Matic Vidic, logoterapevt: Romom se še vedno ne splača delati

Matic Vidic je karizmatični logoterapevt, ki je v mladosti prehodil dolgo pot najhujših družinskih preizkušenj ter se vzpostavil kot oseba z močno duhovno konstitucijo, ki zdaj pomaga ljudem v stiski. Poznal je Aleša Šutarja in organiziral molitev za čudež. Ta se je zgodil na drugačen način. Že leta pomaga Romom, do katerih je zaradi slabih izkušenj dolga leta gojil negativna čustva. Danes spada v majhno skupino najbolj kompetentnih sogovornikov, ko gre za romsko problematiko v državi. 

Osebno ste prijateljevali s pokojnim Alešem Šutarjem. Zakaj je njegova tragična smrt pomenila tako spremembo? Nekje ste namreč napisali tudi, da vam je bil idol. 

Resnično je bil čudovit in srčen človek. Bil je DJ in mladi smo hodili na zabave, ki jih je organiziral. Zmeraj je bil v trendu, predvsem pa umirjen in ob umirjenih ljudeh se zmeraj dobro počutimo. Rad si je vzel čas za pogovor in rada sva razpravljala o aktualnih temah. Vedno je prisluhnil in z njim so bila vedno lepa druženja. Novomeščani smo res izgubili velikega človeka. 

Aleš Šutar je bil DJ in mladi smo hodili na zabave, ki jih je organiziral. Zmeraj je bil v trendu, predvsem pa umirjen in ob umirjenih ljudeh se zmeraj dobro počutimo. 

Tisti večer, ko je njegovo življenje veselo na nitki, ste organizirali molitev. Zbrali ste se zvečer v cerkvi. Kako je bilo takrat? 

Ja, zelo težko je bilo. Bili so klici: »A veš, da Aca ni več, a veš, kaj se mu je zgodilo?« Bili so tudi očitajoči klici, češ, ti, ki se ukvarjaš z Romi, veš, kaj se je zgodilo? Kaj boš pa zdaj naredil? In sem čutil ta strah in jezo. Tudi sam sem čutil, da je nekaj treba narediti. Začutil sem, da je potrebna molitev. Ko so njegovi bližnji prijatelji povedali, da so zdravniki rekli, da ga lahko reši le še čudež, sem rekel, potem pa potrebujemo čudež. Na družbenih omrežjih sem objavil, da imamo zvečer ob osmih molitev. Res smo se zbrali, cerkev je bila polna in prišli so vsi bližnji, njegovi domači, predvsem pa prijatelji. Vsi smo prepevali, molili rožni venec in molili za čudež ozdravljenja, vendar se je zgodil drugačen čudež. Čudež, ki je povezal celo Slovenijo, napolnil Glavni trg, kot je to znal le on. On je bil tisti, ki je vedno napolnil središče Novega mesta z različnimi prireditvami. Tokrat ga je še zadnjič, do zadnjega kotička. To je bil zagotovo čudež. Čudež, ki smo ga imenovali »Vsi smo lahko Aco«. 

Na njegovem slovesu, na njegovem pogrebu ste imeli tudi pridigo. Kaj ste tam povedali?  

To geslo »Vsi smo lahko Aco« me je nagovorilo. Vsi smo lahko čuteči do drugega in smo drugim prijatelji. Vsi smo lahko odprti in delamo za dobro družbe. On je namreč zmeraj videl nekaj več, nikoli ni gledal le nase. V pridigi, v nagovoru pri pogrebni slovesnosti, sem poudaril ravno to. Spominjal sem se, ko sem bil sam iskalec vere ali neke potrditve. Veste, iti v cerkev je zmeraj nek sram v naši družbi. Ko pa sem pri frančiškanih videl Aca, kako sedi tam v cerkvi in moli, sem si rekel, pa saj to je to. Aco je vedel, Aco je bil človek trenda in je vedel, kaj je prava pot.  

Jasno je, da Romi v stoletjih nikoli niso bili zelo priljubljena populacija. Pozabljamo, da so doživeli kataklizmo med drugo svetovno vojno, tako s strani nacizma kot tudi komunizma. Pri nas je komunistična oblast leta 1942 dala pobiti vse Rome, ki so ji prišli v roke. Govorimo o genocidu nad Romi. Kako je bilo v preteklosti v vašem otroštvu?  

Vsaka hiša je imela svojo ciganko, za katero je skrbela. Za vse, kar je ostajalo od hrane in drugih dobrin, oblek, smo imeli v shrambi eno polico, ki je bila 'za našo ciganko'. Ko je ta ciganka prišla, je lepo počakala pred hišo, navadno v soboto, pred 12. uro. Rekli smo: Mama, tvoja ciganka je prišla. In mama je šla iskat stvari, še par besed sta si izmenjali in je šla. Če je prišla druga ciganka, smo rekli: Ti nisi naša ciganka, mi imamo svojo ciganko. Tako je tudi ta mama ciganka uvajala svojo hčer, da je potem, ko je ona odšla, hči prevzela njeno mesto. 

Bilo je resnično sožitje, ki pa je sčasoma bledelo, in to prav zaradi drznih kraj, tatvin, groženj in tako naprej. Ravno tako so začeli razni politični akterji opozarjati na neenakosti, ki so sicer bile. Bivali so na tuji zemlji, tudi pri nas, a so prišli prej vprašat. Ko so pa začeli zidati hiše, kazati na neko stalnico, se je začelo nasprotovanje temu, saj bi pred zakonom morali biti vsi enaki, črne gradnje pa je treba porušiti. Oni so bili bolj drzni, mi pa bolj nezaupljivi. In ko nam očitajo, da nismo dovolj tolerantni in strpni, se lahko vprašamo, kako ne, če smo pa vedno sadili eno vrsto krompirja več, čemur smo rekli ciganski davek, saj je vedno nekaj zmanjkalo. Vse to se je spremenilo, ko so se začele dogajati bolj drzne tatvine, vlomi v hiše, stari mami je pošla vsa zlatnina, izginevalo je razno orodje. Takrat se je pa začel ta strah in z njim povezano sovraštvo. 

Ko nam očitajo, da nismo dovolj tolerantni in strpni, se lahko vprašamo, kako ne, če smo pa vedno sadili eno vrsto krompirja več, čemur smo rekli ciganski davek. 

V knjigi Smernik za smisel iskreno opisujete svojo težko družinsko izkušnjo in zgodnjo izgubo mame, ki vas je zaznamovala, a vam pozneje pomagala razumeti ter podpreti ljudi v stiski, tudi Rome. Kako je ta preizkušnja vplivala na vas in na vaš odnos do Romov, o katerem odkrito pišete v knjigi? 

To me je najbolj oblikovalo, zato vedno govorim, da ima trpljenje smisel. Kot družba moramo razumeti, da trpljenje ima smisel. Če ne vidim smisla, še ne pomeni, da ga ni. Eno je bilo trpljenje moje mame, ki je zelo trpela, pri dvajsetih letih je namreč dobila stomo – vrečko za odvajanje blata, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Zaradi tega je zelo trpela, vsak dan. Od nizke samopodobe, pa tudi vizualno je bilo to zelo vidno. To je ta vzorec srečanja s trpljenjem, ko ne moreš nič, ampak si zraven ob njej. Ko pa je to trpljenje končala s samomorom, je to postalo travma. Obesila se je in to me je zaznamovalo za celo življenje. Veste, samomor zmeraj pusti toliko neodgovorjenih vprašanj: ali nisem bil dovolj dober, ali me ni imela dovolj rada in tako naprej. To me je oblikovalo, ker sem se takrat začel spraševati, kje je Bog in zakaj to dopušča, druga stvar pa, kakšen smisel ima vse skupaj. Zraven sem imel pa še očeta, ki je tudi ogromno pretrpel, to trpljenje pa je blažil z alkoholom, kar je bila taka nesrečna kombinacija za neko zdravo družino. Ravno zaradi teh tragičnih izkušenj, tudi oče je namreč kasneje umrl zaradi ciroze jeter, sem danes terapevt, ker kakšen terapevt bi pa bil sicer, če bi ne bil preizkušen. 

Kot družba moramo razumeti, da trpljenje ima smisel. Če ne vidim smisla, še ne pomeni, da ga ni. 

Pomembna poanta te knjige je v osmišljanju trpljenja. Trpljenje vam je dalo smisel in vas v bistvu nekako usposobilo za to, da ste smisel poiskali. V kateri smeri ste iskali in kako ste se dokopali do smisla ter kaj pravzaprav je smisel?  

Ko sem bil v tistem obdobju v življenju, ko sem iskal odgovore, pa jih ni bilo, sem našel pot v Cerkev. In tam sem se počutil normalnega, želenega, hotenega, sprejetega, ljubljenega in tako naprej. Ravno krščanstvo je eno od redkih verstev, ki osmisli trpljenje. Recimo križev pot; na koncu trpljenje ima smisel, saj sledi vstajenje, prazen grob. Tukaj sem našel zagotovilo, da bo kljub vsemu vse v redu. Ob samomoru in ob umirajočem očetu sem se moral soočiti z živim trpljenjem. In to je zdravo. Za človeka je zdravo, da se sooča s trpljenjem. Neki ruski raziskovalni psihologi so raziskali, da 70 odstotkov življenja trpimo, in če jaz ne znam osmisliti trpljenja, potem tudi življenja ne znam osmisliti. Danes imamo težave, da ne znamo osmisliti trpljenja in mislimo, da bomo imeli več življenja, če bomo odstranili trpljenje. Ampak ga bomo imeli manj. 

Kot vojaški vikar ste delovali tudi v Slovenski vojski. Kakšna izkušnja je bila to za vas?  

Čudovita izkušnja. Jaz sicer nisem bil nikoli ljubitelj vojske, nikoli me ni pritegnila do te mere, da bi šel prostovoljno služit rok. Po vseh teh propadlih podjetniških in političnih poteh sem eno leto doma objokoval ta propad, vse, kar mi ni uspelo in kar sem naredil narobe, ter se spraševal, kakšen smisel ima vse skupaj. Za božič, po polnočnici, me je nek vojak vprašal, ali sem dokončal študij, in mi predlagal, da se prijavim na razpis pastoralnega asistenta v Slovenski vojski. Ideja se mi je zdela super, a tako nizke plače še kot študent nisem imel. Kljub vsemu sem se odločil, dvomil sem, da bom izbran, ker nisem izpolnjeval ravno vseh kriterijev, sem pa nekako čutil, da je to to, ker za prave stvari v življenju iskreno vemo. Tako kot vemo za partnerja, službo, karkoli. Tudi svojim sogovornikom vedno rečem: Ko bo prava stvar, boš vedel, samo potrpežljiv bodi. Moral sem opraviti trimesečno vojaško usposabljanje, kjer je bilo zame pomembno, da so me porušili in na novo zgradili. Tam ni nobenega zanimalo, kaj si želim ali kaj mi je všeč, kaj je moje, kaj mi pripada, kakšno je moje mnenje in tako naprej. Sam sem namreč vedno živel tako kot večina mladih danes (v prepričanju, da celo okolico zanima njihovo mnenje), tam pa sem moral delati na ukaz. To mi je dalo vedeti, da nisem jaz glavni, nisem jaz bog. Danes imamo težavo v današnji družbi, kjer vsi igramo bogove. Odločamo, kdo bo živel, kdo ne, ali nekdo ima možnost, da bo dobil življenje ali ne. To je nevarno, saj ko ugotovim, kako majhen sem v resnici, kako nepopoln sem, doživim zlom, frustracijo. Zakaj je bil vojaški rok za mlade postavljen od 18. leta naprej? Zato, ker je bil to naravni oziroma sprocesiran zlom, ko otrok ugotovi, da ni bog. To se mora zgoditi, ker kako se drugače reče temu, da se ukvarjam sam s seboj – samozadovoljevanje. Odnos pa ni v samozadovoljevanju. Odnos je, kjer jaz vidim tebe in nekdo drug vidi mene in skrbiva drug za drugega. Ne pa da jaz tebe umaknem oziroma si te podredim, da ti služiš mojemu interesu.  

Vojska iz tebe zares potegne nekaj boljšega. Danes imajo mladi težave s pomanjkanjem samozavesti. Fantje imajo namreč težavo vprašati dekle, ali bi bilo njihovo dekle, ker jih je tako strah zavrnitve. Na usposabljanju je bilo strašno in naporno, nekateri so si kar nalašč kaj poškodovali, da so lahko odstopili, mene je pa vse to prepričalo, da lahko pregriznem vsako verigo, ki me utesnjuje. To je ta kljubovalna moč duha, o kateri govori tudi Viktor Frankl, začetnik logoterapije. Kljub vsemu zmorem več. To ni moja psihična, to ni moja telesna, ampak je to moja duhovna moč. Da kljub vsemu zmorem. 

Odnos je, kjer jaz vidim tebe in nekdo drug vidi mene in skrbiva drug za drugega. Ne pa da jaz tebe umaknem oziroma si te podredim, da ti služiš mojemu interesu. 

Kaj vas je kljub slabim osebnim izkušnjam z Romi spodbudilo, da ste stopili v njihovo skupnost? Kako ste premagali strah in predsodke ter prestopili nevidno mejo odpora do Romov? 

Neko nedeljo sta prišla dva s krosmotorji in se vozila po naših njivah, kjer smo imeli še pridelke. Ko sem ju šel opozorit, sta mi grozila in spoznal sem, da nisem sposoben zavarovati svoje družine. Ta strah je iz mene potegnil neko sovraštvo, zato sem začel trenirati borilne veščine, da bi si povrnil to samozavest in moč, da sem se čutil zmožnega zaščititi svojo družino. Eden od teh dveh Romov je zdaj zaprt za 30 let, ker je nekoga ustrelil, drugemu sem pa pred kratkim uredil službo v Revozu, tako da kljub vsemu prijateljujeva. Moja pot do Romov se je začela, ko sem nekega vinjenega Roma, ki je prišel na mojo posest, fizično obvladal, a sem v tistem, ko je ležal na tleh, v njegovem obrazu spoznal sebe in se ustrašil tega, kar sem postal.  

Zavedati se moramo, da je sovraštvo strup, ki ga spijem in čakam, da bo delovalo na drugem, v resnici pa škodi meni. Potem sem pristopil do njih s spoštovanjem. Nisem jih več ocenjeval na podlagi tega, kar so, ampak malo povzdignjene – to, kar lahko postanejo. Spoznal sem, da niso vsi enaki in da si nekateri želijo spremembe, a ne zmorejo. Zato sem šel v romsko naselje do neke družine. Najprej smo organizirali Miklavža, da smo obdarili otroke, kmalu smo začeli postavljati jaslice in se pripravljati na polnočnico, saj so bili vsi krščeni. Sledila je organizacija verouka, priprava na zakramente. Sproti sem se učil o njihovi ranljivosti in spoznaval njihovo patologijo ter se začel zavedati, da brez ljubezni ne bo šlo. Kakšnega iz generacije nam je uspelo spraviti tudi v srednjo šolo, a smo se kljub širšemu interesu med mladimi srečali s starši, ki svojim otrokom niso dovolili nadaljevati šolanja. Strah jih je bilo za otroke, ker jih niso mogli imeti pod nadzorom, predvsem pa naj bi jih skrbelo za pot do šole, zato sem se ponudil in zagotovil prevoz, tako da se je tisto leto v srednjo šolo vpisalo osem otrok. 

Kakšnega Roma iz generacije nam je uspelo spraviti tudi v srednjo šolo, a smo se kljub širšemu interesu med mladimi srečali s starši, ki svojim otrokom niso dovolili nadaljevati šolanja. 

Kaj se je zgodilo v zadnjih letih, da je iz te tolerantne drže nekega sožitja, ki seveda še ni bilo idealno, stvar podivjala do te mere, da je moral nekdo nasilno umreti? 

Naredili smo jim največjo krivico, ki jo lahko naredimo človeku, in sicer da mu vzamemo dostojanstvo, odgovornost in na nek način svobodo. Z vso to politiko smo jih ponižali, češ da niso sposobni samostojno živeti. Dajali smo jim podporo in ta element socialne države jim je onemogočil samostojnost in jih ponižal. Problem, ki ga vidim glede kriminala, je, da imajo otroci otroke in nihče ne vzgaja teh otrok, ki so potem prepuščeni samim sebi. Tako jim primanjkuje spoštovanja in vrednot in tudi starešine se pritožujejo, da ne morejo nič, kar pomeni, da se je tudi ta hierarhija, ki je nekako obvladovala vse skupaj, porušila.  

V zadnjem letu naj bi rodilo kar petnajst mladoletnic, bili so primeri, ko so rojevale že v petem, šestem razredu. Kje je pri tem CSD in druge pristojne institucije? Kje je društvo 8. marec, ki se bori za pravice žensk v daljnih državah, teh težav na domačem pragu pa sploh ne naslovijo? 

Kultura je taka, da otroci zagotavljajo prihodnost, konec koncev otroci pomenijo prihodek zaradi otroških dodatkov. Mislim, da je težava v tem, da starši ne odigrajo svoje vloge. Večkrat je spodbuda tudi s strani staršev, da ko ima dekle menstruacijo, spi skupaj s fantom, ki ga tudi sami najdejo. Starše je treba zaposliti, jim dati možnost, da postanejo koristni, saj je za človeka najhuje, če se ne čuti koristnega.  

Nekoč so Romi opravljali občasna dela, kljub stereotipom, ki jih poznamo danes, so delali praktično vsi moški. Kaj se je zgodilo, da danes v naselju Žabjak od vsaj 800 prebivalcev hodi na delo le 12 mož? 

Očitno se ne splača. Ko nekoga že nagovorim, da bi šel delat, in že sam pokaže interes, prideva do tega, da se mu ne splača delati. Če bo šel delat, bo namreč prejemal le 80 odstotkov minimalne plače, saj so vsi davčni dolžniki, večja plača pa zaradi sistemiziranih delovnih mest ni mogoča. Kjer je veččlanska družina, dobijo več kot 200 ali pa 300 evrov manj, kakor če ne bi delali. Dejansko se jim ne splača, razen tistim, ki ne spadajo več med upravičence do otroških dodatkov, ali pa tistim, ki še nimajo družine. Pri mojem poslanstvu mi torej najbolj nagaja zakonodaja.  

V svoji knjigi pišete, da je glavna pot integracije to, da se jim da delo, ker jim s tem vrnemo dostojanstvo. Ali lahko razvpiti Šutarjev zakon reši to točko? 

Ne, zagotovo ne. Prehodili smo le polovico poti. Povedali smo, da se ne splača ukvarjati s kriminalom, povedali smo, da se ne splača biti nepridiprav, z nobenim zakonom pa še nismo povedali, da se splača delati. Temeljni problem, s katerim se današnji svet ubada, je ta bivanjska praznina. To je, ko ne vem, zakaj sem, kaj je moj smisel. Ti Romi, ki delajo v Komunali ali v Revozu in domovih starejših občanov, bolnišnicah in šolah, pravijo, da se dobro počutijo. Tudi socializacija na delovnem mestu poteka bistveno bolj intenzivno kot pa v šoli. Glede šole pa mislim, da bi morali ustanoviti nekakšne posebne razrede za romske otroke, saj jim močno primanjkuje predznanja, ko vstopijo v šolo, in zato že na začetku zaostanejo za drugimi, kar je tudi velikokrat razlog, da šole ne obiskujejo. S tem bi bili lahko v razredu vsi enaki in premagali ta začetni odpor do šole. Zagotovo bi velik prepad rešila tudi socializacija v prvih letih, ki poteka v vrtcu. 

Povedali smo, da se ne splača ukvarjati s kriminalom, povedali smo, da se ne splača biti nepridiprav, z nobenim zakonom pa še nismo povedali, da se splača delati. 

Nekdaj je v romskih skupnostih obstajala določena hierarhija starešin, ki je vsaj okvirno urejala odnose v naseljih. Danes je ta hierarhija razpadla, med mladimi Romi je veliko kriminala in denarja. Opozarjate predvsem na vlogo očetov in na to, da romska družba v nasprotju z razširjenimi prepričanji sploh ni patriarhalna. Kako to razumete in zakaj je po vašem mnenju prav vloga očetov tako ključna? 

Spoznal sem, da so v bistvu mame in stare mame tiste, ki so glavne. Moramo vedeti, da so očetje večinoma zaprti ali pa imajo težave z drogami oziroma z alkoholom in tako naprej. Slišal sem že: »Jaz ne bi šel na te roparske pohode, ampak me žena sili, da moram, ker drugače premalo zaslužim.« Ko pride dekle k hiši, nima velike vrednosti v družini in je ne cenijo toliko; ko dobi otroka, dobi tudi mesto za mizo in tako naprej. Ko pa je stara mama, je pa glavna. Če sem se hotel karkoli dogovoriti, sem se dogovarjal samo z ženskami, ženami. Kjer so pa močnejše kriminalne združbe, tam so pa pač vodje očetje.  

Kaj si želijo romski otroci, s katerimi imate stik pri verouku? Si želijo takega načina življenja, kot ga imajo, ali se zavedajo in imajo mogoče ambicije, pa ne zmorejo?  

Ko se pogovarjam z njimi, slišim, da je njihov cilj, da dobijo izpit za avto in avto, da imajo službo, da zaključijo šolanje in da se izselijo iz naselja. Otroci želijo zapustiti naselje, saj jim ni prijetno in se ne počutijo varne. Mene najbolj boli to, da ne znajo sodelovati in si pomagati med seboj. Solidarnost med njimi je nekako razpadla. Romi morajo postati drug drugemu svetilniki in tukaj je prava pot, zato moramo pomagati tem, ki si želijo korakati naprej, slišati pa jih mora tudi država.  

Ko pride dekle k hiši, nima velike vrednosti v družini. Ko dobi otroka, dobi tudi mesto za mizo. Ko pa je stara mama, je pa glavna. 

Ste logoterapevt in večino svojega časa namenjate pomoči ljudem v stiski. Vaš petletni sin Izak pravi, da pomagate ljudem, ki so žalostni (smeh). S čim se vi kot terapevt soočate in s kakšnimi problemi ljudje prihajajo do vas in kako jih rešujete? 

Pomagam ljudem, da niso žalostni (smeh). Razdelil bi jih na tri segmente: mladi z bivanjsko praznino, ko več ne vedo, zakaj bi živeli, in si tega niti ne želijo; potem od 40. leta naprej so zakonske težave, težave družinske dinamike; po 55. letu pa imamo spet bivanjsko praznino, ko ljudje spet ne najdejo več smisla in namena življenja. Pri mladih me najbolj skrbi, da si sploh ne želijo živeti. Če mladi nimajo te vizije, da bo prihodnost boljša, da nekako utopično verjamejo v to, se nam zares slabo piše. Krivi smo sami, ker smo jim vzeli moč in trpljenje. Ko smo jih namreč obvarovali trpljenja, smo jih obvarovali tudi življenja.  

Pri zakonskih težavah je pa zanimivo: ko kliče žena, da bi naročila moža, in pove, kaj vse dela narobe, spisek, kaj moramo popraviti pri njem. Vedno najprej povabim gospe, ker vidim, da so žene in mame nosilke družine. Mogoče se sliši malo kontradiktorno, toda zmeraj vprašam, kaj je razlika med modro in pametno ženo. Pametna žena ve, da je vse v njenih rokah, modra žena pa daje ta občutek moškemu. Če vidiš urejeno ženo, urejeno mamo, vidiš urejenega moža in vidiš urejene otroke. In vidiš urejeno hišo. Žena je tista, ki mora postaviti ultimat, ali boš nehal piti ali pa greš. Poanta zakona je, da lažje preživimo, drugič pa, da si pomagamo drug drugemu postati boljši, in ko enkrat postajam slabši, takrat odidem.  

Vsak izmed nas se v družini ali med prijatelji sooča z izgubami. Tudi vi ste zgodaj izgubili oba starša. Kako sprejeti trpljenje ob smrti bližnjih in kako po vašem mnenju zdravo prebroditi žalovanje? 

Trpljenje je tisto, ki me spreminja. Naziva me z vprašanjem, kaj bom pa sedaj. Kaj bom iz tega naredil? Ali bom, kot je pravil dr. Jože Ramovš, naredil iz gnoja gnojilo ali pa bom ostal gnoj? Temeljno filozofsko vprašanje, eksistencialno vprašanje je, kdo sem. Nanj pa odgovarjam v težkih preizkušnjah, v trpljenju, krivdi, smrti. Poznamo razne podkaste za rast in podobno, ampak če boste to poslušali, ne boste nič bolj vi, boste kvečjemu manj vi. Ko namreč poslušam te uspešne ljudi, spoznam, da jaz to nisem. Iz tega pride ponižanje in frustracija, ki pa ju ne zmorem nositi. Zato je pomemben odmik v tišino, odmik vase in iskanje sebe. Kot pravi Søren Kierkegaard, imamo estetsko raven, kako sem videti, kaj jem, kaj imam – v bistvu je to odnos s samim seboj. Naslednja raven je, da se začnem zavedati drugih in se razdajam, nekako pozabim nase. Prav tako pomembna pa je tretja raven, misteriozno-duhovna, ki se sprašuje, kako sem pa jaz v odnosu do transcendentnega, do Boga ali do vesoljstva in tako naprej. Kot družba smo pred izzivom: ali bomo šli nazaj na prvo raven, da se bomo spet ukvarjali s samim seboj, ali pa bomo šli naprej.  

Poanta zakona je, da lažje preživimo in da si pomagamo drug drugemu postati boljši. 

(D230, 42-46)