Ko bolniška odsotnost povzroči težave v organizaciji

Bolniška odsotnost je eden temeljnih stebrov socialne države. Brez nje ni mogoče govoriti o dostojnem delu, zaščiti zdravja in osnovni varnosti zaposlenih. A prav zato je razprava o njenem obsegu, trajanju in nadzoru toliko bolj občutljiva. V Sloveniji se je v zadnjih letih razvila situacija, v kateri je vsako vprašanje o učinkovitosti sistema hitro razumljeno kot napad na delavce, čeprav številke kažejo, da težava ni več obrobna, temveč sistemska.

Podjetja, zlasti mala in srednja, se z bolniškimi odsotnostmi ne soočajo več kot z izjemami, temveč kot z rednim organizacijskim tveganjem. Hkrati se javna razprava vse pogosteje omejuje na moralne sodbe, namesto da bi se soočila z dejanskimi posledicami za delovni proces, konkurenčnost in javne finance.

Izkušnje podjetij in nova zakonodaja

Razprava o bolniških odsotnostih pogosto obstane na ravni pravic in statistike. Manj pa se govori o tem, kako sistem deluje v praksi – v podjetjih, ki morajo vsak dan zagotavljati nemoten delovni proces. Prav tam se pokažejo posledice zakonodaje, ki je pisana brez stika z realnim gospodarstvom.

Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije se bolniške odsotnosti v zadnjih letih ne povečujejo le po obsegu, temveč tudi po trajanju. Številna podjetja poročajo, da kratke, ponavljajoče se bolniške – en ali dva dni, pogosto okoli praznikov ali ob koncih tedna – postajajo del rutine.

Primeri iz prakse: ko odsotnost ni več izjema

V srednje velikem proizvodnem podjetju na Štajerskem, ki zaposluje okoli 120 ljudi, je povprečna bolniška odsotnost v treh letih narasla za skoraj 40 odstotkov. Vodstvo ugotavlja, da ne gre za več poškodb ali težjih bolezni, temveč za večje število kratkotrajnih odsotnosti, ki jih je organizacijsko najtežje nadomeščati.

Gre za večje število kratkotrajnih odsotnosti, ki jih je organizacijsko najtežje nadomeščati.

Podoben vzorec opažajo v storitvenih dejavnostih: varovanje, čiščenje, logistika, v katerih vsaka odsotnost pomeni bodisi preobremenitev preostalih zaposlenih bodisi najem dragih agencijskih nadomestil. Strošek bolniške tako ni več le nadomestilo plače, temveč dodaten strošek nastane tudi zaradi izgube naročil, zamud in slabšanja konkurenčnosti.

Podjetniki opozarjajo, da v trenutnem sistemu nimajo praktično nobenega vzvoda za ukrepanje. Zdravniška odločitev je dokončna, nadzor pa redek in dolgotrajen.

Novi zakon o bolniški: razbremenitev ali nova iluzija?

Zadnja sprememba zakonodaje o bolniški odsotnosti, ki jo je sprejela vlada, je bila javnosti predstavljena kot razbremenitev delodajalcev. Država naj bi hitreje prevzemala breme nadomestil, delodajalci pa naj bi bili manj izpostavljeni dolgotrajnim odsotnostim.

V praksi se je zgodilo nekaj drugega:

• administrativni postopki so se podaljšali,
• delodajalci še vedno nosijo breme organizacije dela,
• spodbude za krajše bolniške odsotnosti niso bile uvedene.

GZS opozarja, da zakon ni naslovil ključnega problema: odsotnosti niso zgolj finančno vprašanje, temveč vprašanje učinkovitosti sistema in odgovornosti vseh vpletenih.

Odsotnosti niso zgolj finančno vprašanje, temveč vprašanje učinkovitosti sistema in odgovornosti vseh vpletenih.

Javni sektor: poseben svet brez posledic

Še bolj izrazite razlike se pokažejo pri primerjavi z javnim sektorjem. Tam so bolniške odsotnosti praviloma daljše, nadomeščanje pa avtomatično. Strošek se razprši po proračunu, posledice pa so nevidne.

V zdravstvu, šolstvu in državni upravi bolniška odsotnost redko pomeni pritisk na organizacijo dela. Sistemi so prilagojeni odsotnosti, ne pa učinkovitosti. To ustvarja nevaren razkorak med javnim in zasebnim sektorjem – ne le v obremenitvah, temveč tudi v delovni kulturi.

Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je delež bolniških odsotnosti v javnem sektorju sistematično višji, kar dodatno obremenjuje zdravstveno blagajno.

Kultura odsotnosti in tiha normalizacija

Poseben problem, na katerega opozarjajo delodajalci, je postopna normalizacija odsotnosti. Bolniška ni več razumljena kot izjema, temveč kot ena od možnosti upravljanja osebnega časa v sistemu, ki nima jasnih povratnih zavor. Takšna kultura se ne razvije čez noč, temveč ob tihem soglasju institucij, ki se izogibajo konfliktom.

Sindikalni molk o zlorabah

Sindikati tudi ob novi zakonodaji zavračajo razpravo o morebitnih zlorabah. V ospredje postavljajo pravice zaposlenih, ne da bi priznali, da sistem brez nadzora spodbuja ravnanja, ki dolgoročno škodijo vsem.

Vsak poskus primerjave z drugimi državami ali z zasebnim sektorjem je označen kot pritisk na delavce. A vprašanje ostaja: kdo bo plačal sistem, ki spodbuja odsotnost, ne pa dela?

Evropa gre v drugo smer

Države Srednje in Vzhodne Evrope so v zadnjih letih zaostrile nadzor nad bolniškimi odsotnostmi in jasneje razmejile odgovornost med zaposlenimi, delodajalci in državo. Rezultat so krajše odsotnosti, večja predvidljivost in stabilnejši sistemi.

Po analizah OECD Slovenija ostaja primer države, ki socialne težave rešuje z razširjanjem pravic, ne da bi hkrati okrepila učinkovitost institucij.

Slovenija ostaja država, ki socialne težave rešuje z razširjanjem pravic, ne da bi hkrati okrepila učinkovitost institucij.

Sistem brez ravnotežja

Bolniška odsotnost mora ostati pravica. A pravica brez odgovornosti in brez nadzora ni več socialna zaščita, temveč sistemska napaka. Novi zakon tega ni odpravil – zgolj preložil je problem.

Dokler bo država bolniško obravnavala kot ideološko vprašanje in ne kot organizacijski in ekonomski problem, bodo podjetja izgubljala, javni sektor pa ostajal varen otok brez posledic.

Če želi Slovenija delujočo socialno državo, bo morala najprej priznati, da delo – ne odsotnost – ustvarja pogoje zanjo.

Bolniška odsotnost mora ostati pravica. A pravica brez odgovornosti in brez nadzora ni več socialna zaščita, temveč sistemska napaka.

Kaj pravijo številke

Po podatkih ZZZS je bilo v letu 2023 izplačanih več kot 18 milijonov dni bolniške odsotnosti, kar je skoraj 30 % več kot leta 2019.

Povprečno število dni bolniške na zaposlenega v Sloveniji presega 15 dni letno, kar je nad povprečjem EU.

OECD ugotavlja, da Slovenija sodi med države z najhitrejšo rastjo dolgotrajnih bolniških odsotnosti po pandemiji.

Kaj pravi zakon

Glavni poudarki novega zakona so:

• Delodajalec krije nadomestilo plače za bolniško odsotnost do 30 delovnih dni.
• Po noveli zakonodaje naj bi država hitreje prevzemala breme dolgotrajnih bolniških, vendar organizacijska odgovornost ostaja na podjetju.
• Nadzor nad upravičenostjo bolniške je v pristojnosti ZZZS, a je v praksi redko uporabljen.

Odziv ministra za zdravje

Na Ministrstvu za zdravje poudarjajo, da bolniška odsotnost ostaja temeljna pravica zavarovancev in da so očitki o sistemskih zlorabah pretirani. Po njihovem mnenju večina zaposlenih bolniško koristi odgovorno, rast odsotnosti pa pripisujejo staranju delovno aktivnega prebivalstva, daljšemu trajanju bolezni ter posledicam pandemije.

Na ministrstvu navajajo, da je novela zakonodaje namenjena predvsem razbremenitvi delodajalcev in večji pravičnosti sistema. Ob tem poudarjajo, da so nadzorni mehanizmi v pristojnosti ZZZS ter da država že pripravlja dodatne ukrepe za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in skrajševanje čakalnih dob.

Na vprašanje o razlikah med javnim in zasebnim sektorjem odgovarjajo, da zakonodaja velja enako za vse zaposlene ter da statistične razlike same po sebi še ne pomenijo zlorab.