»Kam pa pridemo, če ni pekla?« Novembrski paberki o (ne)minljivosti in vicah (1. del)

Slovita izjava pokojnega profesorja dr. Antona Strleta, s katero se je uprl modernističnim teološkim tendencam, ki skušajo zanikati obstoj pekla, vseeno nudi dobro izhodišče za novembrski premislek o poslednjih rečeh, predvsem o skrivnostnem in pogosto težko razumljivem pojmu vic.

Znotraj zahodnega katoliškega izročila se je skozi stoletja – na temelju nekaterih (sicer redkih!) svetopisemskih omemb in nauka cerkvenih očetov – izoblikovalo prepričanje o nekakšnem srednjem stanju človeškega obstoja po smrti: duše, ki si ne zaslužijo niti pogubljenja, saj niso umrle v stanju sovraštva do Boga, niti nebes, saj ne premorejo popolne ljubezni. Nauk o vicah torej, ki pa marsikaterim sodobnim ušesom zveni povsem srednjeveško.

In to povsem upravičeno. Že slovensko ime sámo, vice, korenini v starovisokonemški besedi wīzzi, ki pomeni predvsem »kazen«, medtem ko se je v srednjevisokonemški obliki wīze pomen razširil še na »Božjo kazen, ogenj v vicah ali peklenski ogenj«. A srednjeveško ni le poimenovanje – dejansko se je katoliški nauk o vicah kot tak izoblikoval oz. sistematično formuliral šele v kulturno bogatem 12. stoletju, ko je bil tudi sploh izumljen latinski samostalnik purgatorium (očiščevalnica).

ABC o vicah: zgodovinske in teološke osnove

Za razliko od nebes in pekla dejanske omembe vic v samem Svetem pismu eksplicitno ne najdemo. Se pa molitev za rajne omenja v Drugi knjigi Makabejcev: »Zato je (Juda Makabej) priredil spravno daritev za rajne, da bi bili rešeni greha« (2 Mkb 12,46). Jezus sam se je sicer največkrat izražal v značilnih semitskih antitetičnih podobah – pot rešenja v Božje kraljestvo na eni in pot večne pogube na drugi strani –, vendar je tudi iz njegovih besed moč zaslutiti, da poleg odpuščanja grehov ni izpuščena nujnost povračila za slaba dejanja: Gospod celo svari, naj se še v tem življenju, »dokler smo še na poti«, spravimo z ljudmi, drugače ne bomo prišli iz ječe, »dokler ne plačamo vse do zadnjega novčiča« (Mt 5,25-26).

Posebnega pomena je odlomek v pismu apostola Pavla (1 Kor 3,12-15), ki govori o tem, da v tem življenju gradimo z različnimi materiali, nekaj z zlatom, nekaj s srebrom, nekaj z dragocenimi kamni, nekaj pa tudi le z lesom, senom ali slamo: »Delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj (gr. hōs dia puros)« (1 Kor 3,12-15).

V patristični dobi, za časa velikih krščanskih avtoritet prvih stoletij, teologi resda še niso izoblikovali jasnega učenja o vicah kot takih, vendar pa so – ne povsem neodvisno od judovskih in poganskih prepričanj, kot to zanimivo opisuje ameriški zgodovinar Peter Brown v knjigi The Ransom of the Soul: Afterlife and Wealth in Early Western Christianity – jasno poudarjali predvsem učinkovitost molitev za pokojne in nujnost očiščevanja po smrti. Janez Krizostom je denimo dejal: »Prinesimo jim torej pomoč in obhajajmo spomin nanje. Če je namreč Jobove sinove očistila očetova daritev (prim. Job 1,5), zakaj bi dvomili, da naše daritve za rajne prinašajo rajnim nekaj tolažbe? Ne obotavljajmo se, ko gre za to, da pomagamo tistim, ki so odšli, in da darujemo zanje molitve.« (Hom. in 1 Cor 41,5)

Kljub jasnemu zagotovilu, da naša molitev pokojnim pomaga, je za teologijo cerkvenih očetov vsekakor veliko bolj značilen poudarek na vstajenju teles, ki se bo zgodil (šele) ob poslednji sodbi, kot pa špekulacije o vmesnem stanju »vic«.

»Očiščevalni ogenj«

Latinski avtorji so od Avguština dalje začeli govoriti o »očiščevanju« preko pridevnika purgatorius: »očiščevalni ogenj«, »očiščevalne kazni« ali »očiščevalni kraji«. A šele v kulturno bogatem 12. stoletju se je z razmahom dramatizacije človeškega obstoja, z omahovanjem med obupom in strahom pred smrtjo, vse to izročilo – kot je to v klasični socialno-zgodovinski študiji Nastanek vic podrobno pokazal francoski zgodovinar Jacques Le Goff – strnilo in odrazilo v sistematični teološki formulaciji glede obstoja vic, tega srednjega stanja med nebesi in peklom.

Katoliško cerkveno učiteljstvo je verski nauk o vicah potrdilo predvsem na koncilih v Florenci in v Tridentu – medtem ko protestanti zaradi nasprotovanja odpustkom, zadoščevanju in mašam za pokojne to učenje zavračajo, pravoslavni pa tako podrobnega in spekulativnega nauka niso razvili in človekov obstoj po smrti, nanašajoč se predvsem na cerkvene očete, razumejo bolj kot čakanje na vstajenje telesa v nekakšnem podzemnem hadu.

Čeprav to ne spada med glavna učenja ali med tista, ki so razdelana z največjo gotovostjo, Katoliška Cerkev (prim. Katekizem Katoliške Cerkve 1030–1032) danes glede vic uči tri osnovne prvine: 1. da kraj končnega očiščevanja obstaja; 2. da je to očiščevanje boleče oz. neprijetno; 3. da lahko molitve živih tistim, ki so v procesu očiščevanja, resnično pomagajo.

Jezus je sam svojo daritvijo plačal oz. nase vzel večne posledice (izvirnega) greha, zrušil pregrado greha, odprl pot k Očetu in omogočil odrešenje. Naši grehi imajo ne le večne, ampak tudi časne posledice: čeprav nam je odpuščeno, v času ostanejo posledice greha. Zaradi Božje ljubezni smo večnih posledic greha osvobojeni, a nas njegovo usmiljenje obenem želi osvoboditi tudi časnih posledic greha. Gregor Veliki je glede tega zatrdil:

»Kar se tiče nekaterih malih grehov, je treba verovati, da obstaja zanje pred sodbo očiščujoči ogenj. To sledi iz tega, kar zatrjuje on, ki je Resnica, ko pravi, da mu, kdor izreče kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno ne v tem ne v prihodnjem veku (Mt 12,31). Iz tega stavka moremo razbrati, da morejo biti nekateri grehi odpuščeni v tem veku, nekateri drugi pa v prihodnjem.« (Dial. 4.39)