Kako je fama o “strokovnjakih in desničarjih” ob izboru ustavnih sodnikov postala prozoren “fake news”

Rok Čakš
4

Pravijo, da je svet tik pred odkritjem življenja v vesolju in če bi jutri na tlakovcih ljubljanske dnevne sobe pristali radovedni marsovci, bi jim modus operandi naših levosučnih družbeno-političnih in medijskih elit najlažje razložili na dogajanju okrog izbora novih ustavnih sodnikov.

V Sloveniji se zadnjih 25 let seje prepričanje, da slovenska desnica (s čemer se označuje vse, kar ne izhaja iz komunistične kontinuitete), nima sposobnih ljudi, ki bi znali voditi državo – na kateremkoli področju že.

Pri tem gre za nekoliko posodobljeno in za demokratične razmere prilagojeno izpeljanko reka Staneta Dolanca: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«

Ljudje so sčasoma to nekako kupili in ni jim za zameriti, saj so do nedavnega osrednjim medijem verjeli bolj kot lastni materi.

Obenem je treba priznati, da do neke mere insinuacija ni iz trte izvita. Pomladna stran po osamosvojitvi in še precej let po tem dejansko ni imela širokega kadrovskega bazena strokovnjakov za politiko, gospodarstvo, pravo, medije …

Kako bi ga, saj so se kadri za pomembna družbena področja vzgajali na ideološko strogo nadzorovanih partijskih šolah, kjer je bila pravovernost najpomembnejši selekcijski kriterij. Peterletu in podobnim je preostalo le, da študirajo geografijo.

Res da je osamosvojitev izpeljal Demos, a brez spreobrnjencev, izšolanih na režimskih fakultetah, skoraj zagotovo ne bi šlo. Intelektualni prosti strelci tipa Jože Pučnik, ki so imeli pogum za prebeg v tujino in srce za vrnitev nazaj, so bili redki.

Zato ne čudi, da je levica, ko je šlo za nastavljanje svojih kadrov na funkcije v politiki, sodstvu, gospodarstvu … vedno igrala na karto strokovnosti. V Sloveniji sta tako po njihovi interpretaciji obstajali dve vrsti ljudi: strokovnjaki in desničarji. Kdo je kompetenten za vodilne funkcije v državi, seveda ni bilo dvoma.

V Sloveniji sta obstajali dve vrsti ljudi: strokovnjaki in desničarji. Kdo je kompetenten za vodilne funkcije v državi, seveda ni bilo dvoma.

Vse do nedavnega.

Prehitevanje po levi

Lahko se sprenevedajo kolikor hočejo, a dejstvo je, da je levo nazorsko prepričanje v današnji Sloveniji na mnogih področjih še vedno prednost, pogosto ključna, ko gre za vodilne družbene pozicije. Vzemimo banalen primer s področja medijev; povsem logično se zdi (in se dogaja), da na nacionalni RTV dobi redno službo novinar Mladine, a hkrati nepredstavljivo (in se ne dogaja), da bi jo dobil novinar Reporterja.

Številni sposobni ljudje so zato izkoristili prednosti globalizacije, zapustili domačo kloako ter svoj potencial razvili v tujini. Mnogi so na najprestižnejših svetovnih univerzah naredili neverjetno mednarodno kariero. Ob vračanju v domače okolje pa se v konkurenčnem boju srečujejo z lokalnimi avtoritetami s socialističnih državnih univerz, ki niso niti med 500 najbolj priznanimi na svetu.

Čez noč je fama o »strokovnjakih in desničarjih« postala tako prozoren fake news, da ga je nerodno uporabljati celo najbolj pravovernim mnenjskim voditeljem.

Morda niste opazili, ampak razprava o strokovnosti kot kriteriju za izbor novih ustavnih sodnikov je iz osrednjih medijev kar nekako izpuhtela.

Čakajte no, kaj pa strokovna merila?!?

Morda niste opazili, ampak razprava o strokovnosti kot kriteriju za izbor novih ustavnih sodnikov je iz osrednjih medijev kar nekako izpuhtela. Namesto tega izpod levičarskih peres letijo očitki o političnih kupčkanjih ter razglabljanja, da je koalicija v Janševi pasti, ker naj bi izmed štirih predlaganih ustavnih sodnikov kar dva po nazorih sodila na desnico.

Kakšen kriminal! Imamo levo oblast, ki namerava namesto vseh štirih “naših”, izbrati dva “njihova” sodnika, nam zgroženo sporočajo, zavito v besedni celofan prefinjene manipulacije.

Ljubi Bog, kar naenkrat levičarji, ti samooklicani pravičniški javni varuhi ideala “strokovnega in neodvisnega”, zagovarjajo kadrovanje po političnih in ne strokovnih merilih?!?

Predstavljajte si obratno situacijo. Na oblasti Janša s svojim povprečnim kadrovskim izborom, nasproti levo-nazorski mednarodno priznani strokovnjaki, na čelu z dvojnim doktorjem s Harvarda. Kaj vse bi ti mediji pisali, če bi kdorkoli sploh podvomil v samoumevnost izvolitve takšnih ljudi za ustavne sodnike?!?  Kaj šele, če bi levo-nazorskega harvardskega profesorja poslanci izločili iz predloga sodnikov za Evropsko sodišče za človekove pravice?!?

