Kaja Rukav: »Še tako dobra sirotišnica ne more nadomestiti mame in očeta«

Skoraj devet mesecev je živela in delala med otroki v Gambiji. Nekatere je spremljala v njihovem boju za življenje, od drugih se je morala posloviti. Naj prostovoljka leta 2025 Kaja Rukav je po vrnitvi v Slovenijo začela projekt Pisma iz sirotišnice, s katerim želi otrokom vrniti ime, obraz in glas, odrasle pa spomniti, da otrok ne potrebuje občasnih junakov, temveč ljudi, ki ostanejo in držijo svoje obljube.

Ko je prvič vstopila v sobo z dojenčki, je proti njej iztegnila roke trimesečna Oumie. Vzela jo je v naročje, deklica pa se ji je nasmehnila, kot da se poznata že od nekdaj. »Kot da sva se samo ponovno srečali,« se spominja. Nato so k njej pritekli starejši otroci, jo prijeli za roke in potegnili v svoj svet. Z njimi so prišle tudi njihove zgodbe – zgodba deklice, zapuščene nekaj ur po rojstvu, dečka, ki je skoraj umrl zaradi bolezni, ki bi bila v Sloveniji ozdravljiva v nekaj dneh, in otrok, ki nikoli niso spoznali objema svoje matere. »Najprej misliš, da boš pomagal njim. Potem pa ugotoviš, da v resnici oni spreminjajo tebe,« pravi.

Profesorica pedagogike in sociologinja iz Dornave se s prostovoljstvom ukvarja že skoraj petnajst let. Pomagala je ljudem v stiski v Sloveniji, med katastrofalnimi požari v Avstraliji sodelovala pri oskrbi prizadetih ljudi in živali, leta 2025 pa skoraj devet mesecev delovala v gambijskih vrtcih, šolah, sirotišnici in centru za otroke s posebnimi potrebami.

Za svoje delo je prejela naziv naj prostovoljke leta 2025 v starostni skupini od 20 do 29 let. Po vrnitvi je začela projekt Pisma iz sirotišnice. Z njim ne želi zgolj obujati spominov na čas v Afriki, temveč odpirati zahtevna vprašanja o družini, vzgoji, posvojitvah, odgovorni humanitarni pomoči in dolžnostih odraslih do otrok. Poudarja, da revščine ne želi olepševati in svojega dela ne predstavlja kot zgodbe Evropejke, ki je odšla v Afriko »reševat« nemočne. V središče želi postaviti konkretne otroke, njihovo dostojanstvo in pravico, da jih svet ne obravnava le kot del žalostne statistike.

Otroci ne potrebujejo junakov, ampak odrasle, ki ostanejo

Težko izbere eno samo zgodbo, ki jo je najbolj zaznamovala, saj je po njenih besedah vsak otrok v njej pustil drugačno sled. Posebna vez jo še vedno povezuje z Oumie, za katero pravi, da ne ve več, ali je deklica našla njo ali ona deklico. »V njenem objemu sem ponovno našla tudi del sebe. Njena zgodba me je naučila vseh odtenkov življenja, od največje sreče do neizmerne bolečine ob slovesu. Takrat prvič zares razumeš, da prava ljubezen včasih pomeni tudi to, da znaš nekoga spustiti.«

Med otroki, katerih zgodbe nosi s seboj, je Samsan, deček, ki ji je za nekaj trenutkov umrl v naročju. Spominja se strahu, nemoči in dvoma, ali bo vse, kar počne, dovolj. Deček je preživel in danes znova teka po dvorišču, se smeji in nagaja.

Drugače se je končala zgodba malega Lamina. Verjela je, da bodo dobili tudi njegovo bitko, vendar je bilo njegovo telo prešibko. »Nihče te ne more pripraviti na to, da boš otroka držal v naročju tudi takrat, ko se življenje poslavlja. Z otroki praznuješ njihove zmage, hkrati pa se moraš naučiti sprejemati izgube.« Prav iz teh srečanj so nastala Pisma iz sirotišnice. Z njimi želi pokazati, da so za fotografijami otrok imena, značaji, strahovi, sanje in življenjske poti.

Otrok v oddaljeni afriški državi po njenem ni nič manj konkreten in dragocen od otroka, ki odrašča v naši bližini.

Ko je prvič odhajala iz Gambije, je vedela, da bo del nje ostal tam. Ko se je vrnila, je spoznala, da ne prihaja več zgolj pomagat v neko ustanovo, temveč se vrača k otrokom, ki so postali del njenega življenja. Ob tem je, kot pravi, razumela, da otroci ne potrebujejo ljudi, ki za kratek čas vstopijo v njihovo življenje, se ob njih fotografirajo in nato odidejo. Potrebujejo odrasle, ki ostanejo, se vračajo in izpolnijo, kar so obljubili.

Sama ne verjame, da lahko posameznik reši vse. Verjame pa, da se lahko odloči, da otroku, ki stoji pred njim, ne bo obrnil hrbta. Najpomembnejše se ji zdi, da pomoč ne ostane pri čustvenem odzivu ali enkratni gesti, temveč preraste v odnos, odgovornost in pripravljenost vztrajati tudi takrat, ko postane težko.

Družine ne more nadomestiti nobena ustanova

Kot pedagoginja brez olepševanja pove, da še tako dobra sirotišnica ne more nadomestiti družine. »Ne more nadomestiti mame. Ne more nadomestiti očeta. Ne more nadomestiti občutka, da nekam brezpogojno pripadaš.« Družina je po njenem za otroka prvi prostor varnosti, sprejetosti, pripadnosti in ljubezni. V njej začne graditi zaupanje vase in v svet ter oblikovati temelje svoje identitete. Ko otrok takšnega okolja nima, lahko ostanejo občutki osamljenosti, strahu, negotovosti in zapuščenosti.

Toda otroci brez družine, opozarja, niso vnaprej obsojeni na slabši razvoj ali nesrečno življenje. Ob podpornih odraslih, varnem okolju in ustrezni strokovni pomoči lahko razvijejo izjemno odpornost, samozavest in uresničijo svoje sposobnosti. Sirotišnica lahko po njenih besedah poskrbi, da otrok ne gre lačen spat, prejme zdravljenje, obiskuje šolo in ga nekdo objame, ko ga je strah. Ne more mu dati vsega, lahko pa mu v najtežjem obdobju vrne vsaj del občutka varnosti.

Tudi vzgojitelji in prostovoljci ne morejo postati otrokova mama ali oče, lahko pa mu pokažejo, kako je videti odnos, v katerem je sprejet, slišan in varen.

V pedagogiki, pojasnjuje, pogosto govorijo o pomenu vsaj enega varnega odraslega, ki mu otrok lahko zaupa. Takšen odnos ne izbriše bolečine, lahko pa otroku povrne zaupanje, da obstajajo ljudje, ki ostanejo, držijo besedo in mu želijo dobro. Včasih prav to pomeni začetek celjenja njegovih ran.

Ob tem meni, da otrokovih pravic ni mogoče ločiti od dolžnosti odraslih. Otrok svojih pravic ne more uresničevati sam, zato so zanje odgovorni starši, vzgojitelji, učitelji, strokovni delavci, odločevalci in celotna družba. Vsakemu otroku smo ne glede na kraj rojstva, njegove starše ali premoženje države dolžni zagotoviti varnost, zaščito, zdravstveno oskrbo, kakovostno izobraževanje in pogoje, v katerih lahko razvije svoje sposobnosti. »Vsi otroci nimajo enakih možnosti. Prav zato bi moralo biti njihovo dostojanstvo vedno postavljeno pred njihov socialni, ekonomski ali geografski položaj. Kakovost otrokovega otroštva ne bi smela biti odvisna od naključja kraja rojstva,« poudarja.

Pravice otrok so zapisane v mednarodnih dokumentih in konvencijah, toda pomembneje od tega je po njenem vprašanje, koliko smo jih kot družba pripravljeni zares uresničevati. »Kakovost družbe se vedno pokaže v tem, kako ravna z najranljivejšimi, otroci pa so gotovo med njimi.«

Izkušnja v Gambiji ji je pokazala tudi, da materialno udobje in življenjsko zadovoljstvo nista vedno tako tesno povezana, kot si predstavljamo. Revščine ne želi romantizirati. Opisuje jo kot kruto resničnost, povezano z boleznimi, pomanjkanjem in vsakodnevno negotovostjo. Hkrati pa je med ljudmi opazila veliko topline, gostoljubnosti, povezanosti, medsebojne pomoči in hvaležnosti za stvari, ki se nam zdijo samoumevne.

Gambijo pogosto imenujejo nasmejana obala Afrike. Ko tam nekaj časa živiš, pravi, razumeš, zakaj. Ne zato, ker ljudje ne bi poznali bolečine in težav, temveč zato, ker kljub njim ohranjajo sposobnost veselja, povezanosti in človeške topline.

Ob vrnitvi se je zato večkrat vprašala, ali se na Zahodu preveč obremenjujemo s stvarmi, ki na koncu niso bistvene. Ogromno energije namenjamo materialnim dobrinam, uspehu in vsakodnevnim skrbem, pri tem pa pogosto pozabljamo na odnose, bližino in čas drug za drugega. »Človek je lahko reven v materialnem smislu in hkrati neizmerno bogat v odnosih,« pravi.

Pomoč nikoli ne sme postati slepa

Delo v sirotišnicah in mednarodne posvojitve so področja, na katera po njenem ne smemo gledati nekritično. Danes je znano, da so nekatere sirotišnice po svetu postale del industrije, ki ustvarja dobiček na račun otrok. Prav zato je bila, pojasnjuje, od prvega dne previdna. Dolgo je opazovala delo sirotišnice, spoznavala zaposlene, preverjala zgodbe otrok in način delovanja ustanove. Želela je razumeti, zakaj je posamezen otrok tam, kako potekajo postopki, kakšni so odnosi z biološkimi družinami in kaj je dolgoročni cilj ustanove.

Ker je v Gambiji preživela skoraj devet mesecev, ni videla le podobe, ki jo sirotišnica pokaže kratkotrajnim obiskovalcem. Spremljala je jutra, skrb za bolne otroke, reševanje stisk, praznovanje napredka in sprejemanje težkih odločitev. Kljub temu priznava, da vsega ni mogoče preveriti. Veliko težav je sistemskih ter povezanih z zakonodajo, socialnim sistemom, institucijami in praksami, na katere posameznik težko vpliva. Če bi želeli najprej spremeniti celoten sistem in šele nato pomagati, bi lahko minila leta, otroci pa pomoč potrebujejo danes. »Če bi se zaradi nepravilnosti odločila, da ne bom več sodelovala z nikomer, bi morda zaščitila svoje občutke. Ne bi pa zaščitila otrok,« pravi.

Včasih je treba sprejeti odločitev, ki ni idealna, ker idealne rešitve preprosto ni. Ne zato, ker bi podpirali vse, kar predstavlja sistem, ampak ker je to v določenem trenutku edina pot, po kateri je mogoče pomagati konkretnemu otroku. V nekaterih primerih je bila to, poudarja, edina možnost, da so mu rešili življenje.

Pri mednarodnih posvojitvah se pogosto pojavlja očitek, da ljudje »kupujejo otroke«. Sama opozarja, da je pomembno razumeti, kaj stroški posvojitvenih postopkov dejansko zajemajo. Praviloma ne gre za plačilo otroka, ampak za stroške odvetnikov, sodnih postopkov, prevodov, zdravstvenih pregledov, administracije in potovanj. To ne pomeni, da zlorab ni, zato morajo biti sistemi pregledni, nadzorovani in odgovorni. Nevarno pa se ji zdi kompleksne postopke skrčiti na trditev, da nekdo preprosto kupuje otroka. »Pomoč nikoli ne sme postati slepa,« poudarja. Ves čas se moramo spraševati, ali s svojim ravnanjem res izboljšujemo otrokovo življenje ali pa nehote vzdržujemo sistem, ki mu škoduje.

Sirotišnice same po sebi po njenem niso niti dobre niti slabe. Pomembni so njihovo delovanje, vrednote in vprašanje, ali so odločitve usmerjene v največjo korist otroka. Cilj ne bi smel biti ohranjanje otrok v ustanovah, ampak njihovo odraščanje v varnem, ljubečem in spodbudnem okolju.

Če je mogoče, naj otrok ostane v biološki družini, širši družini ali lokalni skupnosti. Kadar to ni mogoče, je treba poiskati druge odgovorne rešitve, med katerimi je lahko tudi mednarodna posvojitev. Pri posvojitvah morajo biti v ospredju otrok, njegove potrebe, varnost in prihodnost, nikoli zgolj želje odraslih po otroku, meni.

