Lojze Peterle: Če Demos aprila '90 ne bi zmagal, plebiscita o samostojni Sloveniji ne bi bilo

Bil je predsednik prve slovenske vlde, ki je pred tremi desetletji izpeljala osamosvojitev. V teh 30 letih je bil aktiven tako v slovenski notranji politiki, kjer je bil predsednik Krščanskih demokratov, dvakrat zunanji minister in poslanec, kot tudi na evropskem parketu, kot evropski poslanec in podpredsednik Evropske ljudske stranke.

Ob 30-letnici slovenske države smo z Lojzetom Peterletom osvetlili ta zgodovinski dogodek ter ga postavili v luč trenutne zdravstvene in politične situacije v državi.

Intervju pripravljamo ob 30-letnici plebiscita o slovenski samostojnosti, a proces za razpis plebiscita se je začel že prej; s prepričljivo zmago Demosa na volitvah aprila 1990. Premier ste postali v negotovih časih, demokratična preobrazba države, ki ste si je želeli, vam z razpadom koalicije tako ni popolnoma uspela. Kako danes, bolj z razdalje, gledate na tisti čas?

Na tisti čas gledam širše; pomembno vprašanje je, kako smo Slovenci do plebiscita sploh prišli in nam je to pot po stoletjih sanj, pričakovanj in želja uspelo. Prepričan sem, da ne bi bilo plebiscita, če ne bi Demos aprila 1990 z državotvornim programom zmagal. Ta zmaga je pomenila izpolnitev notranjepolitičnih pogojev za samostojnost. Za izvedbo osamosvojitve je bila bistvena izvršilna oblast.  Take situacije dotlej ni bilo nikoli v zgodovini.

V Demosu smo, še preden je bil formalno ustanovljen, govorili o tem, da je treba pripraviti novo ustavo in jo potrditi s plebiscitom. Tega smo se v vladi  tudi držali. Ko pa so poslanci zakomplicirali ustavno pot, je postalo jasno, da po tej poti ne bomo pravočasno prišli do rezultata. Potem je prišlo do odločitve v Poljčah.

Ko smo prevzeli vlado, smo doživeli čestitko JLA z odvzemanjem orožja slovenski Teritorialni obrambi. Morali smo se pripraviti na najslabši  scenarij in se pripraviti na obrambo. Bilo je pomembno, da smo pred plebiscitom slovenski javnosti pokazali postroj Slovenske vojske.

Bi lahko rekli, da ste bili pred 30 leti v politiki vsi enotni in ste vsi zavzeto delali za osamosvojitev? Je bilo tako ali je to bolj mit, ki služi določenim političnim namenom danes?

Na prvih demokratičnih volitvah aprila  leta 1990 smo imeli projugoslovansko linijo starih političnih sil, ki so si želele Slovenije v nekoliko drugačni Jugoslaviji in imeli smo Demos z jasno idejo samostojne in demokratične Slovenije. Ta razlika je bila očitna tudi še 6. decembra, a bistven element takratne politične enotnosti je bil v tem, da smo se dogovorili, kako gremo na plebiscit, kar ni pomenilo, da smo bili vsi za samostojnost. Zanjo so na terenu agitirale samo Demosove stranke. Do sporazuma, ki so ga podpisali vsi predsedniki parlamentarnih strank in poslanskih skupin, smo prišli po mučnih pogajanjih, polnih nezaupanja. Je pa to prispevalo k izredno močnemu rezultatu plebiscita.

Ko je svojo voljo izrazilo skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev oz. se je za samostojnost izreklo 95 odstotkov vseh, ki so šli na plebiscit, je to dejstvo dalo pod vprašaj vse druge izbire, predvsem pa ideje, da bi kdo potegnil z Beogradom. Obkrožiti ZA ni bilo dovolj, voljo je bilo treba udejanjiti. Demosova vlada je  prevzela operativno breme osamosvajanja in ga tudi izpeljala.

Še vedno govorimo o zgodovinski enotnosti slovenskega naroda. Tako prepričljivega izida niste pričakovali niti vi. Kaj bi po vaši oceni slovenski narod poenotilo oz. združilo danes?

Takrat nas je na ljudski ravni poenotila ideja samostojnosti. Sam ločim med tem, kar se je zgodilo na plebiscitu, torej, ko so se ljudje jasno izrazili, in politično (ne)enotnostjo. Predvsem ob sprejemanju osamosvojitvenih zakonov s področja obrambe je v parlamentu prihajalo do nagajanja. Nekatere zakone smo spravili skozi z minimalno večino. Tudi na državnem radiu smo poslušali: »Dober dan, žalost. Travo bomo jedli.« Čisto brez tveganja se osamosvojitve ni dalo izpeljati.

Kot predsednik vlade sem enotnost na ljudski ravni čutil zopet v času vojne. So pa že tedaj nekateri razmišljali, kako bi čim prej spodnesli Demosovo vlado, češ »sedaj imamo pa vojno«. Res pa ta politična borba nikoli ni šla v take ekstreme, kot gre danes.

Težko rečem, kaj bi nas poenotilo danes, ko o bistvenih vprašanjih ni dialoga. Boj proti virusu nas ni, doživeli smo celo sabotiranje vladnih ukrepov v prid zdravju.

Govorili ste o nagajanju pri sprejemanju zakonov o obrambi. Kako danes gledate na - lahko bi rekli  - nagajanje pri sprejemanju zakonodaje o financiranju Slovenske vojske?

Vojska je skupaj s policijo odigrala eno ključnih vlog. Če pred 30 leti ne bi imeli uspešne obrambe, se midva danes ne bi pogovarjala. Po tem pa se je vojsko sistematično ignoriralo, ne samo v materialnem smislu. Nazadnje smo prišli do situacije, da smo se pogovarjali, ali ima vojska kaj obleči. Smo članica Nata, vendar se ne obnašamo v skladu z zavezami. Že pred Janšo je sicer šlo nekaj v smer, da bo tukaj treba nekaj spremeniti, a danes je vojska žrtev ideoloških obračunavanj, namesto, da bi iz nje naredili servis v službi nacionalnega interesa. Levica gleda na vojsko skozi Janšo, ne z vidika potreb. Gre za škodljivo nagajanje. Po Evropi delajo drugače.

V nedavni Sobotni prilogi Dela je Tine Hribar napisal dolg prispevek o dogajanju v Poljčah in dveh »atentatih« na Demos, ki naj bi ju z ženo Spomenko poskušala preprečiti. Glede na Hribarjev zapis kljub zmagi Krščanskih demokratov na volitvah niste spadali v »ožje strateško vodstvo Demosa«. Čigava ideja je bil plebiscit, kdo je sprejel odločitev zanj? In kako, na kratko, vi vidite ta zapis oz. kakšna je vaša plat zgodbe?

Hribar spada v trojko z Jambrekom in Jerovškom, ki je na svoj način uspešno prispevala k plebiscitni dinamiki. Njihovi spomini se glede njihovih posameznih vlog v povezavi s Poljčami v nekaterih elementih ne ujemajo. Kakršnekoli odnose so že imeli tiste dni med seboj ali s Pučnikom in Bučarjem (z njima zadev ne moremo več preverjati), se mi zdi sicer zanimivo, ne zdi se pa tako pomembno z vidika celote. Ključno je, da je v Poljčah prišlo do prave odločitve in da je bila sprejeta z aklamacijo. Če bi šlo za pravi “udar”, aklamacije ne bi bilo.

Nič drugače ne bi bilo, če bi “strategi” prej poklicali predsednika vlade, ki se je držala v Demosu prej dogovorjene ustavne poti oziroma strategije z vsem spoštovanjem do Bučarja, kot guruja in avtoritete ustavne poti v osamosvojitev. Jaz, oziroma vlada je v Poljčah podprla novo plebiscitno dinamiko, je pa s trezno predstavitvijo pripravljenosti prispevala k temu, da ni bil sprejet predlog, da bi proglasili polno suverenost v času nezadostne pripravljenosti. Takrat na vojaški spopad še nismo bili dovolj pripravljeni in bi se lahko zadeva končala na katalonski način.

Glede krščanskih demokratov je Hribarjev zapis faktografsko zanimiv. Posredno kaže na alergijo do SKD pri nekaterih vodilnih ljudeh SDZ, pri Bučarju še pred ustanovitvijo stranke. Imeli smo torej predsedstvo Demosa, ki naj bi bilo strateški politični organ, vlado, ki je morala osamosvojitev izvesti (in se je tega podjetja po izvolitvi tudi takoj lotila), ob tem pa še ožje kroge in “stratege”. Politika je vedno poznala tudi neformalne kroge.

Ne moraliziram nad Bučarjevim krogom in “avantgardo”,  lahko pa po tridesetih letih rečem, da stvari ne bi škodilo, če bi bil v “Bučarjev krog” na neformalne sestanke kdaj povabljen tudi predsednik vlade, ki je prevzel dejansko največjo politično odgovornost. Kako je Bučarjev strateški krog gledal na predsednika vlade malo kasneje, je Bučar jasno popisal v “Ujetnikih preteklosti” v poglavju o rušenju Peterletove vlade.  Za nekatere smo bili žal motnja kot “napačni zmagovalec”.

Nekateri danes v kontekstu koronavirusne situacije govorijo kot o največji krizi od osamosvojitve naprej in vlečejo nekatere vzporednice s tistimi časi. Jih vidite tudi vi? Kaj je danes enako ali podobno in kaj drugače?

Razlika je v zgodovinskosti in sovražniku. Takrat je šlo za uresničitev najvišjega političnega cilja slovenskega naroda v zahtevni notranjepolitični in zunanjepolitični situaciji. Menjali smo državo in politični režim. Danes se ukvarjamo z drugačnim izzivom -  z nesrečo, z nevidnim, nepolitičnim in globalnim napadalcem, ki preizkuša našo medsebojnost.

Pred tridesetimi leti je Demos z demokratičnimi volitvami prevzel oblast in zato lahko izvedel osamosvojitev. Oblast nam ni bila cilj, ampak sredstvo.

Danes želi opozicija, potem ko se je sama poslovila od vlade,  izkoristiti krizo za ponovni prevzem oblasti. Pred tridesetimi leti, smo doživeli enkratni slovenski ZA skupno stvar, ki je nekajkrat zadišal tudi po politični enotnosti, danes gre za izločevalni NE, za patološko politično  alergijo do Janše.

Danes imamo državo, demokracijo in Evropsko zvezo - najboljši okvir za nacionalno samouresničevanje. Kar je ostalo enako, je duh ideološkega ekskluzivizma z elementi  revolucionarnega navdiha in v spregi s pridobitvami revolucije ter kulturnobojno ostjo. Zato spet govorica, ki jo poznamo od leta 1941 - kdor ni z nami, je izdajalec. Stanje duha je drugačno, kot v času osamosvajanja. Takrat je prevladalo “naše”, sedaj so na delu “naši”.

Kako ste zadovoljni s pozornostjo, ki jo današnja Slovenija namenja takratnim dogodkom? Dobijo zadostno mero pozornosti preko praznovanj obletnic, šolskih programov, so nove generacije dovolj podučene o zgodovinskosti trenutka, znamo v ljudeh zbujati občutke pripadnosti, patriotizma, ponosa, da imamo lastno slovensko državo, ter da smo ta zgodovinski cilj dosegli?

Spominjam se, kako je bilo ko je minister za šolstvo dr. Lovro Šturm pred leti  predlagal šolam proslavo dneva samostojnosti. Večje število ravnateljev je protestiralo, češ, da v šolah ne bodo dovolili politike. Če v šoli že ravnatelj ne loči med državo, domoljubjem in dnevno politiko ter strankarsko pripadnostjo, kako naj nacionalne simbole in dosežke razume mladina.

Novim generacijam na podlagi pouka že dolgo ne more biti jasno, zakaj je prišlo do samostojnosti in uvedbe demokracije.

Novim generacijam na podlagi pouka že dolgo ne more biti jasno, zakaj je prišlo do samostojnosti in uvedbe demokracije. Seveda je pomemben učiteljev odnos, ampak v kurikulumu smo na to temo šibki. Večinoma je ta pouk umeščen na konec šolskega leta in praviloma zmanjka časa. Imamo cele generacije, ki v šolah niso slišale o osamosvojitvi nič.

Neverjetno se zdi dejstvo, da v tridesetih  letih osamosvojitev še ni bila predmet maturitetne naloge. Že to nekaj pove. To pomeni, da odločevalci te teme ne marajo. Tu je nek zadržek, ki si ga lahko razlagam samo z duhom starih časov. Trdim, da samostojnosti in lastne državnosti v marsikaterem okolju še nismo ponotranjili. In če tega nismo še naredili na šolskem področju, da posledice ne morejo biti dobre. Iz tega ne more biti več domoljubja in zdrave narodne zavesti.  Kako naj se v kritičnem trenutku nekdo bori za svojo državo, če mu ni bila predstavljena kot vrednota?

Praznovali bomo tridesetletnico osamosvojitve. Kako pa menite, da bi morali praznovati?

Tridesetletnica letnica bi morala pomeniti vzpodbudo za okrepitev domoljubja, demokratične in državljanske zavesti. Osamosvojitev smo izpeljali v dobro vseh. Ni nas razdelila, ampak poenotila. Zato jo lahko vsi domoljubi in demokrati skupaj praznujemo. Večjega skupnega praznika nimamo.

Pričakujem, da bo obletnica prinesla tudi ovrednotenje prvih trideset let samostojne Slovenije in prispevala k viziji naše prihodnosti. Predvsem pa si želim, da ne bi bila žrtev notranjepolitičnih napetosti in brezobzirne  borbe za oblast.

Kako bi ocenili duha slovenske demokracije po 30 letih?

Stanje duha je zame slabo in nevzdržno. Padli smo v politični kulturi, dialogu, spoštovanju drug do drugega, poziv k uboju ne velja za sovražni govor… Tako napete in škodljive  situacije nisem še videl, pa sem marsikaj doživel. V političnih razpravah slišim več zmerjanja kot argumentiranja. Razpravljalci ne ločijo med argumentom in dejstvom itd. Govorijo iz jeter, leta 1990 smo govorili predvsem iz srca. Nivo razprav je drugačen, kot je bil l. 1990 ali 2000. Takrat je šlo za en cilj, sedaj gre pa za borbo za oblast. A ne more biti cilj samo to, da se strmoglavi Janšo. Obremenjenost z Janšo škodi tudi sami levici.

Omenili ste že, da se nam že tri desetletja vlečejo problemi vzpostavitve pravne države, velik del politike si želi statusa quo, volilna udeležba je nizka, prav tako politična kultura, narod deluje razdeljen, zdi se, da Slovenija nima prave vizije … Imate izkušnje z vodenjem države v negotovih, spremembah nenaklonjenih časih. Kako bi te probleme, če bi imeli »škarje in platno«, rešili najbolj državotvorno?

Slovenija mora iz stresa. Najprej bi poskrbel za nekaj nalezljive vedrine,  za boljše ozračje. Na prvo mesto je treba dati Slovenijo, naše skupno dobro. Koalicijo je treba zbrati okrog ciljev, ki temu služijo. Oblast in proračun bi morala biti sredstvo, ne cilj. Verjetno ne bi postopal drugače, kot sem postopal pred tremi desetletji. Bil sem vključevalen, vendar na podlagi skupnega cilja.

Raje sem človeku dal priliko, kot ga a priori kategoriziral v nek predal ali ga prečrtal.  Takrat smo stvari podredili cilju. Na visoka mesta smo dali več ljudi iz opozicije, bivših komunistov, ki so se zavezali vladnemu (Demosovemu) programu. Na primer - v Demosu ni bil nihče zainteresiran za ministra za borce. Na koncu sem  poklical predsednika Zveze borcev. Vzel sem človeka, ki mi ga je predlagal. Delal je zelo dobro. Če hočeš doseči velike stvari, ne gre brez  zaupanja. In zares velike stvari lahko naredimo samo skupaj. Če greš samo na moč, potem je trdo, lahko tudi krvavo.

Novim generacijam na podlagi pouka že dolgo ne more biti jasno, zakaj je prišlo do samostojnosti in uvedbe demokracije.

Večkrat ste ga že omenili; kako ocenjujete delo aktualne vlade in njenega predsednika?

Vesel sem, da je Janša prevzel obrambni resor v moji vladi. Takrat je marsikdo molil, da mu/nam uspe. Janša ima močne izkušnje, tudi v vodenju vlade. Njegov koncept vodenja je precej drugačen od mojega, a vsak pride s svojim profilom in stilom, vse skupaj pa ocenjujejo volivci. Sestavil je vlado, za katero so številni menili, da ni mogoča. To je politični dosežek. In v taki različnosti moraš kot vodja delovati tako, da se vsi počutijo v redu.

Janševa vlada je poskrbela za dinamiko na gradbenem, socialnem, zunanje političnem in drugih področjih, ne samo v smislu tega, da se gradi 3. razvojna os, se bo delal 2. tir, železniška postaja, se začenja urejati vrsta vprašanj glede potreb starejših ... Nihče me ni prosil za reklamo - ampak dejstvo je, da se je Slovenija začela premikati. Glede zunanje politike pozdravljam poudarek na Srednji Evropi. Slovenija je del jedrne Evrope kot država s srednjevropsko in sredozemsko identiteto. Vlada ima tudi evropske pobude. Janševo pismo glede deblokade finančnega programa je Merklova javno pozdravila kot konstruktiven, pri nas so ga neutemeljeno napadali.

V zelo težkih razmerah je ta vlada veliko pokazala. Ne predstavljam si, kako bi trenutno stanje izgledalo, če bi imeli na prejšnjo vlado, ki nas je zaposlovala predvsem s svojimi razlikami in se na koncu sama ukinila.

Kako pa bi ocenili delo levice, za katero bi lahko rekla, da se trenutno nahaja v svojem »nenaravnem« stanju, v smislu, da je večino let od osamosvojitve preživela na oblasti. Zna biti opozicija, od katere imajo kaj njeni volivci in navsezadnje država Slovenija?

Opozicija ima z ustavo zagotovljen status, določeno nadzorno vlogo in vse demokratične instrumente, da se uveljavlja. Škoduje ji, da se je samozačarala z Janšo in se zunaj tega ne zna več obnašati. V tej ideološki in oblastni črnobelosti slika Janšo kot grožnjo in sovražnika. Sumljivo je vse, kar diši po Janši.

Naj omenim še pripisovanje avtoritarnosti Janši. Samo eno retorično vprašanje - Kako si lahko avtoritaren, če vodiš vlado štirih strank?

Zakaj menite, da Slovenija ne uspe poravnati svojega političnega kompasa – zakaj imajo pri nas pojmi »levo«, »desno«, »konzervativno«, »liberalno« precej drugačen pomen kot v drugih evropskih državah in se tako npr. trenutne močno socialne, da ne rečem leve politike aktualne vlade, označujejo kot skrajno desne?

Zaradi nedokončane demokratične tranzicije. Slovenska pomlad je lahko odločilno vplivala na smer in dinamiko sprememb samo v dveh letih Demosove vlade. Ko je levi del Demosa končal z lastno vlado oziroma podprl prvo Drnovškovo vlado, je odprl pot kontinuiteti restavraciji starih miselnih, vedenjskih in oblastnih vzorcev.

V manjšinskih vlogah v kasnejših mešanih vladah, smo lahko na marsikaj vplivali, nismo pa mogli bistveno vplivati na zadeve, ki bi vodile v temeljitejšo preobrazbo, čeprav smo kasneje formalno sprejeli evropski pravni red, a je marsikje prišlo samo do prilagoditve, ne pa resničnega sprejetja novih vrednot in načel.

Dokler bomo ujetniki partijske revolucionarne terminologije iz prejšnega stoletja in bo “desno” zmerljivka, bomo težko potegnili ločnico med dobrim in slabim. Ne bomo ločili med zločinom in napako, bomo eni govorili o ljudeh, drugi pa o kosteh,  bo “naše” motilo nekaj zasebnih šol, bomo imeli šibko pravno državo in veliko korupcije. Če bi hoteli več preobrazbe, bi morala biti “desnica” dobrodošla, ne ustavljana. Ko bo desnica brez vnaprejšnjih projekcij dobrodošla, bomo normalni.