Kako je na Češkem civilna družba pometla s tajkunom, kakršnega slovenska civilna družba tolerira ali se mu celo klanja

Vid Sosič

Vir foto: Wikimedia Commons
POSLUŠAJ ČLANEK
Na Češkem so pretekli konec tedna potekale predsedniške volitve, kjer je slavil kandidat desne sredine, upokojeni general Petr Pavel. V drugem krogu je bil njegov nasprotnik Andrej Babiš, češki tajkun in bivši predsednik vlade. Volitve so mnogi označili kot boj med novimi, pro zahodnimi demokratičnimi silami na eni strani ter oligarhijo, dedinjo prejšnjega totalitarnega režima na drugi.

Babiš je namreč tip politika, ki nam Slovencem ni tuj. Sodelavec tajne službe režima na Češkoslovaškem je po demokratizaciji obogatel med procesom privatizacije in spornimi posli, zaradi katerih je bil večkrat obtožen in na sodišču. V politiko je vstopil leta 2011 kot novi obraz z generično sredinsko populistično stranko na platformi boja proti korupciji in pomanjkljivosti politike »ostarelih« obrazov v istem letu, ko se je pri nas na nenavadno podoben način pojavil prvi od zdaj že mnogih novih obrazov Zoran Janković.

Čeprav je Babiš sprva postal le minister in predsednik druge največje stranke, je predvsem na račun levih strank na naslednjih volitvah leta 2017 postal premier. In Čehi so se znašli v položaju, kakršnega imamo v Sloveniji že lep čas.

Vendar pa se je na Češkem zgodba v nadaljevanju obrnila v drugo smer. Škandali, ki z njegovim nastopom na čelo vlade niso pojenjali, so pri Čehih vzbudili kritičen odnos do njegovega ravnanja. In na volitvah, ki so sledile, so namenili svoje glasove opoziciji. S povratkom je poskusil na tokratnih volitvah, a volivci mu v tretje, tako kot v drugo, niso več izkazali zaupanja.

Masovna aktivacija pro demokratične civilne družbe


Za tako uspešen rezultat v boju za demokratične vrednote gre razlog iskati v aktivaciji češke civilne družbe. Tudi na Češkem je težava s korupcijo, dediščino preteklosti, saj je Babiš le eden od predstavnikov okoriščencev, prav tako pa je izdatna količina medijev v rokah ostankov preteklosti, mnogi celo neposredno v lasti katerega od Babiševih podjetij. Vendar je kljub vsaj delni medijski manipulaciji ob razkritju leta 2018, da je Babiš sodeloval s prejšnjim režimom, pa tudi dejstvo, da je bil v času opravljanja funkcije v kazenskih postopkih, sprožilo velike proteste pod imenom Milijon trenutkov za demokracijo (Million chvílek pro demokracii), ki jih je organizirala civilna družba pod istim, skrajšanim imenom. Prvotnega zadanega cilja, zbrati milijon podpisov za Babišev odstop, jim ni uspelo doseči, vendar se demonstracije niso ustavile in dosegle vrhunec junija 2019, ko se jih je udeležilo 300.000 ljudi. Ob tem naj dodamo, da so bili protesti prijavljeni in organizatorji znani tudi na papirju.

Gibanje se je usmerilo v splošen boj proti padanju demokratičnih standardov države na več konkretnih načinov. Najprej so se predvsem odprli navzven. Vse podobno misleče so povabili k sodelovanju na lokalni ravni in zajeli širok krog prostovoljcev, s čimer so lahko organizirali manifestacije po vsej državi.

A glasne demonstracije niso bile edina aktivnost. Z nabranimi sredstvi iz prostovoljnih prispevkov, ki jih je lahko kdorkoli nakazal na transparenten račun, so začeli splošno informativno kampanjo, v kateri so na konkretnih primerih s konkretnimi argumenti in dokazi javnost opozarjali na nepravilnosti in sporne dejavnike, ki so jih »mainstream« mediji zamolčali ter sproti izvajali fact-checking.

