Mlinar na Muri, električni: komu koristi gradnja hidroelektrarn?

Ob dnevu voda je potekal glasen protest pred parlamentom. Zveza društev Moja Mura, ki vodi kampanjo Rešimo Muro, je zahtevala, naj se ustavi načrtovano gradnjo hidroelektrarn na Muri. Vlado je obtožila cenene preračunljivosti in izmikanja.

Zgodba se vleče že dolgo, a kdo ima prav? Bi hidroelektrarna pomenila novo razvojno možnost za regijo, ki ves čas toži, da je izrinjena na obrobje? Je pogled protestnikov preveč romantičen? Je projekt sploh rentabilen? Lahko zaupamo oblasti iz osovraženega centra, da bo delo opravila korektno in res v prid regiji?

Zgodba se vleče že silno dolgo, tako rekoč trideset let. Bolj konkretno pa od l. 2005, ko je država z uredbo Dravskim elektrarnam (DEM) dovolila gradnjo niza osmih pretočnih elektrarn. Že na poti do prve se je zataknilo, saj sta protestirali tako stroka kot lokalna skupnost. Začel se je birokratski in medijski boj, kjer je nekatere argumente težko vzeti resno, tako na eni kot na drugi strani.

DEM se recimo sklicuje na uredbo EU, kjer bi moralo biti 25 % električne energije države iz obnovljivih virov (kar bi HE pomagala doseči) - že res, a DEM to uredbo, ki je mišljena izrazito ekološko, uporablja za utemeljitev grobega posega v okolje.

DEM se recimo sklicuje na uredbo EU, kjer bi moralo biti 25 % električne energije države iz obnovljivih virov (kar bi HE pomagala doseči) - že res, a DEM to uredbo, ki je mišljena izrazito ekološko, uporablja za utemeljitev grobega posega v okolje.

Po drugi strani so protestniki pred parlament prinesli - rekli so, da kot darilo - tri vedra mulja, polnega težkih kovin in strupenih odplak, kar da spuščajo avstrijske hidroelektrarne, ki so v gornjem toku Mure. Ni treba posebnega miselnega naprezanja, da zaključimo, da za to onesnaženje hidroelektrarne niso prav nič krive, v njihovih jezerih se pač usede tisto, kar industrija spusti v vodo. Kar morda niti ni nujno slabo, saj je tako mogoče nesnago iz vode odstraniti in naprej teče vsaj za spoznanje čistejša.

Ljudje kot škodljivci

Vedno znova ugovarjajo gradnji elektrarne zaščitniki okolja in naštevajo posledice za lokalno favno in floro. Pri tem ne moremo mimo občutka, da človeka (torej tudi sebe?) doživljajo kot škodljivca v okolju, tako rekoč strup - in bi včasih pričakoval, da bo sledil poziv k skupinskemu samomoru vsega človeštva. Da rešimo naravo tega hudega bremena. Ali vsak migracija vseh ljudi na Mars.

Pri drugih ugovorih je slutiti, da imajo pred očmi predvsem romantiko Mure: Kocbekove in Kreslinove melanholične viže ... Ki jih neko betonsko korito namesto sedanje skrivnostnosti toka pač ne bi več  porajalo. Ampak takšen argument pač  ne more zdržati. Kot poudarjajo pri DEM, mora interes lokalne skupnosti pač prevladati nad inspiracijo med oblaki hodečih posameznikov.

mnogi državni projekti so neskončni prepadi za denar davkoplačevalcev, kjer se vsi, ki se prigrebejo do korita, mastno okoristijo in za seboj pustijo okostnjakA, ki hitro propade.

Izjave in načrti se že ves čas od 2005 glasijo v tem smislu: omogočiti regionalni razvoj, pomagati degradirani regiji, dati možnost zaslužka ... Poudarjajo, da gre za celosten prostorski načrt, kjer bo vključena širša ureditev prostora, ki bo koristila tako kmetijstvu kot turizmu. Pod pritiskom javnosti, ki se boji za okolje, tudi vse bolj poudarjajo, da bodo zgradbe načrtovane nemoteče in bodo poskušali omiliti ekološko škodo. A ko so l. 2017 pripravili oceno o tem, so neodvisni strokovnjaki ugotovili, da so kar nekaj dejavnikov zanemarili.

Med skrbjo za okolje in finančno injekcijo

Med skrajnostma romantizirane ekologije in brezkompromisne izrabe okolja bomo torej morali tudi v tem primeru iskati pameten kompromis. Trezno odločitev, kjer bo omogočeno preživetje vsem, najprej pa tamkajšnjim domačinom, ki jih vse skupaj pač najbolj zadeva.

Če posamezniki in društva protestirajo pred parlamentom in razgreto pišejo, pa se zdi, da so vodstva občin, na katerih ozemlju naj bi bila HE, ves čas previdno tiho. Morda je obljubljena kuverta le predebela? In če torej podvomimo o lokalni oblasti, lahko toliko bolj razumemo domačine, da apelirajo na državno. In da tej državni oblasti ne zaupajo preveč. Če bi si zaupali, bi namreč verjeli, da bomo skozi proces pogajanj prišli do rezultata in projekta, ki bo sprejemljiv za vse in vsem v korist.

A dogajanje zadnjih let nas žal uči drugače: mnogi državni projekti so neskončni prepadi za denar davkoplačevalcev, kjer se vsi, ki se prigrebejo do korita, mastno okoristijo in za seboj pustijo okostnjaka, ki hitro propade. Morda celo okostnjak, ki umira po obrokih in tako omogoča vedno nove "reševalne ukrepe", "dokapitalizacije" in kar je še ostalih domišljenih metod, kako denar državljanov z manjšim ovinkom pospraviti v žepe priviligiranih.

Da bi znalo biti tako tudi v tem primeru, nam priča že dejstvo, da stroka ugotavlja, da hidroelektrarne na Muri zaradi naravnih danosti ne bi bile posebno rentabilne. Morda je nekomu predvsem važno, da jih - z državnim denarjem - zgradi, pa tudi če so potem samo za izgubo. In seveda pri gradnji pobere svoje odstotke; ter vrne kakšno uslugo za nazaj.

Potem pa je vseeno, če delajo elektriko ali ne, ali se cel podrejo. Torej bi znalo zelo dobesedno veljati: za nami potop!