Mislimo si lahko, a izvedeli ne bomo, ker na prestižnih svetovnih univerzah levica nima predavateljev.

Zato pa, spretno kot le znajo, vsiljujejo razpravo o domnevnem političnem trgovanju, o Janševih pasteh in njegovem vplivu na izbor ter o podobnih postranskih temah.

A bistvo je, nekoliko preveč odkritosrčno za pravovernega levičarja, izpovedal vodja poslancev SD Matjaž Han: »Težko nasprotuješ ljudem s takšnimi predispozicijami, znanji in izkušnjami.«

Profesionalni blamaži v izogib bi bilo dobro, če bi mu prisluhnili tudi nekateri politični kolegi in medijski komentatorji.

4 KOMENTARJI

  1. Dejansko res ne vem, zakaj se naši mediji niso bolj prilagodili pluralnosti, ki jo je prinesel internet. Alternativne ideje so pri nas vsaj malce bolj zadihale in tudi dobile politični vpliv.

    Nekaj sprememb je bilo. Če omenimo samo nekatere bolj povezane z konservativnim polom (ker ljudje pravijo, da se pri na ‘nič ne da’):
    – nekateri dejansko menijo, da je Janez Janša leta 2004 zmagal takrat tudi s pomočjo nekaterih internetnih kanalov, ki so resda bili še zelo v povojih.
    – zmaga Boruta Pahorja na predsedniških volitvah, ko se je dobršen del sredinskih komentatorjev predvsem preko internetnih debat obrnil proti Danilu Türku po presenetljivem porazu že v prvem krogu.
    – zmaga na družinskem referendumu po “Aferi Norma” kjer je medijsko vlogo plasiranja alternativne zgodbe odigrala tudi Domovina

    Torej, če potegnemo neke zaključke: namesto, da bi slovenski mainstream mediji pri soočanju mnenj postopali bolj pluralistično in poizkušali doseči širok spekter sogovornikov so s tičanjem glave v pesek in nadaljevanjem obstoječe politike, ki bolj sodi v devetdeseta (ko so ljudje še kupovali časopise in je lahko kolumna v osrednjem dnevniku uničila politično kariero določenega “nenašega” politika), sprožili samo še večjo polarizacijo ter intenziviranje mnenj na spletu.

    Dejansko je sedaj vsem jasno, da v Sloveniji obstaja ogromen delež prebivalstva, ki je bil medijsko zatrt, namerno spregledan in je sedaj z internetom dobil možnost, da (velikokrat frustrirajoče) pove svoj glas. In to ignorirati in se delati neumnega je bedarija par-excellence, ki kar lepo število donedavnega organizacijsko in kapitalsko (!!!) močnih medijev odvrača od velikega števila medijskih konzumentov, jih s tem dela za te ljudi manj pomembne in s tem na dolgi rok ogroža ne samo njihov monopol temveč tudi obstoj.

    Je pa res, da desni mediji, kot je Domovina tu nedvomno morajo pokazati mero previdnosti in si pač za cilj morajo postaviti sledenje večji svetovno nazorsko pluralnost kot alternativno pot oblikovanju trdega nasprotnega svetovnonazorskega bloka (v kar nas pogosto silijo naši razmisleki). To je pač nujno, ker s tem si kupiš kredibilnost pri večjem delu javnosti. Menim, da uredništvo temu sledi kar dobro, čeprav mi splošna usmerjenost še ni čisto znana.

    Še nekaj. Zelo zelo zanimivo oceno medijev je podal Žiga Turk v svoji anketi in analizi:
    http://siol.net/siol-plus/kolumne/slovenska-medijska-krajina-435433
    http://siol.net/siol-plus/kolumne/medijska-krajina-nasih-in-vasih-435878
    Če bo v prihodnjih anketah med odgovor kot relevanten medij vključena tudi Domovina – kam na skali bi se uvrstila?

  2. “V Sloveniji se zadnjih 25 let seje prepričanje, da slovenska desnica (s čemer se označuje vse, kar ne izhaja iz komunistične kontinuitete), nima sposobnih ljudi, ki bi znali voditi državo – na kateremkoli področju že.”

    Sorry Rok, gradiš na napačnih temeljih. Kot da je desnica kontinuitete prosta?
    Pa ni.
    Tudi desnica je grajena na preverjenih komunističnih kadrih. Če omenim samo dva glavna. Janez Janša preverjen komunistični kader. Potnik v Jajce in obiskovalec Kumrovca, udeleženec številnih akcij Bratstva in enotnosti. Pa SDS-ov jurišnik Vinko Gorenak. Komandir Celjske policijske postaje. Komunist. Udbovsko preverjen kader (drugače takega poloćaja ne bi mogel dobiti). Da ne iščem globlje.

    Koliko velja tekst, ki je napisan na napačnih izhodiščih? Ne kaj veliko Rok. Predlagam, da ta tekst umakneš in napišeš novega. Bolj uravnoteženega. Barabe so namreč na obeh političnih polih.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime