Mednarodna konferenca katoliških pedagogov: V viharnih časih skrbimo za narodove korenine

Brez domovinske vzgoje ne more biti narodne zavesti, brez te pa narod ne more preživeti, sploh ne v kritičnih časih, je na že sedmi mednarodni konferenci Vzgoja za ljubezen do domovine in države dejal predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Lojze Peterle. Strinjal se je s tistimi, ki menijo, da so narodove korenine danes ogrožene, tudi ostali govorniki pa so poudarili potrebo po skrbi zanje v viharnih časih. Pozvali so tudi k občutljivosti, ko gre za rabo slovenskega jezika, ki je sicer na ustavni in zakonski ravni dobro zaščiten, a se to v praksi ne pokaže. 

Konferenca v organizaciji Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je letos nosila naslov Korenine narodovega drevesa. Že takšen naslov pa po besedah Peterleta marsikoga moti. In če smo se Slovenci nekdaj borili, da preživimo »na robu«, je danes problem slovenske zavesti kar v središču Slovenije, je opozoril. Kot je ponazoril, se je njegov znanec, koroški Slovenec, nedavno odpravil v Ljubljano, da bi tam občutil slovensko ozračje, vendar pa v gostilni v središču prestolnice ni našel menija v slovenščini. 

V luči nedeljskega državnega praznika, dneva Rudolfa Maistra, se je Peterle dotaknil tudi slovenskega vojaka kot posebnega vidika narodovega drevesa. Kot je poudaril, tudi za Maistrove vojake velja, da so delali pravo stvar in so bili slovenska vojska. Ko gre za slovensko teritorialno obrambo, pa je bila njena prva različica, ki je nastala pred več kot 50 leti, ob napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško, zavezana Beogradu. Resnično slovenska teritorialna obramba pa je nastala v času priprav na osamosvojitev, ko je prvič zadišalo po slovenski vojski, je pojasnil. 

V času norosti globalizacije pozornost koreninam 

Izpostavljene pa niso le korenine slovenskega naroda, pač pa širše. Krošnje dreves evropskih narodov se upirajo viharjem globalizacije, samouničevanja in raznih drugih norosti, ki grozijo tako človeku kot njegovi identiteti, je v nagovoru ponazorila predsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije Helena Kregar. Ti viharji so po njenih besedah tako močni, da se upravičeno bojimo tudi za korenine dreves. »Zato je prav, da jim posvečamo veliko pozornosti in ljubezni,« je poudarila. 

Začetki konference Vzgoja za ljubezen do domovine in države sežejo v sredino prejšnjega desetletja; prvo so pripravili novembra 2019 v Radljah ob Dravi. Kot je na letošnji izvedbi pojasnila Helena Kregar, je v tistem obdobju dozorelo spoznanje, da je na slovenskih šolah premalo prepoznavnih domoljubnih vsebin, kar jih je vodilo do sklepa in moči, da od tedaj vsako leto organizirajo mednarodno srečanje, na katerem tovrstne vsebine osvetlijo tudi s strokovne plati. 

Da je takšnih vsebin v šolskem prostoru premalo, se sicer zavedajo tudi v drugih sorodnih združenjih. A kritična masa tistih, ki vrednote domoljubja gojijo, je marsikje premajhna, je v nagovoru navzočim v OŠ Frana Albrehta Kamnik pojasnila Kregarjeva. 

Za premagovanje polarizacije 

Monika Glücks Donko, ravnateljica OŠ Frana Albrehta Kamnik, je med drugim poudarila, da je prav šola prostor, v katerem se prebuja in krepi ljubezen do domovine. Moč in rast našega skupnega narodnega drevesa je v veliki meri odvisna od vzgoje naših otrok oziroma prihodnjih rodov, je dejala. Le tisti, ki spoštuje sebe in svojo domovino, pa lahko po njenih besedah iskreno razume in spoštuje tudi druge narode. 

Da bi bile korenine narodovega drevesa karseda močne, si prizadevajo tudi v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik. Njena direktorica Breda Podbrežnik Vukmir je med drugim opomnila, da so v knjižnici začutili val ogorčenja ob njenem poimenovanju po pesniku Francetu Balantiču, kljub temu da gre za vrhunskega literata. Ob tem je pozvala k premagovanju polarizacije. 

Moč in rast našega skupnega narodnega drevesa je v veliki meri odvisna od vzgoje naših otrok oziroma prihodnjih rodov. 

Srčika našega naroda 

Predsednik Državnega sveta RS (DS) Marko Lotrič je posebej pozdravil tudi udeležence iz tujine in poudaril, da ljubezen do domovine povezuje ljudi, ne glede na geografske meje. Le globoke in zdrave korenine po njegovih besedah omogočajo tudi zdravo rast. »Naša naloga je, da mladim te vrednote ne le predstavimo, temveč jih živimo. Samo z zgledom lahko vzgojimo odgovorne, svobodne in ustvarjalne državljane,« je poudaril predsednik DS. 

Poudaril je vlogo Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki z različnimi oblikami strokovnega dela krepi odgovorno državljanstvo ter utrjuje pomen domoljubne vzgoje v slovenskem prostoru. Mednarodna udeležba pa po njegovih besedah dokazuje, da vrednote povezujejo tudi ljudi onkraj meja. 

Državni svet sicer konferenco podpira že od njenih začetkov. Pred Lotričem se je je udeleževal njegov prejšnji predsednik Alojz Kovšca. Zbrane pa so v soboto pozdravili tudi predstavniki lokalnih oblasti in institucij. Kamniški župan Matej Slapar je sodelujočim dejal, da so »srčika našega naroda«, zaradi katere smo lahko upravičeno optimistični o vrhunski vzgoji prihodnjih generacij. 

Marko Lotrič: »Naša naloga je, da mladim te vrednote ne le predstavimo, temveč jih živimo. Samo z zgledom lahko vzgojimo odgovorne, svobodne in ustvarjalne državljane.« 

Slovenščina v zavesti Slovencev ni več vrednota 

Filozofinja in komparativistka, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc je v prvem od osrednjih panelov osvetlila pomen izobraževanja v maternem jeziku za intelektualni razvoj posameznika. 

Kot je ocenila, živimo v času, ko se zdi, da slovenski jezik še nikoli doslej ni bil tako pravno zaščiten. Ustava jasno določa, da je slovenščina uradni jezik Republike Slovenije, imamo tudi poseben zakon o javni rabi slovenščine. A če le za hip stopimo iz pravnih aktov in se sprehodimo po Ljubljani, je realnost drugačna, je ocenila dr. Ignacija Fridl Jarc. 

»Popiješ kavo v 'Caffe Trieste', greš mimo 'Čevapa' na Beethovnovi, se srečaš s prijateljico v 'Stazione Parenzana' in vmes lahko obiščeš vsaj še kakšen 'Smash burger' ali 'Pizzerijo' Foculus,« je ponazorila. Kljub vsem številnim zakonskim podlagam torej slovenščina v zavesti slovenskih ljudi ni več vrednota. 

»Zgodil se je paradoks, da je v trenutku, ko je postala slovenščina pravno zaščitena, očitno v ljudeh obveljalo prepričanje, da je država dolžna skrbeti za naš jezik, ga zaščititi z vsemi možnimi pravnimi podlagami, skrbeti za njegovo ohranjanje, za bralno kulturo, Slovenke in Slovenci pa smo se otresli tega bremena, da ga moramo čuvati, spoštovati in javno upravljati,« je pojasnila. 

Samorušilni nihilizem 

Ne le takrat, ko gre za brezbrižno uporabo tujih izrazov in v javnem prostoru, pač pa se celo na strokovni oziroma univerzitetni ravni pojavljajo težnje po uporabi tujega jezika oziroma angleščine v izobraževalnem procesu. 

Posredovanje znanja v angleščini, za kar si prizadevajo nekateri univerzitetni in akademski krogi, po njeni oceni ni zgolj »sramotno izdajstvo slovenskega jezika, ampak ima za posledico zavestno poplitvenje strokovnosti in zmanjševanje znanstvene ravni ter sposobnosti slovenskih raziskovalcev«. 

»Samorušilni nihilizem pronica v vse pore našega življenja, tudi v izobraževanje,« je opozorila. Načel ni le družinskega jedra, ampak tudi naš skupni jezik, materinščino. O tem, kako zelo pomemben je materni jezik, pa pričuje knjiga Vznemirljivo potovanje po razvijajočih se možganih avtorice Tine Bregant, v kateri ta dokaže, da otroci materinščino razumejo kot vrojeno lastnost. 

Dr. Ignacija Fridl Jarc: »Samorušilni nihilizem pronica v vse pore našega življenja, tudi v izobraževanje.« 

Dvojina omogoča drugačno govorico ljubezni 

Nikar ne nasedajmo tistim, ki trdijo, da je multikulturnost v tem, da znamo več jezikov hkrati, je pozvala. Če ne bomo najprej dobro poznali svojega lastnega jezika, ne bomo poznali nobenega jezika, je prepričana dr. Ignacija Fridl Jarc. 

Izpostavila je dvojino kot bogastvo slovenskega jezika. »To, da slovenščina premore dvojino, da lahko izreka odnos med 'jaz' in 'ti', omogoča našemu narodu drugačno govorico ljubezni in pesnjenju odpira načine izrekanja, kot jih ne moremo najti v drugih jezikih,« je poudarila. 

Oko in uho za slovenščino 

Vprašajmo se, »ali še čutimo iskrico«, da se upremo diskreditaciji slovenščine v javnosti, je pozvala dr. Ignacija Fridl Jarc. V šolskem okolju je po njenem mnenju treba privzgojiti občutek, da je z vstopom v drugo državo in v izobraževalni proces samoumevno, da sprejmeš pouk v drugem jeziku, kot ga samoumevno sprejmejo vsi Slovenci, ki se šolajo na tujem. »Nikomur ne pride na pamet, da bi zahteval, da se tujejezični pouk izvaja v slovenščini, in prav nihče jih ne vpraša, kako dobro poznajo jezik izobraževanja.« 

Napovedala je tudi poseben projekt Slovenske matice z imenom Oko in uho za slovenščino. V okviru projekta bodo prihodnje leto pozvali osnovne in srednje šole, naj si učenci in dijaki zapisujejo tujke v svojem okolju. Zbrano bodo nato predali inšpekciji na ministrstvu za kulturo. 

»Ker nismo izobraženi, smo razdeljeni« 

Dr. Borut Holcman, profesor zgodovine prava in diplomirani teolog, pa je v svojem predavanju med drugim izpostavil vrednoto izobraževanja, ki je v mednarodnih dokumentih pogosto zanemarjena. V splošni deklaraciji o človekovih pravicah je izobraževanje na 26. mestu, v konvenciji o otrokovih pravicah pa komajda na 28. in 29. mestu. »Izobraževanje je vrednota. Ker nismo izobraženi, smo razdeljeni. Ker nismo izobraženi, smo sovrag sovragu, ne pa brat bratu,« je poudaril. 

Obenem je navzoče učiteljice in učitelje pozval, naj v predavalnicah s svojim zgledom brišejo meje, ki jih drugi rišejo med nami. Ob tem pa je poudaril tudi vlogo krščanstva v zgodovinskem polju izobraževanja. Cerkev je namreč edina ustanova v Evropi, ki je dosledno ohranjala interes za gojenje znanja. Že Primož Trubar je v svoji Cerkovni ordningi zapisal, da je zelo pomembno »izobraževanje mladeži«, je spomnil dr. Holcman. 

Dr. Borut Holcman: »Izobraževanje je vrednota. Ker nismo izobraženi, smo razdeljeni. Ker nismo izobraženi, smo sovrag sovragu, ne pa brat bratu.« 

»Znanje je moč, neznanje premoč« 

Pokojni slovenski pisatelj Žarko Petan je v enem svojih aforizmov zapisal: »Znanje je moč, neznanje premoč.« S šaljivo pripombo je svoj pogled na percepcijo izobraževanja ponazoril ddr. Igor Grdina. »Neznanje bo vedno slonelo in se vzdrževalo na moči. Vedno bo moralo biti plačano,« je pojasnil. 

Izpostavil je vlogo jezika kot elementa razumevanja med generacijami. Ohranjanje stika s predniki omogoča zavedanje, da so tudi oni imeli določene izkušnje in »nam ni treba začeti od Adama in Eve«. Zgodovina je zakladnica izkušenj, ki razkriva, kako so predniki ravnali v določenih situacijah. Če v podobni situaciji ravnamo danes, bo uspeh morda večji, morda manjši ali identičen, a posledice bodo drugačne. 

Ko gre za jezik, je ta veliko pomembnejši in bolj bistven, kot se zdi na prvi pogled. »Jezik bolj oblikuje ljudi, kot oblikujejo ljudje jezik,« je ddr. Grdina citiral nemškega filozofa Johanna Gottlieba Fichteja. Zavzel se je za aktivno državljanstvo pri ohranjanju zgodovinskih dejstev, povezanih z nastankom in razvojem jezika. 

Ddr. Igor Grdina: »Jezik bolj oblikuje ljudi, kot oblikujejo ljudje jezik.« 

Megla v besedah, megla v identiteti 

Čut in ljubezen do domovine sta zaznamovala tudi druge konferenčne prispevke, je ocenil pater Silvo Šinkovec, duhovnik, psiholog in vzgojitelj ter urednik revije Vzgoja. V sklepnem nagovoru je poudaril zlasti pomen tovrstnih dogodkov v luči globalizacijske filozofije, ki je tako močna, da povozi identitete mnogih, tako osebne kot narodne. 

Zato znotraj tega sveta po njegovih besedah potrebujemo jasno osebno stališče in tudi skupno prizadevanje za krepitev vrednot domoljubja. Od izpostavljenih vsebin mu je posebej ostala v mislih ta, da spreminjanje pomenov besed oziroma zamegljevanje njihovih resničnih pomenov pomeni tudi meglo v identiteti. V skupinah je bilo mnogokrat tudi izpostavljeno, da je prav šola prostor krepitve narodne identitete. 

Med domoljubjem in nacionalizmom 

Ena rdečih niti letošnjih panelov in razprav na konferenci je bilo gotovo tudi vprašanje domoljubja v odnosu do kritik o nacionalizmu. Tudi več razpravljavcev se je v tem kontekstu dotaknilo vloge tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je na takšne opazke odgovarjal, da imeti svoj jezik, identiteto in kulturo pač ni nacionalizem in da je pri človeku z zdravo pametjo in srcem ljubezen do lastne kulture in naroda na prvem mestu. 

S podobnimi izzivi oziroma etiketami se v šolskem prostoru marsikdaj srečujejo tudi katoliški pedagogi, po besedah koordinatorice organizacijskega odbora konference Marije Pisk zlasti v bolj »rdečih« okoljih. So pa deli Slovenije, v katerih se tudi s takšnimi stališči da čisto lepo živeti in delovati. Seveda pa je v šolah vse to zelo odvisno od vodstva. 

Pedagogi s hrbtenico 

Če vodstvo v prvi vrsti gleda na strokovnost učiteljev in učiteljic, praviloma ne »zganja cirkusa« in učitelju pusti, da izvaja dejavnosti po svoji presoji. V tem pogledu je pomembno le, da sledi učnemu programu, je povedala Marija Pisk. Seveda pa je veliko odvisno tudi od suverenosti učitelja. Če gre za učitelja s hrbtenico, potem zna vedno tudi zagovarjati, kar pove in naredi, hkrati pa vse to zna poiskati tudi v učnem načrtu. 

Nekoliko večji izziv je takšna drža za mlade učitelje, ki komaj začenjajo z učiteljskim poklicem. Vsaj dokler si ne pridobijo nekaj izkušenj in se ne obdajo z ljudmi, ki z njimi delijo izkušnje, je pojasnila koordinatorica letošnje konference. Pogosto pa se po njenih besedah tudi zgodi, da se vodstva šol niti ne vtikajo v posamezne dejavnosti učiteljev. 

Če ima učitelj hrbtenico, zna vedno tudi zagovarjati, kar pove in naredi, hkrati pa vse to zna poiskati tudi v učnem načrtu. 

Udeleženci še iz sedmih držav 

V okviru konference so na svoj račun prišli tudi učiteljice in učitelji iz Slovenije in tujine, ki so v okviru delavnic predstavili svoj trud za vzgojo otrok in mladih za ljubezen do domovine. Kot je za Domovino pojasnila Marija Pisk, so se te letos udeležili tudi učitelji in učiteljice iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Nemčije, Romunije, Ukrajine in Argentine, ki so skupaj pripravili 12 prispevkov. Piskova je bila posebej zadovoljna z udeležbo kolegov iz sorodnega hrvaškega društva, s katerim tudi sicer odlično sodelujejo. Skupaj s slovenskimi udeleženci je bilo tako na konferenci predstavljenih 61 referatov v osmih skupinah, od tega sta bili dve skupini preko spleta, da so omogočili udeležbo tudi tistim, ki bi težko prišli v Kamnik. Po konferenci bo izšel tudi zbornik z vsemi prispevki. 

Z udeležbo na konferenci je sicer Marija Pisk zelo zadovoljna, prav tako pozitivne odzive dobiva od njenih udeležencev. Sama je sicer kot koordinatorica pripravljalnega odbora zbirala prispevke, o dogajanju obveščala udeležence in bila v stiku z moderatorji. 

Posebej je izpostavila tudi prispevek prejšnje koordinatorice Erike Ašič, sicer aktualne odgovorne urednice medija, ki ga pravkar berete. Skupaj z organizacijskim odborom so tekom let zasnovali sedanjo obliko konference.  

Za kulturni program na letošnji konferenci so poskrbeli učenci šole gostiteljice pod mentorstvom gospe Marjete Kregar ter glasbenika Tomaž in Ana Plahutnik s pesmijo ob citrah. 

Epidemija dala konferenci dodaten zagon 

Podobne občutke po letošnji konferenci deli tudi član organizacijskega odbora Ivo Piry, ki je med njenimi pobudniki že od vsega začetka. Predmet državljanske vzgoje je bil po njegovih besedah še pred desetletjem bolj namenjen domoljubnim temam kot v letih, ki so sledila. Na različnih ravneh so učitelji zaznavali, da se temu posveča premalo pozornosti. Po že omenjeni prvi konferenci v Radljah ob Dravi so se v društvu sicer soočili z izzivom epidemije covida-19, ki pa so ga iznajdljivo obrnili sebi v prid. 

Preko spletne aplikacije so namreč v konferenco lahko vključili tudi udeležence, ki živijo in delujejo izven meja domovine, tudi iz Argentine, Kanade in Švedske. To je konferenci dalo nov zagon, saj so učitelji lahko iz prve roke slišali pričevanja tistih, katerih predniki so morali zapustiti domovino. Največ aktivnih udeležencev konference je sicer učiteljev, toda njihovo znanje in izkušnje lepo dopolnijo udeleženci drugih poklicev.  

Že pred prvo konferenco v Radljah ob Dravi so postavili krovni naslov: Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki mu nato iz leta v leto dodajajo različne podnaslove. Skozi leta so se tako med drugim zvrstile različne tematike, vezane na kulturno dediščino in slovenski jezik. Vsako leto na izbrano temo nato poiščejo tri prepoznavne in uveljavljene govorce, je pojasnil Piry. 

V pripravi že prihodnja konferenca 

Konferenco vsako leto ministrstvo za vzgojo in izobraževanje vključi tudi v katalog izobraževanj za učitelje Katis, kar ji po njegovih besedah daje dodatno težo v šolskem prostoru. Gre namreč za program, namenjen strokovnim izpopolnjevanjem, ki omogoča pridobivanje točk za napredovanja. Tudi zato je takšna konferenca še bolj zanimiva za različne ravni učiteljskega poklica, je poudaril Piry. 

Z vnemo se že pripravljajo na konferenco prihodnje leto, ki bo po njegovi napovedi v znamenju »domoljubja skozi znanje in dejanja«. Tem torej nikoli ne zmanjka, pravijo pa tudi, da je konferenca nekakšno seme, za katero upajo, da bo dolgoročno obrodilo sad. 

Največ aktivnih udeležencev konference je učiteljev, njihovo znanje in izkušnje pa lepo dopolnijo udeleženci drugih poklicev. 

(D228, 20-23)