Zabeležili veliko uspehov


V tem boju so na popolnoma legitimen, demokratičen način dosegli tudi velike zmage. Ena večjih je bila že kmalu po začetku, ko je Babiševa vlada za šefa inšpektorata varnostnih sil izglasovala režimskega človeka, ki je med Žametno revolucijo leta 1989 na pro demokratičnih demonstracijah fizično napadal demonstrante. Z zavzetim informiranjem in posredovanjem fotografij, ki so služile kot dokaz, so njegovo izvolitev v parlamentu bili primorani pod pritiski javnosti ovreči.

Največja zmaga za Milijon trenutkov pa je prišla, ko so napočile nove parlamentarne volitve. Med kampanjo niso zagovarjali določene stranke. Preko družabnih omrežij, plakatov ter domala vseh medijev, ki niso v Babiševi lasti, v veliki meri pa tudi ob aktivnosti prostovoljcev, ki so pristopali osebno, s tem, ko so potrkali na vrata volivcev, kar sicer v Evropi ni pogosto, so predvsem širili zavest o demokraciji in demokratičnih vrednotah.

Ljudem so želeli podati smernice za odločitev na volišču, brez vsiljevanja agende določene stranke in posebej nagovarjali tiste, ki običajno ne volijo. Odklon od napadalne drže so obnavljali s sprotnim obsojanjem in opravičevanjem za žaljive izjave in transparente proti Babišu in ostalim, ki so se pojavljali med protesti. Podobno so delovali tudi pred svežimi volitvami in prispevali k zmagi demokratične pro zahodne usmeritve nad oligarhijo.

KOMENTAR: Vid Sosič
Spremembe možne, ko se za njih zares aktivno zavzamemo
Gibanje se je prelevilo iz enkratnega projekta v trajajoč branik demokracije v svoji državi. Novejših volilnih rezultatov na Češkem sicer ne moremo pripisati izključno civilni družbi, saj je tudi češko volilno telo bolj uravnoteženo kot denimo Slovensko. Je pa vpliv vendarle očiten. Milijon trenutkov za demokracijo je pozitiven primer civilne družbe, ki deluje v prid večji svobodi in transparentnosti politike, ki tudi uspešno preprečuje sporno delovanje, kot kaže primer preprečitve imenovanja nasprotnika demokratizacije na vpliven položaj. Slovenska stran družbe, ki ni dedič totalitarizma in si je postavila za svoj cilj pot k vse večji demokraciji, se lahko od češkega gibanja nauči, kako v tem tudi doseči znatne uspehe. Zahvala za uspešnost Milijon trenutkov gre v veliki meri k zagonu, ki so ga njegovi člani in prostovoljci pokazali v prizadevanju za demokratično družbo. V gibanju so pretežno mladi, ki si želijo nadaljevati pot demokracije, brez vračanja v pretekle čase, ki so jih živeli njihovi starši. To še posebej velja za vodstvo, kjer ni nihče starejši. Ob političnem zaprtju Janeza Janše pred volitvami leta 2014, ki je nedvomno večji škandal z vidika stanja demokracije kot povsod prisotna gospodarska korupcija, kot tudi v drugih, manj, a pogosto prav tako absurdnih primerih, se Slovenci nismo mogli zbrati, da bi zahtevali enake visoke demokratične standarde v naši državi. T. i. vztrajniki, ki so protestirali za Janševo svobodo, so bili maloštevilni in celo občasna tarča posmeha sicer podobno mislečih. Tudi njihova povprečna starost je kazala na neprisotnost in premajhno zanimanje mladih, ki so vedno gonilo, ko se dosega velike spremembe. Dokler bo slovenski človek neobčutljiv na huda kršenja demokracije, v kolikor je o njih sploh pravilno informiran, se iz nenehne politične napetosti in zlorabe položajev, ki sledijo spet novi zmagi spet novih obrazov, ne bo rešil. Kot nam kaže češki primer, so spremembe možne, ko se za njih zares aktivno zavzamemo, pri čemer morajo glavno vlogo odigrati mladi. Vsaj, če želijo demokratični sistem, ki jim je bil kot prvi generaciji položen v zibko, tudi ohraniti za preostanek svojega življenja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUN
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUN
21
JUN
27