Mladi kristjani prestrašili levo sceno: pomlajen rod prinaša nov način krščanskega delovanja

Foto: Tomo Strle, Peter Merše, Domovina

Zadnja dva tedna smo bili v Sloveniji kristjani nenavadno izpostavljeni javnemu mnenju. Nenavadno zato, ker medijske pozornosti skorajda nismo navajeni, razen če gre ta v negativno smer, in tudi tokrat se je potrdilo enako pravilo.

Kristjani naj bodo, ampak naj bodo doma

Tako se potrjuje zdaj že staro pravilo novega časa, da se mora vsakršno versko osebno prepričanje umakniti iz javne sfere. Slovenci imamo s tem dolgoletne izkušnje, saj imamo – pred osamosvojitvijo – za seboj desetletja nasilnega umikanja vsega verskega iz javnega življenja; po osamosvojitvi pa so se zadeve sicer nekoliko umirile, vendar družba tihi večini še vedno narekuje, naj se v javnosti karseda sekularizira.

Tako smo nekako sprejeli moderno pravilo, da vse, kar je religioznega, spada v zasebno sfero, javna družba pa naj bi bila »laična« oziroma očiščena vsega religioznega.

No, če smo natančni, to velja predvsem za krščanstvo. Danes lahko v javnem življenju človek zagovarja marsikaj, tudi prepričanja, ki so v svojem bistvu povsem verska, pa bo vse v redu, dokler ne veruješ v krščanskega Boga.

Lahko denimo javno izpoveduješ, da veruješ v obstoj več spolov in tega precej religioznega prepričanja učiš otroke v vrtcu in šoli, ne smeš pa verovati, ali pa vsaj ne javno razglašati, da je po tvojem Bog ustvaril človeka kot moža in ženo.

In prav na tem področju se je zataknilo v zadnjih tednih. Po tem, ko je uspelo v relativni družbeni tišini preoblikovati Zakon o verski svobodi, je na plan privrela »afera zastavice«, ki nas je za nekaj dni zaposlovala predvsem s tehtanjem ustavnih pravic do »svobodnega odločanja o rojstvih svojih otrok« ter »svobode govora in izražanja«.

Lahko denimo javno izpoveduješ, da veruješ v obstoj večih spolov in tega precej religioznega prepričanja učiš otroke v vrtcu in šoli, ne smeš pa verovati, ali pa vsaj ne javno razglašati, da je po tvojem Bog ustvaril človeka kot moža in ženo.

Družbeni boj je privzel novo terminologijo

Skozi postavljanje zastavic, v zadnjem tednu pa skozi debate o javni molitvi, se je pokazalo, da so se nasprotniki krščanstva vendarle ovedli, da na sistem ne morejo več računati. V prejšnjem stoletju se za izrivanje krščanstva iz družbe namreč ni bilo treba posebej potruditi. Za to je poskrbel sam družbeni sistem, posebnih argumentov ni bilo potrebno imeti.

Zdaj, tudi skozi modre odločitve nekaterih slovenskih voditeljev, pa se je pokazalo, da bo potrebno družbeni boj zaostriti in dejansko imeti kak argument, če hoče kdo »obračunati« z vero v javnem življenju. Ne gre več tako, da ljudi samo pahneš ven iz družbenega življenja, čeprav nekateri mediji – ravno tisti, ki tega ne bi smeli – še vedno vztrajajo pri tem staromodnem pristopu.

In tako smo začeli brati o retradicionalizaciji, rekatolizaciji, ponovnem boju za pravice žensk in z njim povezanem »demoniziranju svobodnega odločanja«, verskem fundamentalizmu ter fanatizmu, ki da se je »presadil« k nam iz Amerike.

Prav zanimivo, včasih je bila Amerika kriva kapitalizma, danes je kriva »verskega fundamentalizma«. Na drugi strani, tako smo brali in poslušali po medijih, pa stoji »sodobna«, »demokratična« družba.

Na kratko: kristjan, ki pokaže svojo vero tudi na zunaj, ni del demokratične družbe. Z nakladanjem o demokraciji se dandanes pogosto zavzema zelo nedemokratična stališča.

Težava je v racionalnosti vere

Pri vsem skupaj pa gre za precejšnje nesmisle. Verskemu izražanju se je namreč pripelo nalepko neracionalnega, mitološkega, duhovniki in kateheti pa smo »pravljičarji«.

V resnici pa je paradoks v tem, da so pri nekaterih družbenih vprašanjih tisti »napredni«, »demokratični« člani naše družbe, ki kristjanom očitajo retradicionalizacijo in fundamentalizem, veliko bolj verski, dogmatični v svojih pogledih, kakor je katerikoli kristjan, ki ga jaz poznam.

Ko gre denimo za pravico do splava, sploh ne gre za verski argument. Tudi, seveda, ampak prva je biologija, potem pa lahko debatiramo naprej. Če nekdo trdi, da malo detece sploh ni človek ter si domišlja, da lahko uzakoni svojo pravljico, da lahko odločamo o tem, kdaj je kdo že (še) človek, pa to res meji na pravljico.

Drugič, ko gre za javno molitev, gre za težko pridobljene pravice do svobodnega verskega izražanja, kar velja tudi za katerokoli drugo izražanje. Če lahko nekateri trosijo okrog pravljice o socialističnem družbenem redu, ki dokazano ne deluje, se mi zdi katoliški družbeni nauk naravnost razumski načrt za delovanje družbe.

Če lahko nekateri trosijo okrog pravljice o socialističnem družbenem redu, ki dokazano ne deluje, se mi zdi katoliški družbeni nauk naravnost razumski načrt za delovanje družbe.

Če nekdo pozablja na osnove biologije in družbene ureditve – in lahko to svobodno razlaga v javnosti – se mi rožni venec ne zdi prav nič problematičen.

Osnovni »greh« krščanskega javnega udejstvovanja je torej razumska podlaga, na kateri krščanstvo temelji. In sodobnim pravljičarjem gre to seveda precej v nos, zato pa je treba vklopiti težke kalibre in začeti zmerjati in svariti pred fundamentalisti.

Slabe reklame ni

Na koncu pa vedno velja, da slabe reklame ni. Metanje zastavic po tleh je medije prisililo v poročanje o instalaciji, ki bi jo sicer morda opazil le majhen odstotek Slovencev in Slovenk. Črnina proti življenju prejšnjo soboto je pokazala, kaj je edina možna svetla prihodnost proti temni usodi: otroci. Zgražanje nad dejstvom, da kristjani javno molijo (?!) ter da so k javni molitvi rožnega venca povabljeni predvsem fantje in možje, je poskrbelo, da je cela Slovenija slišala za to plemenito pobudo.

Skratka, javno udejstvovanje kristjanov v javnosti sicer zbudi srd tistih pravih fundamentalistov. Kar pa je na koncu, kot vidimo, njihov avtogol.

Zadnja dva tedna nas učita, da kristjani še vedno nekaj delamo prav. O tem smo lahko prepričani, dokler se bo tolklo po nas.

In hkrati pretekla tedna učita, da je še kako pomembno, da svoja stališča javno pokažemo. Da javno pokleknemo pred sveto Mater Božjo in zmolimo rožni venec. Da se javno veselimo življenja. Da zmedeni javnosti, vsaj tistim, ki jih zanima, damo na voljo naše sporočilo, ki je sporočilo veselja.

Izgubiti navsezadnje ne moremo prav dosti, bi pa to, po desetletjih javnega prezira in odmikanja, pomenilo nov način krščanskega udejstvovanja. Nov, sicer majhen, a močno pomlajen krščanski rod bo morda dal drugačne rezultate v širjenju vere, kot smo jih trenutno navajeni.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Zadnja plat (@zadnjaplat)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15
Iz Ljubljane z ljubeznijo
17. 2. 2025 ob 6:00