Medijska (ne)svoboda v Rusiji: še en novinar "padel z balkona", z novim zakonom še strožja cenzura interneta

Uredništvo

23. 4. 2018 ob 14:02
1 komentar

Svet

Rusija po ugotovitvah organizacije Freedom House sodi med svetovne države, ki nimajo svobode tiska. V državi so vzpostavili skoraj popolni nadzor nad domačimi mediji, prejšnji teden je "z balkona padel" novinar, že 38. od leta 1992, ki je v tej državi umrl v sumljivih okoliščinah.

Prav tako se s svobodo govora v zadnjih letih v Rusiji ne more pohvaliti internet: oblasti so brez utemeljenih razlogov blokirale dostop do spletnih strani in blogov, kot je recimo spletna stran Jehovih prič ali pa blog glavnega predstavnika opozicije Alekseja Navalnega.

Za nameček število regulacij interneta le še strmo narašča: od petih leta 2014 pa vse do 114 v lanskem letu. Med najnovejšo spada tudi nov zakon, ki bo oblastem dovolil blokirati strani, ki bodo objavljale "klevete" proti ruskim državljanom, piše The Moscow Times.

Sumljiva smrt raziskovalnega novinarja Maksima Borodina

Prejšnji teden je v sumljivih okoliščinah v Rusiji umrl še en raziskovalni novinar, že 38. po vrsti v zadnjih 25 letih.

32-letnega Maksima Borodina so našli mrtvega, potem ko je padel z balkona v 5. nadstropju svojega stanovanja v Jekaterinburgu, 5. največjem ruskem mestu na sibirski strani gorovja Ural.

Vsedržavno pozornost je pritegnil s svojim preiskovanjem ruskih najemniških enot podjetja Wagner, ki delujejo v Siriji, kot tudi korupcije med uradniki v svoji domači regiji.

Policija kriminalističnega primera ni odprla, saj so potegnili sklep, da je šlo bodisi za samomor, bodisi za nesrečo.

"Dostop do internetnih virov se bo lahko omejilo, če bo stran zavrnila odstranitev neresničnih informacij, ki bi jemale čast, dostojanstvo ali pa poslovni ugled državljana," so tvitnili na profilu ruskega parlamenta. Ruski državljan se bo lahko, če bo na spletu našel vsebino, ki bi jo razumel kot blatenje oz. onečaščenje njegovega imena, pritožil na sodišče. Če bo njegova pritožba utemeljena, se bo vsebina blokirala. Do sedaj se je lahko stran, če vsebine ni želela odstraniti, "izmuznila" z denarno kaznijo.

Zakon nevarno blizu tistemu iz leta 2012

Poteza bi se zdela korektna, če ne bi obstajal preširok manevrski prostor tega, kaj točno se lahko interpretira kot blatenje imena državljana. To na koncu vodi v cenzuro vsega, kar ne ustreza državni oblasti ali priviligiranim državljanom.

Podobno vprašanje je prinesel zakon iz leta 2012, ki je zavoljo "zaščite otrok" zahteval blokiranje strani, ki so povezane z (otroško) pornografijo, drogami in ki lahko spodbujajo samomorilnost. Nekaj mesecev kasneje so se na črno listo strani, ki jih je treba blokirati, dodali še vsebine, ki bi lahko vsebovala elemente ekstremizma, ki bi vzpodbujale nezakonita zborovanja, sovraštvo in kršile uveljavljeni red.

Zakon se je pojavil v času vala protestov v Moskvi, ki so potekali od leta 2011 in 2013 in na katerih so si protestniki prizadevali za pravične volitve. Na črnem spisku so se znašle ravno spletne strani, ki so spodbujale k protestom, zaradi "pozivanja k nezakonitemu ravnanju", med drugimi tudi blog najglasnejšega Putinovega političnega nasprotnika, Alekseja Navalnega.

Zaradi "napada na temelje ustave" je bilo blokiranih več strani, na katerih je potekala diskusija o osamosvojitvi Sibirije, zaradi "propagande netradicionalnih odnosov med spoloma" pa članek o geju, ki je zaradi svoje spolne usmerjenosti izgubil službo učitelja. Na račun ekstremizma so oblasti blokirale dostop do spletne strani Jehovih prič in nekaterih materialov, povezanih z islamom.

Danes je v Rusiji prepovedanih več kot 12.000 spletnih strani, od tega več kot 5.000 brez trdne osnove.

Situacija se je na spletu še posebno poostrila v letu 2017, v katerem so pravniki, ki so napisali poročilo za Mednarodno skupino za človekove pravice Agora, zaznali 115 tisoč primerov internetne cenzure, od tega pa je kar 110 tisoč primerov povezanih z blokiranjem vsebine.

Znatno se je povečalo število primerov kazenskega pregona (411, kar je več kot sto primerov več kot leto poprej), kot tudi število razsodb za zaporno kazen (43, kar je 11 več kot leta 2016).