Milan Pregelj: "Smisel begunstva je, da prideš v prvo varno državo" (2. del)

Po zavzetju Afganistana s strani talibanov smo se o tamkajšnji situaciji pogovarjali z vojaškim kaplanom Milanom Pregljem, ki je z enotami Slovenske vojske v Afganistanu preživel 7 mesecev med leti 2010 in 2011, kasneje pa tam večkrat ostal za čas praznikov. Deloval je v Heratu, Šindandu in Bala Baluku.

V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali predvsem o situaciji v Afganistanu in delu Slovenske vojske v tej državi. V Drugem delu pa smo naslovili vprašanje begunstva, situacije v Slovenski vojski in vloge kuratske službe v njej.

Ko gledamo posnetke iz letališča v Kabulu, lahko med tistimi, ki se skušajo vkrcati na letala za odhod iz Afganistana skoraj izključno moški. Kje so ženske? Kako da ženske ne bežijo pred Talibani?

To ni novo. Enake podobe smo lahko spremljali tudi v migrantskih valovih leta 2015 in 2016. Velika večina teh, recimo jim begunci, je mlajših moških. Težko je soditi, kdo je resnično begunec, kdo pa se je priključil valu kot ekonomska migracija.

Zakaj gredo samo moški? Verjetno gredo moški naprej, da pripravijo prostor in pride potem družina za njimi. Dokler ne vzpostavijo neke solidne podlage za življenje, se sami »mučijo«. Drugi pa potem pridejo za njimi. Po drugi strani pa ženske pustijo na milost in ne milost v krajih, od koder bežijo.

V Evropskih vojnah v preteklosti so običajno begunci potovali skupaj s celotnimi družinami. Gre morda za ljudi, ki še nimajo družine, ali res pustijo družino zadaj?

Tam sorazmerno mladi ustanavljajo družine, tako da ni verjetno, da bi večina ne imela družine. Ni običajno, da bi dolgo odlašali s poroko.

Zakaj je za slovenske vojake pomembno, da sodelujejo na misijah.

Če smo del zavezništva, ne moremo računati na to, da bomo od zavezništva samo nekaj dobili, ampak moramo nekaj tudi dati. Sodelovanje na misijah zagotovo spada med te stvari. Hkrati pa se s tem vojakom širijo obzorja, ker vidijo drug svet, drug način razmišljanja, življenja, učenje od drugih zavezniških vojska.

Lahko bi povlekli primerjavo s športom. Vojak, ki nikoli ne gre na misijo, je kot športnik, ki trenira, nikoli pa ne gre na tekmovanje. V teoriji pozna vse stvari, manjka pa mu, da jih preizkusi tudi v praksi. To da vojaku misija.

Tudi globalizacija je naredila svoje. Razmišljanje, da lahko braniš domovino izključno na meji svoje države, v današnjem času ne zdrži več. Danes so odnosi globalni. Res pa je, da imajo včasih kakšne misije tudi kakšne učinke, ki jih ne pričakujemo. Ampak vemo kako je biti general po bitki. Takrat je to lahko vsak, v naprej predvideti stvari pa je težko ali včasih celo nemogoče.

Obeta se nam nov migrantski oz. begunski val. Kako oceniti, kdo je res potreben pomoči, kdo pa samo izkoristi priložnost, da se priključi valu?

Mislim, da smo se od leta 2015 nekaj naučili. Zdaj se glasneje govori, da je treba podpreti sosednje države, da lahko sprejmejo begunce. Tisti, ki bežijo zgolj za preživetje, se bodo lahko ustavili tam in tam preživeli. Ko pa se bodo stvari umirile, bodo lahko šli nazaj domov.

Smisel begunstva je, da prideš v prvo varno državo. Ni treba, da je to 10.000 kilometrov stran, lahko je takoj za mejo. Če bo Evropska unija pomagala vzpostaviti začasna begunska taborišča v sosednjih državah, mislim, da smo na pravi poti. Potem bo lažje razločiti, kdo je res begunec. Komur gre za preživetje bo to sprejel, kdor pa ima druge namene, pa mu to ne bo dišalo. Marsikdo, ki je sicer itak mislil oditi, pa ni imel priložnosti, namreč izkoristi kakšen tak val, da bi prišel v Evropo. Tak, ki ni šel iz Afganistana zaradi golega preživetja, ampak, da bi nekam prišel, ne bo ostal v begunskem taborišču. To je lahko kar dobro presejalno sito. Pa nikomur ne privoščim tega, da se znajde v takih razmerah, še posebej, če mu grozi smrt ali zapor.

Nekatere nevladne organizacije vidijo v tem trenutku priložnost, da bi izstopili iz Nata, vidite v tem kakršenkoli smisel?

Ne. Ni sicer na meni, da bi se o tem odločal, ampak kolikor poznam politične odločitve v Sloveniji in znotraj vojske, se ne razmišlja o tem.

Dejstvo je, da v današnjem svetu sam zelo težko obstaneš. Potrebuješ neko zavezništvo. Zavezništvo pa je vedno tako, da nekaj daš in nekaj dobiš.

V letošnjem letu je bilo zaznati opazen porast števila kandidatov, ki vstopajo v Slovensko vojsko. Opažate kakšen premik v vzdušju in morali v Slovenski vojski v zadnjem času, ali gre po vašem mnenju za slučajni porast?

Z julijem se je nekoliko spremenil program usposabljanja, predvsem pa je k temu porastu zanimanja pripomogel nekoliko drugačen pristop k novačenju, predstavitvah in promociji Slovenske vojske, ki kaže, da je to ena potrebna inštitucija za državo, da to ni samo strošek, ampak je tudi investicija.

Najprej v človeka samega. Ko daš skozi vojaško usposabljanje se nekoliko prečistiš, spoznaš, koliko sebe, koliko lahko narediš. Marsikateri kandidat, ko konča usposabljanje, pove, da ni verjel, da je sposoben to preživeti. No, saj nikakor ni tako nečloveško, da se ne bi dalo, ampak vendarle. Spoznajo tudi, da se da z neko voljo, prizadevanjem, redom in disciplino bistveno več doseči, kot da čakaš, kaj se bo zgodilo.

Mislim, da je trenutno tudi politična usmeritev nekoliko bolj  naklonjena temu, da je vojska to kar je in da je potrebna. Da je to konstitutivni del države. Brez tega ni države. V vojski smo veseli tega porasta zanimanja, ki se kaže. Tudi, če ne pridejo vsi, ki pridejo na usposabljanje, z namenom zaposlitve, ampak da odslužijo, kot bi po starem rekli vojaški rok. To je dobro tako za človeka, kot za državo. Če imaš vojaško usposobljene ljudi, potem lahko v težkih trenutkih tudi nanje računaš. Marsikdo pa potem postane gasilec, pripadnik civilne zaščite, gorskih reševalcev, kjer tudi pomaga to znanje. In tako se potem ta duh in vzgoja pozitivno pozna tudi v vsakdanjem življenju v družbi.

Kot kurat skrbite za duhovno oskrbo vojakov. Koliko vojakov se obrača na vas kot kristjani in koliko tistih, ki sicer niso kristjani se obrača na vas, za duhovno oskrbo?

Vojaški vikarat, ki je enota Slovenske vojske, ki skrbi za duhovno oskrbo, smo v Slovenski vojski zelo dobro sprejeti, ne glede na versko pripadnost. Tudi mi ne gledamo na to, kakšne veroizpovedi je nekdo, ampak vsakomur, ki se obrne na nas, pomagamo z njim lastnimi izhodišči. K temu nas zavezujejo tudi pravni akti.

Nikoli izrecno ne propagiramo ali oznanjamo ene ali druge vere, normalno pa je, da spoštujemo lastno tradicijo in pripadnost. Vsi vedo kdo smo in skoraj vsi tudi prihajajo k nam po duhovno oskrbo, ne glede na veroizpoved. Seveda se na nas pogosteje obračajo kristjani, nenazadnje zaradi zakramentalnega življenja, krstov, porok, pogrebov, spovedi, včasih tudi samo pogovorov. Pogosto pogovori tudi niso nujno verski, ampak tudi o nogometu in čem drugem.

Kaj vse poleg same skrbi za zakramentalno življenje vojakov še počnete?

Če se osredotočim samo na misijo, kot je bila v Afganistanu. Pred misijami izvajamo priprave, kot je seznanitev z verstvi na območju, kamor odhajajo naši vojaki, kulturo, zgodovino, duhovno podlago okolja, kamor prihajajo. Kaj se je dogajalo, na podlagi česa so se tam sprejemale ali se sprejemajo kakšne odločitve, kakšni so tam medsebojni odnosi, pravila družbenega življenja.

Naslavljamo etično-moralna vprašanja, ki so povezana z vojsko, tudi mednarodno vojno-humanitarno pravo. Domoljubje kot vrednota, ki je temelj vsem ostalim vrednotam Slovenske vojske.

Ohranjamo tudi zgodovinski spomin naše vojske. To pomeni tudi skrb za umrle pripadnike, ne samo žive. Vsako leto se spomnimo pokojnih. Potem je to še vojaška zgodovina, ohranjanje tradicije, dogodki v povezavi s prvo in drugo svetovno vojno, posebej prvo, glede druge se malo manj na nas obračajo.

Sodelujemo tudi z veteranskimi organizacijami, kot so Veterani vojne za Slovenijo, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in tako naprej. Organiziramo predavanja kulturno, versko ali etično moralnega značaja, kjer povabimo kakšnega gosta, da kaj pove.

Veliko je pa čisto osebnih pogovorov. Ne nujno globoko teoloških, včasih so potrebni tudi kakšni drugi.