Kakšno družinsko politiko načrtuje vlada do leta 2028

Uredništvo
0

Družina je v življenju posameznikov najvišje na lestvici vrednot, a Slovenija, kot ostale razvite države, zaznavajo pluralizacijo družinskih oblik in načinov družinskega življenja, spremembe odnosov med starši in otroki, spremembe na področju partnerskih odnosov in družinskih vlog itd..

To je nekakšno izhodišče Resolucije o družinski politiki 2018 – 2028, ki jo je pripravilo in v javno razpravo posredovalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom ministrice SD Anje Kopač Mrak.

Resolucija sicer odseva pomen družine kot temeljne družbene institucije, vendar pričakovano ne izpostavlja ideala tradicionalne družine očeta in mame z otroki in ne zaznava problema v porastu predvsem enostarševskih družin. 

Čeprav so nekateri predlagani ukrepi usmerjeni k odločanju za otroke, pa resolucija družinske politike ne postavlja v vlogo nosilca sprememb negativnih demografskih trendov.

Ministrstvo, pristojno za družino, je pripravilo krovni dokument družinske politike za naslednje desetletje, ki ob diagnozi sedanjega stanja vsebuje predloge ukrepov, ki bo Slovenijo naredilo “vsem družinam prijazno družbo”, kot piše v podnaslovu dokumenta.

V Sloveniji naj bi sicer uživali visoko raven kakovosti življenja družin in otrok, saj se, tako avtorji resolucije, uvrščamo v sam vrh različnih mednarodnih lestvic, meritev in kazalnikov. Po nedavni raziskavi organizacije Save the Children naj bi slovenski otroci celo živeli najbolj kakovostno življenje na svetu.

Sledenje zasnovani družinski politiki naj bi tako pripomoglo še k dodatnemu dvigu kakovosti družinskega življenje s poudarkom na visoki ravni kakovosti življenja otrok, – zagotavljanju varstva in zaščite družin ter posameznih družinskih članov ter ustvarjanja spodbudnega okolja za odločanje za družino.

Resolucija kot bistven element družinske politike med drugim razume usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, zagotavljanje enakih možnosti obeh spolov, vzpostavljanje širokega spektra programov in storitev za družine ter prispevanje k stroškom za lažje vzdrževanje otrok in varstvo družin v specifičnih življenjskih situacijah.

Navajajo devet prednostnih področij in sicer Progami v podporo družini, starševsko varstvo in družinski prejemki, nadomestno varstvo otrok, socialno varstvo družine, trg dela in zaposlovanje, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, področja zdravstva, vzgoja, varstvo in izobraževanje in stanovanjska problematika.

Pri tem je avtorjem pomembno vključevanje celotne populacije oziroma usmerjenost k vsem družinam; upoštevanje pluralnosti družinskih oblik in različnih potreb, ki iz tega izhajajo, spoštovanje avtonomnosti družine in individualnosti njenih posameznih članov, zaščita otrokovih pravic v družini in družbi ter skrb za kakovost življenja otrok.

Za izvajanje programov v podporo družini je sicer bilo v letu 2016 iz državnih blagajn namenjenih slabih 655 milijonov evrov, v letu 2016 pa dobrih 622 milijonov evrov.

Družinska politika samostojna in ne več del socialne politike

Predlagani ukrepi gredo v smeri ločevanja družinske od socialne politike. Konkretno to pomeni zmanjševanje odvisnosti družinskih vzpodbud od socialnega statusa družine, čeprav je višina predvidenih sredstev za družine v veliki meri še vedno vezana na njihov socialni položaj.

Konkretno naj bi denimo otroški dodatek ponovno prejemale vse družine, vendar bo višina še vedno odvisna od prihodkov staršev, obenem pa naj bi ga bolje situirane družine prejemale v obliki subvencionirane malice za otroke v osnovni šoli ali v obliki plačila šole v naravi ipd.

Bi pa po resoluciji denimo dodatek za veliko družino prejemale vse družine s tremi otroki ali več, ne glede na status. Prav tako bi jim za spodbujanje skupnega preživljanja kvalitetnega časa velikim družinam omogočali prosti vstop v muzeje, galerije, gledališča ter druge kulturne objekte in na športne dogodke, vključno z brezplačnim prevozom, a le čez vikende in v primeru, da se dogodka udeleži celotna družina.

Čeprav resolucija ugotavlja, da ima Slovenija eno najvišjih stopenj zaposlenosti žensk z otroki v EU (63,7 %), pa avtorje vseeno skrbi, da je ta nižja od zaposlenosti moških (69,2 %, sploh pa zaznava novega trenda – porast deleža žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom v obdobju, ko imajo majhne otroke. Zato se z predlaganimi ukrepi trudijo, da bi še bolj spodbudili moške h koriščenju očetovskega dopusta in obenem ženske spodbudili, da se vrnejo h karieri, s čemer bi presegli “zakoreninjenost stereotipov o družbenih vlogah žensk in moških, kjer je moški dojet kot hranitelj, ženska pa kot čustvena skrbnica družine.”

O napovedanih spremembah in ukrepih z vseh devetih področij bomo na Domovini konkretneje pisali v prihodnjih dneh in tednih. Za zdaj zgolj še, da je osnutek v javni razpravi do konca septembra.

Nekaj ukrepov gre v pravo smer, toda ...
Na splošno je treba izpostaviti, da nekateri ukrepi, predvideni v resoluciji, gredo v smer “družinam prijaznejšega” okolja. Pri tem je pomembna predvsem napovedana ločitev socialne in družinske politike.

Vendar se obenem ne da znebiti občutka, da gre v mnogih primerih vseeno za relativno kozmetične spremembe, predvsem pa se dokumentu pozna avtorstvo levo-liberalnih ideoloških krogov.

Tako iščejo probleme, kjer jih ni – denimo v odločanju žensk za polovični delovni čas v okviru ukrepa skrb za varstvo otroka, kjer zanemarjajo dejstvo, da to ni posledica nekakšne spolne diskriminacije, temveč enostavne želje mamic, da preživijo več časa s svojim otročičkom.

Izogibajo pa se denimo vprašanju kakšno družinsko okolje je najboljše za kakovosten psiho-socialni razvoj otroka, še bolj pa vlogi družine pri popravljanju črne narodove demografske slike.

Sicer v resoluciji obstajajo nekateri ukrepi za lajšanje finančnih bremen velikih družin, a ideal večih otrok ni postavljen v središče družinske politike za naslednje desetletje, kot se denimo to dogaja v nekaterih drugih državah s podobnim problemom negativnega naravnega prirasta, kot ga imamo v Sloveniji

Ugotovimo lahko, da je levica enostavno preveč obremenjena z “razbijanjem stereotipov” o spolnih družbenih vlogah, siljenjem žensk v kariero za vsako ceno ter moških domov za štedilnik, da bi lahko sestavila, kaj šele izvedla učinkovit program družinske politike, ki bi resnično odgovarjal na izzive s tega področja.

Za to bo verjetno potrebno počakati na kakšno drugo vladno sestavo, kakršne pa (še) ni videti na obzorju.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime