Manca Behrič, lastnica trgovine Rifuzl z izdelki brez plastične embalaže: Tudi tako se da živeti normalno (1. del)

Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
Novo leto je čas, ko razmišljamo o spremembah življenjskega sloga na bolje. Med takšne spremembe spadajo tudi odločitve za manjši odtis, ki ga puščamo v okolju, posebej na področju odpadne plastike.

Danes je to nekoliko lažje tudi zaradi ljudi, kot sta Manca Behrič in Primož Cigler, ki sta pred tremi leti odprla trgovino Rifuzl, prvo trgovino v Sloveniji, v kateri vse artikle kupite brez plastične embalaže.

Pred novim letom smo se z Manco Behrič pogovarjali o tem, kako je Rifuzl sploh nastal, prvih izzivih in samem konceptu zmanjškarstva, ki je osnovna filozofija v ozadju trgovine. Z nami je podelila tudi lastne izkušnje z zmanjšanjem ustvarjenih smeti v svojem gospodinjstvu.

S Primožem sta bila prva v Sloveniji, ki sta odprla trgovino, v kateri ni čisto nič zapakirano v plastiko?

Tako je.

Kaj vaju je navdihnilo, da sta se lotila tega projekta?

Zgodilo se je tako, kot imamo napisano na spletni strani. Zgodba ni izmišljena.

Pred nekaj leti sva bila s prijatelji v Grčiji na dopustu. Nekega večera smo čakali na sončni zahod in pogovor je naneslo na ogromno koščkov plastike, ki so bili v pesku, na katerem smo sedeli. Spraševali smo se, od kod so vse te smeti prišle, saj večina ljudi odpadkov ne odvrže kar tako v naravo. Prišli smo do ideje za trgovino, kjer nič ni pakirano v plastično embalažo. Ta ideja je z leti zorela in 2018 je bilo prelomno leto, ko sva se odločila, da prvo trgovino, ki sledi zero waste konceptu, pripeljeva tudi v Slovenijo. Celotno zgodbo najdete na spletni strani trgovine Rifuzl.


Dejansko je bilo tako. Ko sva potovala, sva opažala, da je povsod veliko odpadkov. Posebej še, če greš malo izven Slovenije. Konkretno v najinem primeru je bila to Grčija. Tam je bilo ogromno odpadkov. Ko začneš opazovati te odpadke vidiš, da je največ ovitkov od hrane, čokoladic, sladoledov, potem razne slamice, lončki, plastenke.

Na dopustu smo s prijatelji malo za šalo in malo zares začeli pogovor, kako bi se že v začetku izognili tem velikim količinam odpadkov. Prišli smo do ugotovitve, da bi bilo najbolj enostavno, če stvari sploh ne bi bile zapakirane.

Ko sva prišla domov sem začela raziskovati in sem odkrila nov svet – takšne trgovine so takrat že obstajale v Nemčiji, ZDA, Avstraliji. To me je potegnilo notri in sem jih začela spremljati. Naletela sem na Beo Johnson in njeno knjigo Zero Waste Home. Ko sem jo prebrala, sva se s Primožem odločila, da bova tudi midva začela paziti, kje lahko zmanjšava najino količino odpadkov in kaj kupovati, da to doseževa.

Kmalu sem ugotovila, da je bilo to res težko, ker pri nas takrat ni bilo takšnih trgovin. Morala sva se voziti na različne konce, da sva dobila posamezne izdelke, ki niso bili pakirani, ali pa so bili pakirani vsaj v steklo. Takrat sva se začela spraševati, kako to, da pri nas nimamo takšne trgovine. Nekaj let je sva o tem razmišljala. Posebej še, ker se je napovedovalo, da bo Snaga odprla tako trgovino, pa še nekaj zasebnikov je napovedovalo nekaj takšnega.

Ko se pa po treh letih ni zgodilo nič, sva si pa midva rekla – kaj pa, če se midva tega lotiva, če se nihče drug ne. Tako je prišlo do tega, da sva odprla trgovino Rifuzl.

Foto: Peter Merše


Je Rifuzl še vedno edini, ali zdaj tudi drugi sledijo temu trendu?

Že sledijo. V Ljubljani smo edini, kjer je celotna ponudba brez plastične embalaže. Je pa še nekaj trgovin, ki imajo del ponudbe na tak način. Za nami pa se je hitro odprla podobna trgovina v Mariboru, potem pa tudi v Kopru, Škofji Loki, ena, ki ima večino ponudbe take je tudi v Sevnici in Murski Soboti.

Glede na to, da povsem brez odpadkov praktično ni mogoče živeti, rifuzlarji rajši govorite o zmanjškarstvu kot o »zero waste«. Marsikomu se zdi to kompliciran način življenja. Kje začeti?

Če bi dobesedno prevedli zero waste v slovenščino, bi to pomenilo nič smeti. To je zelo strogo, težko bi se bilo tega držati. V današnjem svetu je to res nek težko dosegljiv ideal. Mi smo zato iskali neko slovensko besedo za zero waste, ki bi koncept opisala nekoliko bolj realno. Tako smo prišli do zmanjškarstva, ki pomeni, da zmanjšaš potrošnjo, zmanjšaš količino odpadkov, porabo virov.

Začneš lahko na čisto osnovnih stvareh. Pogledaš stvari, ki jih kupuješ in se vprašaš: Ali morda česa od tega ne rabim, lahko kje kaj zmanjšam, kupim na drugačen način, naredim sam, ali pa kupim bolj lokalno?

Nasvet, ki ga sva ga s Primožem vedno dajala je, da pogledaš svoj koš za smeti in vidiš, česa je tam največ in s tem začneš. Tako sva začela tudi midva. Odprla sva svoj koš za smeti in videla, da je bilo največ raznih tetrapakov od jogurtov in posodic od skute. Začela sva s tem, da sva najprej nadomestila to tako, da sva začela hoditi do ene kmetije, kjer so nama to pakirali v povratno steklo.

Skratka, poglejte v svoj smetnjak in se lotite tistega odpadka, ki ga je tam največ.
Zmanjškarstvo pomeni, da zmanjšaš potrošnjo, zmanjšaš količino odpadkov, porabo virov.

Kakšne spremembe opažate v navadah ljudi, ki obiskujejo Rifuzl?

So kar opazne spremembe. Mnogi pridejo najprej samo malo »pofirbcat«. Mnogi potem pri nas začnejo kupovati po eno, dve stvari. Potem, ko vidijo, da je ponudba precej široka, začnejo kupovati več stvari. In tako se počasi dogajajo ti premiki od tega, da najprej samo vode ne kupuješ v plastenki, do tega, da lahko tudi testenine, žita, oreščke in podobno kupiš v svojo embalažo, ali pa jogurte in mleko v povratni steklenici.

To so prve spremembe, ki se zgodijo, potem pa potegnejo ljudi tudi drugi vidiki, da o okolju ne razmišljajo samo pri hrani, ampak tudi pri prevozu, da greš lahko kam tudi s kolesom in podobno. Veliko različnih debat se razvija takole v trgovini in drug drugega učimo.

Pred koliko leti sta se vidva lotila prvih korakov na poti zmanjškarstva? Verjetno se nista rodila taka?

Oba prihajava iz družin, kjer smo dajali večjo pozornost skrbi za naravo. Del tega je prišel že z vzgojo. Bolj resno pa sva se tega lotila nekje 6 ali 7 let nazaj. Takrat sva začela bol resno gledati, kaj kupujeva. Primož je zelo rad tudi popravljal stvari, dokler se je le dalo in kakšno tudi sam naredil.

Letos spomladi ste pripravili tudi serijo videov z naslovom »Ne mi smetit«, v kateri gre Matevž Baloh tudi skozi vajino hišo, kjer res ne najde nobene plastične smeti. Kako zahtevno je takšno življenje, koliko časa in energije vzame, da res prideš do tega, da ustvariš minimalno količino smeti? Je treba temu podrediti praktično celotno življenje, ali se da živeti normalno življenje z minimalno odpadki?

Vsekakor se da živeti normalno življenje. Ni tako zelo posebno, kot se zdi na prvi pogled. Na začetku je težko. Ko sem se odločila, da ne bom ničesar več kupila zapakiranega v plastiko, se spomnim trenutka, ko sem šla v eno večjih trgovin in ugotovila, da skoraj ničesar ne morem kupiti. To me je tako zafrustriralo, da sem šla samo ven. Takrat sva ugotovila, da tako ne bo šlo in sva začela postopoma delati korake.

Ko se podaš na pot življenja brez odpadkov se je tega treba lotiti postopoma, da ti ne vzame preveč energije in te zafrustrira, ker potem se verjetno tega sploh ne boš lotil, ali pa boš že na začetku obupal. Ne smeš biti prestrog do sebe in skušati vse spremeniti iz danes na jutri.

Če greš korak za korakom, potem tudi vzame minimalno energije. In ko postopoma gradiš vse skupaj postopoma postane zelo enostavno. Res pa ne komplicirajte. Ko zmanjšaš potrošnjo, je to tudi zelo osvobajajoče, ker veš, da ne rabiš toliko različnih stvari in si zadovoljen s tem, kar imaš. In potem imaš več časa za druge stvari.

Foto: Peter Merše


Enega izmed korakov ste že omenili – nakup jogurta in skute v stekleno povratno embalažo. Kaj so bili še drugi koraki do življenja s skoraj nič odpadki?

Eno je gotovo nakupovanje sadja in zelenjave na tržnici, na lokalnih kmetijah ali pa prek Zelenega zabojčka – vsekakor ne v velikih nakupovalnih centrih, kjer je večina pakirana v folijo – posebej še ekološko sadje in zelenjava.

Hitro sva zmanjšala uporabo folij, ki sva jih nadomestila s povoščenimi krpicami. Zdaj jih imam že 6 let in še vedno delujejo. Mnogim se zdijo drage, pri tem pa ne pomislijo, da je to za 6 let in v tem času že vse prineseš notri. Hitro sva nehala kupovati čistila, ker sva ugotovila, da se z alkoholnim kisom in sodo bikarbono da očistiti vse.

Začela sva popravljati stvari, pri vsaki stvari sva se vprašala, ali to res rabiva novo ali je možno kaj popraviti. Potem je pa počasi že prišel Rifuzl, kar nama je zelo poenostavilo nakupe, ker so bile vse stvari na enem mestu.
Ko zmanjšaš potrošnjo, je to tudi zelo osvobajajoče, ker veš, da ne rabiš toliko različnih stvari in si zadovoljen s tem, kar imaš. In potem imaš več časa za druge stvari.

Oba sta bila pred ustanovitvijo Rifuzla v drugih poklicih. Kako vama je ustanovitev Rifuzla spremenila življenje?

Precej (smeh). Sama sem po izobrazbi biokemičarka. Moja zadnja služba pred Rifuzlom je bila v Kliničnem centru. Takrat sem si želela spremembe in sem se tega zelo veselila. Bilo je sicer precej bolj naporno, delala sem veliko več, ampak mi je bil to tak lep izziv.

Primož pa je naredil bolj gladek prehod. On je že prej programiral, pri Rifuzlu pa je tudi začel s spletno stranjo in vsemi s tem povezanimi zadevami, tako da je precej ostal v svoji smeri.

Kdo vaju je podprl v začetku? Kje sta zbrala zagonski kapital oz. vire za odprtje trgovine?

V trgovino sva dala vse svoje prihranke. Vzela sva tudi nekaj malega kredita. Druge podpore pa nisva imela. To sva postavila na noge iz lastnega žepa. S tem sva se kakšnim drugim stvarem tudi odpovedala.

Na kateri točki sta začela pokrivati stroške? Kdaj se vama je vložek povrnil?

Stroške smo začeli pokrivati kar hitro. Po enem letu smo bili »na nuli« in zdaj ostajamo nekje na tej točki. Ves čas smo okrog ničle. Od meseca do meseca sicer malo niha, leta pa končamo nekje na pozitivni ničli. Tudi ni ideja, da bi ustvarjali neke velike dobičke. Kolikor dobička pa smo ustvarili, smo vedno vlagali naprej.

Rifuzl sva v začetku odprla res zelo prazen. Ko zdaj gledam slike z začetka, se mi zdi, kot da sploh nismo imeli nič notri. Kadarkoli so se pojavili kakšni viški, smo vedno dodajali nove dozirnike, nove police, da smo lahko v ponudbo dodajali nove produkte. Vse viške smo usmerili v dodatno opremljanje trgovine.

Foto: Peter Merše


Slovenija je država, kjer je površina trgovin na prebivalca med najvišjimi v svetu. Konkurenca se zdi zelo huda. Kako ena majhna trgovina sploh preživi v tej konkurenci?

Preživimo tako, da so vse več ljudem pomembne drugačne vrednote. Da ne gledajo na to, da bo hrana najcenejša, ampak da je kvalitetna, od kod prihaja in kakšen vpliv pusti za sabo. Po tem se razlikujemo od drugih trgovcev in pritegnemo ljudi, ki jim je to pomembno.

Pri nas kupci ne dobijo 50 % popusta in ne zbirajo točk zvestobe, ampak vedo, da so kupili nekaj kvalitetnega, da so s tem podprli lokalne pridelovalce in naredili nekaj dobrega zase.

Kaj je bil največji izziv na začetku?

Pokazati ljudem, da to ni nekaj čudnega. Pokazati, da se da celoten nakup hrane in artiklov za gospodinjstvo opraviti pri nas. Da ne pridejo ljudje k nam samo po en artikel. Pri tej predstavitvi ponudbe smo imeli kar precej dela.

V začetku so se ljudje tudi bali in niso vedeli, kaj vse morajo prinesti. Zdelo se jim je tudi precej komplicirano. Veliko je bilo izobraževanja naših strank in se posvetiti vsaki posebej. Čez čas so pa ugotovili, da je takšno nakupovanje čisto luštno.



Rifuzl je prva trgovina v Sloveniji, ki vse svoje izdelke ponuja brez plastične embalaže. Večino izdelkov lahko kupite tako, da si jih naložite v lastno posodo. Nakup poteka tako, da v trgovini najprej stehtate prazno posodo, nanjo nalepite nalepko z maso posode in nato v posodo naložite oz. natočite količino izdelka, ki jo želite kupiti. Na blagajni posodo še enkrat stehtajo in odštejejo maso posode.

Ostali izdelki so na voljo v papirnati ali stekleni povratni embalaži. Trgovina se nahaja poleg Kina Šiška, na Celovški cesti 111, del izdelkov pa je mogoče kupiti tudi prek spleta.



Trgovino sta ustanovila Manca Behrič in Primož Cigler. Primož se je letos poleti žal prezgodaj poslovil s tega sveta, zato smo intervju opravili le z Manco, ki s preostankom ekipe zagnano vodi Rifuzl dalje. Je pa Primoževa smrt nekoliko posegla v načrte za nadaljnji razvoj trgovine.



V drugem delu intervjuja , ki bo na Domovini objavljen jutri, smo se pogovarjali o praktičnih vidikih zmanjškarstva in delovanja trgovine, o vplivu, ki ga že imajo na druge trgovce in o tem, kako so uspeli znižati nekatere cene.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike