Konec dober, vse dobro

Predvčerajšnjim je bila nedelja, 20.12.2015. Dan, ki je bil z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino. Dan, ko smo se Slovenci enotno izrazili, da nam družina predstavlja vrednoto, ki jo želimo ohraniti takšna kot je, brez vseh »posodobitev«, v katere nas nagovarjajo liberalci.

Ti menijo, da je vse tradicionalno kar se da slabo in ovirajoče in da je vse, kar je sodobno in moderno, dobro. Ampak Slovenec (Slovencelj, kot bi bilo ljubše tistim, ki radi označujejo drugače misleče) se ni dal. Pokazal je svoj trden temelj, spoštovanje do zgodovine in načina mišljenja, ki mu je omogočil, da je toliko stoletij preživel na svojem mestu kljub svoji majhnosti.

Zame je bila to prav posebna izkušnja. Vam povem, kako se je vse skupaj začelo? Dobila sem mail s pozivom k sodelovanju, na katerega sem se z veseljem odzvala.

Potem so me prosili za številko, me poklicali in prišla sem na prvi sestanek. Tam sem opazila, da sem bila precej mlajša od vseh ostalih. To me ni motilo, saj sem mnenja, da se v družbi starejših vedno lahko naučiš veliko stvari. Tudi to se je izkazalo za resnično. Takrat sem spoznala Aleša. Potem Metko. In še cel kup strokovnjakov z različnih področij, s katerimi bomo gotovo ostali v stikih.

Prišel je datum, ko je bilo potrebno prijaviti referendumsko kampanjo. Tisti vikend sem zelo malo spala in še tisto zelo slabo. Ves čas sem premišljevala ravno o tem. Bi ali ne bi prijavila svoje kampanje? Pa saj nimam nobenih izkušenj! Šele 21 let imam. Sem premlada? Ampak potrebovali bi nekoga mladega. Kaj naj storim? Kakšna je Božja volja?

V ponedeljek pa sem se odločila, da bom! In sem prijavila svojo referendumsko kampanjo.

Medtem ko smo se redno dobivali, se je začela formirati skupina, ki bi javno nastopala. Malo sem, malo tja in začeli smo se dogovarjati, kdo bo šel na soočenje. Aleš je vztrajal, da moram iti. In sem šla! Nadaljevanje poznate. Dobila sem svoj prvi gif in nekaj sličic z napisi. In vsi so govorili o meni! Nekateri pohvalno in spodbudno, spet drugi so blatili in pljuvali.

V petek me je klical urednik spletne Domovine Rok Čakš in mi ponudil priložnost, da napišem svojo zgodbo. Napovedal jo je s člankom Je suis Norma Korošec, katerega ste tako pograbili, da jim je sesulo strežnik. J

Ves čas sem dobivala pisma podpore, spoštovanja in zahvale za moj pogum. Neznani ljudje so mi čestitali in me želeli spoznati.

Klicali sta me še še novinarka s Siola in novinarka z Nove24TV, obe sta želeli javnosti predstaviti mojo zgodbo in mi oprati ime, ki so ga nasprotniki blatili in skušali utišati, pa jim ni uspelo. Ocenjujem, da je bil ravno ta preobrat morda ključen za rezultat.

Ves čas sem dobivala pisma podpore, spoštovanja in zahvale za moj pogum. Neznani ljudje so mi čestitali in me želeli spoznati. Seveda je bilo nekaj tudi pikrih izrečenih na moj račun, a tisti, ki so mi v življenju pomembni, so me ves čas podpirali. Zdi se mi, da mi je ravno to dajalo moč, da sem vztrajala.

Naslednji dnevi so bili polni potovanj, razlag vsebine zakonika in posledic, zagovarjanja argumentov na facebooku, avtobusu in v trgovinah, kjer sem imela priložnost.

Enkrat, ko sem na Dolgem mostu na koncu Viča čakala na prevoz v Vipavo, sem gledala gigantske plakate z napisi čas je za. Kar naenkrat so bili povsod. Takrat me je stisnilo pri srcu. Zagovorniki zakona imajo toliko sredstev, da si to lahko privoščijo, me je prešinilo. Letaki, plakati, oglasi na facebooku in vsakič, ko sem odprla iskalnik na računalniku. Povsod so bili. Njim v prid je bilo pripravljeno tudi vse v medijih. Začela sem dvomiti.

Ampak sem neutrudno nadaljevala. Mislim, da sem v zadnjih tednih prepotovala okrog 2000 kilometrov.

Ko je številka glasov prestopila mejo 350.000, so dvorano zajela močna čustva. Objemali smo se, nekateri so si podajali robčke, drug drugemu čestitali in se zahvaljevali Bogu. Bili smo presrečni.

V petek sem prišla domov pol ure pred iztekom volilnega molka. Sobotno dopoldne sem večinoma prespala, popoldne pa bila brezvoljna. V nedeljo sem izpolnila svojo državljansko dolžnost, šla na volišče in glasovala PROTI.

Popoldne sem se iz Cerknice odpravila na Vič in se udeležila svete maše. Po maši smo se dobili na standardnem mestu. Malo smo poklepetali in spremljali rezultat. Ko je številka glasov prestopila mejo 350.000, so dvorano zajela močna čustva. Objemali smo se, nekateri so si podajali robčke, drug drugemu čestitali in se zahvaljevali Bogu. Bili smo presrečni.

Kmalu po tistem smo se odpravili pred parlament, kjer smo dali svoje izjave. Vem, da na televiziji ni priporočljivo kazati ekstremnih čustev, ampak svojega veselja, da ne rečem evforije, enostavno nisem mogla skriti. Potem smo se vrnili na standardno mesto in nadaljevali s praznovanjem do poznih ur. Domov sem se vrnila utrujena, pomirjena in hvaležna.

Danes vem, da so nasprotniki imeli le denar in z njim moč in oblast. Mi pa smo bili v službi Resnice. In delali smo s srcem. Zato nam je z Božjo pomočjo uspelo!