno prebrati na glas," se je Bowlder še vedno soočal z nasprotovanjem, ker so nekateri menili, da je cenzura omadeževala klasično literaturo.  
Medtem ko nekateri trdijo, da je ta praksa oblika skrajne cenzure, drugi pravijo, da spodbuja raznolikost v objavljanju.

Sodobni založniki pogosto najamejo "občutljivostne bralce", da pomagajo pregledati literaturo za morebitno žaljivo gradivo, zlasti otroške knjige. Medtem ko nekateri trdijo, da je ta praksa oblika skrajne cenzure, drugi pravijo, da spodbuja raznolikost v objavljanju. Čeprav je za založnike bolj običajno, da občutljivostne bralce uporabljajo za prihajajoča dela, so nekateri uporabili njihove storitve za pomoč pri prepoznavanju objavljenih knjig, ki bi jih morda bilo treba preurediti. 

Spreminjanje umetniških del pove več o nas samih kot o "problematični" umetnosti


A ta pojav je po mojem prepričanju sporen in problematičen iz več vidikov, pove pa tudi več o nas samih kot o "cenzuriranih" avtorjih. Poleg tega, da gre za priznana umetniška dela, v katera ne bi smeli posegati, s tem na nek način tudi spreminjamo zgodovino. Umetniška dela odražajo čas in družbo, v kateri so nastala. S svojo vsebino, slogom in jezikom nam nudijo vpogled v zgodovinska obdobja, v katerih so nastala. Iz njih lahko razberemo vrednote in predsodke tistih časov. Spoznamo lahko, da se družba ter njene vrednote s časom spreminjajo. 
Umetniška dela odražajo čas in družbo, v kateri so nastala. S svojo vsebino, slogom in jezikom nam nudijo vpogled v zgodovinska obdobja, v katerih so nastala.

S prilagajanjem takšnih del torej potvarjamo zgodovino, saj svoje vrednote preslikavamo na druga obdobja. Tako zgodovino na nek način homogeniziramo. To pa tudi uničuje našo sposobnost razumevanja zgodovine, saj izgubljamo sposobnost predstave, kakšna je družba bila nekoč, ter kakšen je bil vpliv in pomen umetniških del v času njihovega nastanka. Dela, ki jih danes morda lahko razumemo kot "nazadnjaška", so morda v svojem času bila izredno "napredna". Zelo možno je, da so celo pripomogla k razvoju današnjih vrednot.  

Shizofrenična sodobna družba 


Celoten pojav po mojem prepričanju kaže na nenavadne, morda celo shizofrenične lastnosti sodobne družbe. Po eni strani se počutimo izrazito moralno superiorne, po drugi strani pa izrazito čustveno krhke. Prepričani smo, da so naše vrednote višek humanosti, pred katerimi se lahko celotna zgodovina skrije in v sramu skloni svojo glavo. A po drugi strani smo tako negotovi, da se bojimo, da nas bodo vrednote drugih obdobij tako prizadele, da se jim moramo na vsak način izogniti.  

Kaj sledi? Bomo začeli preoblikovati starodavne kipe, da bodo bolj "inkluzivni"? Morda lahko Michelangelovemu Davidu odbijemo spolne organe? Naredimo kipe starogrških atletov bolj debele, da ne bodo širili škodljivega vpliva na našo telesno samopodobo? 
Morda lahko Michelangelovemu Davidu odbijemo spolne organe? 

Vse to kaže, da je za sodobno družbo značilna izrazita moralna aroganca, čustvena krhkost, nespoštovanje umetnosti ter želja po spreminjanju in ponovnemu interpretiranju zgodovine, ki se je ne bi sramovalo niti Orwellovo Ministrstvo resnice.  

Ob tem se spomnim prizora iz ameriške serije The Man in the High Castle, ki prikazuje alternativno zgodovino, v kateri je nacistična Nemčija premagala ZDA ter jo vključila v svoj veliki rajh. Ko učiteljica v sklopu indoktriniranja mladine predstavi Shakespearovo komedijo Beneški trgovec kot prikaz zlobe Židov, v okviru lika bančnika Shylocka, je njena mlada učenka že daleč pred njo. Pretreseno učiteljico opomni, da Shakespeare namiguje, da so Židje ljudje, saj krvavijo: "Tega se ne bi smeli učiti." 

Bo preurejanju umetnosti sledil izbris? 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
12
Ljudsko petje
09:15 - 12:15
JUL
12
JUL
12
Mohorjev večer
20:00 - 22:00