Prav je, da obstajajo omejitve, nadzor in temeljiti postopki. Nihče ne bi smel preprosto priti, izbrati otroka in ga odpeljati. Posvojitve morajo biti pregledne, strokovne in dosledne, saj je njihova temeljna naloga zaščita otroka. Visoki standardi preverjanja zato po njenem niso ovira, ampak nujna zaščita. Želela pa bi si učinkovitejših postopkov, saj ti pogosto trajajo leto, dve ali tri, včasih še dlje, otroci pa medtem odraščajo v ustanovah in čakajo na družino. Hitrejši postopek ne bi smel pomeniti nižjih standardov, temveč boljšo organizacijo, tesnejše sodelovanje institucij in hitrejše odločanje.

Posvojitelji morajo biti pripravljeni tudi na vprašanja otrokove identitete, kulturnih korenin in predsodkov okolice. Sama opozarja, da se tudi v Sloveniji še vedno srečujemo z rasizmom in diskriminacijo. Dokler je otrok majhen, ga lahko okolica dojema kot »prisrčnega« in »posebnega«, med odraščanjem pa se lahko sreča z občutkom drugačnosti, rasističnimi pripombami in izključevanjem. Starši morajo biti pripravljeni otroka vse življenje podpirati pri oblikovanju njegove identitete, spoštovati njegovo preteklost in ga zaščititi pred predsodki. »Nobena posvojitev ne more izbrisati otrokove preteklosti, lahko pa mu ponudi varnost, stabilnost in družino. Ob tem otrok ne sme izgubiti svoje zgodbe. Njegove korenine, kultura in identiteta so del njega.« 

Pri njenem delu imajo pomembno mesto vrednote, ki jih je prejela doma

Kot svojo največjo življenjsko učiteljico omenja prababico, ki je sprejemala ljudi, pred katerimi so drugi zapirali vrata. Ni spraševala, kdo so, od kod prihajajo, koliko imajo ali kaj so naredili. Če so potrebovali pomoč, jim jo je ponudila brez obsojanja in pričakovanja, da bo kaj dobila v zameno. Podobno držo je prepoznala pri starših, sestri in drugih ljudeh, ki so zaznamovali njeno življenje. Dobrota pri njih ni bila javna gesta, ampak del vsakdana. »Moja vera mi daje upanje. Vzgoja mi daje odgovornost. Vest pa me vedno znova opominja, da nobeno človeško življenje ni vredno manj zato, ker se je rodilo na drugem koncu sveta, v revščini ali drugačnih okoliščinah.«

S projektom Pisma iz sirotišnice želi ohraniti zgodbe otrok, ki bi sicer morda ostale preslišane, dolgoročno pa ustvariti tudi mrežo odgovorne pomoči. Na spletni strani in družbenih omrežjih bodo ljudje lahko spremljali življenje otrok, projekte in možnosti, kako se vključiti.

Ljudem, ki ji pravijo, da sami ne morejo za devet mesecev oditi v Afriko, odgovarja, da za boljši svet ni treba odpotovati tako daleč. Začne se veliko bližje – pri tem, kako gledamo na ljudi, kako hitro jih sodimo, koliko predsodkov smo pripravljeni odložiti in ali se znamo ustaviti ob človeku, ki potrebuje pomoč. Nekdo bo odšel na teren, drugi bo daroval nekaj evrov, kupil zdravila ali šolske potrebščine. Nekdo bo podaril svoj čas, delil zgodbo ali napisal spodbudno sporočilo. »Največje spremembe se skoraj nikoli ne začnejo z velikimi stvarmi. Začnejo se z enim človekom, ki mu ni vseeno.«

Ne želi si sveta, v katerem bi pomagalo le nekaj izjemnih posameznikov. Želi si družbo, v kateri pomoč, prijaznost in sočutje ne bi veljali za nekaj izjemnega, ampak bi znova postali nekaj povsem običajnega. »Na koncu ne bodo šteli uspeh, denar ali položaj. Štelo bo, kako smo ravnali drug z drugim in ali smo nekomu dali občutek, da na svetu ni sam.«