Ljudem je nelagodno in jih je strah, levičarji pa jih zmerjajo z nestrpneži in ksenofobi

Vir foto: Facebook Civilne iniciative za varovano mejo
Naporom nekaterih medijev navkljub problematika množičnih migracij nezadržno postaja osrednja tema letošnjih evropskih volitev. Upravičeno, saj javnomnenjske raziskave kažejo, da ureditev migracijskega problema državljani EU postavljajo na prvo mesto nalog, ki Evropsko unijo čakajo v prihodnje.

Tako je tudi v Sloveniji, čeprav bi si večina osrednjih medijev in pretežni del politike želela drugače. Splošno prepričanje namreč je, da gre tematika nezakonitih množičnih migracij močno na roko politični desnici, zato bi razpravo okrog nje najraje kar se da omejili ali jo z mize predvolilnih tematik celo umaknili.

Ocena je pravilna; ta problematika povečuje možnost uspeha strank desno od sredine. Predvsem zato, ker je zaznava problema vsaj pri nekaterih izmed njih bolj celovita in življenjska, pahljača rešitev, ki jih ponujajo od Nove Slovenije na zmernejšem in Domovinske lige na skrajnejšem koncu, pa mnogo bolj v sozvočju z realno situacijo kot kakršnikoli predlogi tekmecev na levi.

To je realnost


Poglejmo samo, kaj se dejansko dogaja; policija na meji s Hrvaško in vse bolj tudi v notranjosti Slovenije dnevno prime več deset, tudi do sto nezakonitih migrantov, pri čemer se jim jih, po nekaterih ocenah, izmuzne še enkrat toliko. Ti mladi afriški in azijski moški (teh je med 90 in 95 odstotki) vlamljajo v objekte, ne da bi zgolj prenočili ali si iz človeške nuje "izposodili" kakšen plašč ali kaj za pod zob. Za seboj puščajo prava razdejanja. Podobno tudi po gozdovih, kjer nastajajo odlagališča odpadnih oblačil, obutve, šotorov, spalnih vreč in drugih zavrženih pritiklin.



Vse pogostejši so tudi varnostni incidenti – od nesreče z ukradenim avtomobilom v notranjosti Slovenije, do nasilništva ob deljenju hrane v azilnem domu in celo prvega fizičnega napada in ugrabitve slovenskega državljana v Beli krajini.
Ob vseh teh dogodkih je normalno in človeško, da se ljudje ob meji, ki vsakodnevno opažajo sumljive sence postav, ki v noči hitijo mimo njihovih prebivališč, počutijo nelagodno, prestrašeno, ogroženo.

Ob vseh teh dogodkih je normalno in človeško, da se ljudje ob meji, ki vsakodnevno opažajo sumljive sence postav, v temi hiteče mimo njihovih prebivališč, počutijo nelagodno, prestrašeno, ogroženo. In človeško je, da se teh predelov izogibajo turisti ter celo šole s svojimi ekskurzijami in izleti.

Zaradi tovrstnih občutkov se domačini organizirajo v civilne iniciative, kjer na mirnih shodih opozarjajo, da jih skrbi za lastno varnost. Državo pozivajo k njeni osnovni funkciji: k zaščiti lastnih meja in lastnih državljanov. Resda politiki tok dogodkov skušajo izkoristiti v svoj prid. Vendar, zaboga, saj je predvolilni čas! Eni pač mahajo z zastavami na protimigrantskih shodih, drugi pa pešačijo ob imaginarni žici ter se slikajo pod rdečo zvezdo. Tovrstno početje v ničemer ne zmanjšuje dejstva o stiskah ljudi, živečih ob meji!

Eden takšnih shodov je potekal tudi v Jelšanah v občini Ilirska Bistrica, kjer so civilno iniciativo podprli prav vsi občinski svetniki, ne glede na politično prepričanje. Za ljudski prav pa se na shodih izpostavlja župan Ilirske Bistrice iz vrst Socialnih demokratov, Emil Rojc.

Predsednik vlade, ki ponikne


In kako se na njihove strahove in skrbi odziva vladajoča levičarska politika? Je zaskrbljene udeležence shodov prišel pomiriti predsednik vlade? Jim je povedal, da razume njihov strah, spregovoril z njimi kakšno spodbudno besedo, jim obljubil, da bo na mejo poslal dodatne varnostne sile?

Nikakor. Ponovno smo priča eni od tistih situacij, ko državnega voditelja enostavno ni nikjer; kot da ga v Sloveniji sploh ne bi imeli. Skoraj dobesedno je tako, saj se premier Šarec ob tovrstnih situacijah kvečjemu oglaša od nekod iz tujine, tako mimogrede, ob robu nekega večjega, zanj pač mnogo pomembnejšega dogodka, ki se ga ravno udeležuje.

In kaj ob tem pove?

Iz varne distance dosledno pravi, da problemov ni, da je meja dobro varovana in varnost prebivalstva ni ogrožena. Torej drugače kot čutijo ljudje sami, kot jim sporoča njihov človeški preživetveni instinkt.
Premier Šarec se ob tovrstnih situacijah kvečjemu oglaša od nekod iz tujine, tako mimogrede, ob robu nekega večjega, zanj pač mnogo pomembnejšega srečanja, ki se ga ravno udeležuje.

Levičarska politična elita je izgubila stik z realnostjo


Dejstvu, da v Ljubljani in okolici nameščena levičarska elita vse bolj izgublja stik z realnostjo, kaj se v Sloveniji, Evropi in navsezadnje v svetu sploh dogaja, dodatno pritrjujejo izjave kandidatov levih strank za Evropski parlament.

Namesto, da bi ljudi skušali razumeti in njihove skrbi vsaj tolerirati, če jih že ne nameravajo pomiriti, jih celo javno zmerjajo s ksenofobi, nestrpneži in rasisti. Morda v slepi veri, da se na shodih zbirajo le zadrti desničarji, ki tako ali tako niso njihova volilna baza.

A resnice je drugačna. Skrb in strah na podlagi dejanskega dogajanja nista levo/desno ideološko pogojena. Slednje navsezadnje priča prav ilirskobistriški primer enotnega nastopa izvoljenih predstavnikov ljudstva na čelu z županom Socialnih demokratov.

Tistim županom, ki ga je najprej vodstvo stranke, zdaj pa še njihova kandidatka za evropsko poslansko Dominika Švarc Pipan (posredno) označila za nestrpneža in ksenofoba. V soočenju z Luko Mescem na POP TV je dejala, da najostreje obsoja udeležbo ali podporo člana ali članice Socialnih demokratov "kakršnimkoli shodom, kjer se razpihuje sovraštvo, nestrpnost in strah". In izrazila pričakovanje, da bo gospod Rojc "sprejel odgovornost in menjal stranko za tisto, ki dejansko bolj odraža vrednote, kakršne so se v teh situacijah odražale." In te so, tako Švarc Pipanova, "v nasprotju z njihovimi temeljnimi vrednotami."

Župan Rojc je seveda sprejel odgovornost; odgovornost do svojih občanov v Ilirski Bistrici. Dominike Švarc Pipan (za zdaj) še ni izvolil nihče. In če bo gospod Rojc res moral zamenjati stranko, bi jo najbrž morali tudi njegovi volivci.
nestrpna reakcija levičarjev do skrbi in strahov ljudi je posledica dejstva, da sami v resnici nimajo nikakršnih rešitev za obstoječo situacijo.

Brez rešitev


Pod črto, nestrpna reakcija levičarjev do skrbi in strahov ljudi je posledica dejstva, da sami v resnici nimajo nikakršnih rešitev za obstoječo situacijo. Oni so pač za odprto, multikulturno družbo brez meja (žic in ograj), v kateri se imajo vsi radi in so vsi strpni drug do drugega na način, kot to predpisujejo njihove levoliberalne vrednote. Tiste domače desničarske »nazadnjaške nestrpneže« pa potiskajo v geto tišine – za zidove njihovih domov, kjer edino še imajo pravico izražati v skladu z lastnim prepričanjem. Če seveda nočejo čutiti družbenih posledic stigme nestrpnežev, ksenofobov, rasistov ali celo fašistov.

Mar se potem res čudijo, da se ti obnašajo in volijo vse bolj radikalno?!?

A kaj ko praksa vse bolj kaže, da se svet ne vrti znotraj levičarskih idealistično-utopičnih kalupov. Da mnogi prišleki v tej nepregledni masi ljudi niso zgolj ubogi, ponižni, lepih manir navajeni begunci, ki bi našim »refugees welcome« aktivistom stekli v altruistični objem ter hvaležno za svoje vzeli njihove liberalistične nazore. Niso zgolj iskalci boljšega življenja, ki bi ponižno sprejeli roko družbe, ki je prva v svetu po solidarnosti in spoštovanju človekovih pravic. Praksa vse bolj kaže, da se v to družbo ne bodo enostavno stopili, sprejeli njenih vrednot, običajev in pravil za svoje.

Morda največji greh, ki ga je Evropa pod pritiskom tovrstne miselnosti storila, je, da je odprla vrata vsem, brez kakršnekoli resne selekcije in preverjanja. Največje žrtve tovrstnega pristopa je najti ravno v tisti begunski manjšini, ki je resnično potrebna zavetišča in naše pomoči.

Ter seveda v domačinih ob meji, ki se v lastni državi, s slovesom ene najbolj varnih na svetu, ne morejo več prosto in brezskrbno sprehajati po svoji naravi, travnikih, poljih, gozdovih. Ne morejo obdelovati njiv in vinogradov brez vsaj kančka nelagodja ali strahu, da se bo morebitno srečanje z ilegalci zanje končalo neprijetno.

Ti ljudje prosijo oblast za pomoč, ta pa jih zmerja z nestrpneži, ksenofobi in celo fašisti. Tako zelo je levičarska elita izgubila občutek za realnost.



Podprite nas!

Na Domovini začenjamo z redno letno donacijsko akcijo, s katero vi, spoštovani bralci, po svoji presoji in močeh omogočate delovanje medija Domovina.

Vabimo vas, da nas podprete, četudi se kdaj z nami ne strinjate. Zagotavljamo, da vas zato ne vidimo kot "popolnoma neizobraženo drhal".

Podprete nas lahko tukaj:



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike