V prvem delu intervjuja z dr. Jožetom Dežmanom, ki ste ga na Domovini lahko brali že včeraj, smo spregovorili o politični situaciji, klanjanju totalitarizmu in mladih. V drugem delu pa smo se dotaknili Muzeja slovenske osamosvojitve, pregona določenih oseb, interpelacije, protesta in simbolike ter prenosa na mlade generacije.
Zmago nad totalitarizmom predstavlja osamosvojitev Slovenije, ki je k nam nazaj pripeljala svobodo in demokracijo. Zdaj je vlada ukinila Muzej slovenske osamosvojitve. Zakaj takšen strah pred osamosvojitvijo oz. spominom nanjo?
Ta muzej je kvaril en načrt. Načrt uničenja Janeza Janše, ki je rodil že kar lepe rezultate. Nenazadnje je zmaga Svobode zgrajena na antijanšizmu in vzbujanju upanja na zlato dobo, ko nastopi Svoboda. Po tridesetih letih tranzicije, ki sta jo v veliki meri pri nas krojila Janez Janša in Milan Kučan, lahko najprej ugotovimo, da je Janša tisti, ki je še živ. Poleg Boruta Pahorja je edini preživel čas tranzicije. Milan Kučan je politično truplo že vse, odkar ni več predsednik. Kasnejše rovarjenje ni več za kulturne ljudi in je tudi razmeroma nepismen. Janša za razliko od njega piše knjige, tudi Pahor je nedavno izdal dve svoji knjigi govorov ob obletnici osamosvojitve.
Kulturni volumen Janše in Pahorja lahko strnemo v 30. obletnico simbolnega pogreba v Rogu leta 2020, kjer za govore obeh lahko rečemo, da spadata v kulturni vrh naše republike. Oba sta kulturna in gosposka človeka.
Janše tako ne gre podcenjevati, glede na to, da je še vedno živ. Ne samo živ, zaznamoval je tri vlade, dve predsedovanji Svetu EU, tu je tudi pot v Ukrajino. V primerjavi z Janšo je bilanca Janeza Drnovška – dve kameli in potovanja med neuvrščenimi ter LDS-ovo skorumpiranje Slovenije – dokaj klavrno. Nekaj dediščine imata tako samo Janša in Pahor.
Janša je hkrati simbol razlikovanja med komunizmom in demokracijo, zato sproža tako besne reakcije na nasprotni strani. Zato si je stara garda političnih policistov izmislila antijanšizem. Z izbrisom Janše se znebiš tudi simbolnega nosilca osamosvojitve. Potem ti pa naredi Muzej slovenske osamosvojitve, ki bo ostal, tudi ko enkrat Janše ne bo več.
In tako so se v krogu kulturne ministrice tega lotili na najbolj nemogoč način. S tem pa so vzbudili tudi neverjetno pozornost za osamosvojitev. Janša si verjetno sploh ni predstavljal, da bo muzej osamosvojitve tak »best seller«. Po svoje srhljivo pa je spremljati ta brutalen način eksekucije, kako so tudi mene denimo razosebili. Tako sem dobil dopis, da sem odpuščen in da ne smem več delati. Hkrati pa so nesposobni odgovoriti na kakršnikoli razumno vprašanje in tudi ustanavljanja tega združenega muzeja so se lotili zelo nerodno.
Sam sem lahko ponosen na dva muzejska projekta, ki sta pravzaprav edina resna projekta na področju osamosvojitve. To je Enotni v zmagi iz leta 2006 in Slovenija 30 let iz leta 2021. Zdaj, ko odhajam, pa ostaja še projekt o volitvah iz leta 1990, kjer si tudi pripisujem precej zaslug in mislim, da ga bo Nataša Storžič odlično izpeljala do konca. Drugi pa naj pokažejo, kaj so naredili. V glavnem gre za en blef, ko se govori, da se stroka ukvarja z osamosvojitvijo.
Pa ravno ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve je bila predstavljena kot strokovno utemeljena, da jo zagovarja muzejska stroka. Kdo je torej ta stroka, kako razumete te argumente?
Dr. Irena Vidrih Perko je povedala, da je muzej nastal povsem korektno. Ona je napisala strokovna izhodišča zanj. Vse tiste, ki blebetajo, da gre za zaslugarski muzej, vabim, da mi pokažejo, kje v strateških dokumentih je kaj, kar bi kaj takega nakazovalo.
Muzejsko društvo in zveza muzejev Slovenije sta podpisala eno izjavo in obljubila razpravo, do katere pa ni nikoli prišlo. Gospe, ki so pripravile to ukinitev, niso za to porabile niti ene možganske celice in temu primerni so tudi rezultati. Veste, včasih je Zveza borcev skrbela za mojo promocijo, zdaj ko so pa oni malo opešali, se je pa odlično izkazala Levica. Toliko medijskega prostora kot zdaj niti jaz niti osamosvojitev Slovenije nista dobila že lep čas.
Foto: Jernej Prelac, Domovina
V času interpelacije vlade je pred Državnim zborom potekal protestni shod proti ukinitvi muzeja. Kaj protestnikom oz. tistim, ki jim je mar za osamosvojitev, sploh še preostane? Slišali smo napovedi akcijskega načrta – kaj imajo na tem področju na razpolago?
To se sliši, kot da bi moral biti nek generalštab, pa mislim, da je bolje, da ga ni.
Komunistična miselnost je precej uspešno okupirala našo simbolno krajino, tako z imeni kot tudi 7.000 spomeniškimi inštalacijami. Alenka Puhar je pred časom ocenila, da dejstvo, da si bil komunist, ki je dobil »šus v glavo«, še ne bi smelo zadoščati, da se po tebi poimenuje ulica, čeprav je pogosto ravno tako.
Potrebujemo razmislek, kaj je tisto, kar nekoga naredi zaslužnega. Hkrati pa vidimo po vsej državi, da se postavljajo tudi različna obeležja, od mamutov in konj do Bitcoina in harmonike. Skratka, nastaja precejšen pluralizem. Slovenija precej »miga« na tem področju.
Marsikaj pa je še za postoriti na področju zaznamovanja temeljnih dogodkov naše demokracije. Tukaj pa veliko lahko naredi vsak sam. Najprej si lahko zastavi vprašanje, če si želi živeti v tej republiki, kaj mu je všeč in kaj ga moti. Kaj namesto jamranja lahko naredi, da bi bilo življenje tukaj boljše.
Vprašajmo se, kaj je republika v tridesetih letih dosegla. To je čas, ki je daljši od kraljevine Jugoslavije ter več kot dve tretjini časa Titovine. Tudi na nosilce oblasti bi lahko gledali bolj pozitivno, od Peterletove vlade do lokalnih oblasti in teritorialne obrambe. Nihče od njih v ključnih trenutkih osamosvojitve ni zamočil. To so dosežki nas vseh, ne le Janeza Janše in Milana Kučana.
Ob osamosvojitvi smo imeli nekaj deset kilometrov avtocest, danes jih imamo več kot 600, poglejte na vse športne rezultate, ki jih dosegamo, pa ne le na kolajne, ampak tudi na športno infrastrukturo, organizacijo, in na gospodarstvo. Gre za svobodo ustvarjalnosti, ki omogoča, da pri nas živi toliko uspešnih ljudi. Brez njih bi šli rakom žvižgat. Vse to je rezultat svobode in demokracije.
Zadnjih trideset let je za nas zlata doba in to je treba ozavestiti, na tem miselnem modelu pa potem utemeljiti kritično domoljubje. V progresivističnem modelu internacionale pa so seveda to moteči elementi. Zavedati pa se moramo, da demokracija ni samo bratska ljubezen in mir, ampak predvsem konflikt, ki pa ga razrešujemo z umom namesto z umorom in nasiljem. To je sprememba mentalitete, ki jo potrebujemo.
Za to pa so pomembni tudi simboli. Zdaj spremljamo vračanje titoističnih in totalitarnih simbolov na protokolarne objekte, pa tudi slovenske ulice in trgi imajo še vedno veliko totalitarnih imen. Kako to?
Ta kontaminacija s povsem marginalnimi komunističnimi junaki je hecna. Po drugi strani pa imamo denimo primer zakoncev Hribar, katerih zgodba v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl je najbolj prevajan slovenski roman. Z njim sta dobila popolno rehabilitacijo. Slovensko meščanstvo skozi njiju postane vrlina.
Zakaj ne bi denimo tudi Hribarjeva nekje dobila ulice? Pa ne gre samo za stvari iz preteklosti. Kje imamo denimo Pučnikove ulice, trge plebiscita? To bi bil način, da se znebimo komunistične narkoze. Dajmo malo prezračiti ta komunistični svet, ki je prav rasističen. Tudi s spomeniki in prireditvami. Prvi znaki te osvoboditve se že kažejo.
Združitev muzeja novejše zgodovine in Muzeja slovenske osamosvojitve je tudi manever, s katerim se je vlada znebila dveh direktorjev, eden ste vi, ki ji nista povšeči. Se še kje v Evropi vlada obnaša na tak način?
Mislim, da gredo v to smer kakšni ekonomski in politični trendi danes. Bi pa poudaril, da ob osamosvojitvi mi muzejev ukinjali nismo. Infrastruktura je nujna in tem več institucij imamo, tem bolje. Narod institucije potrebuje. Skratka, ta manever je škandalozen ukrep.
Škandalozen tudi zaradi laži, ki ga spremljajo, da je to naredila stroka, da bo zdaj bolje. Ti ljudje kažejo izrazit odpor do vrednot osamosvojitve. Ne pogovarjajo se, so nasilni, zagovarjajo model, ki ni svoboden in demokratičen in izzivajo. Očitno sta antijanšizem in ukinitev muzeja osamosvojitve del iste zgodbe. Ni pa nekaj novega. Že leta 2006 je Janković v enem dnevu vrgel z ljubljanskega gradu razstavo Enotni v zmagi, ker Kučanu nekaj ni bilo všeč.
Ob vseh teh škandalih se zdi, da je stroka kot otrpla. Nihče se ne upa oglasiti, čeprav se kaže, da so ogroženi ustavni temelji. Rušenje z lažnimi argumenti in brutalnimi sredstvi pa kaže na to, da je v ozadju nek hujši načrt, ki ga ne znajo predstaviti.
Morda pa je to predstavljala ministrica v Čebinah …
Tako revne slovenščine, kot jo govori trenutna ministrica, še nismo slišali. Ne poznam ministra, ki bi tako slabo govoril slovensko. Glede na to je jasno, da so druge zahtevnejše miselne operacije precej ogrožene pri tej gospe.
Foto: Jernej Prelac, Domovina
Vas so razglasili za nesposobnega za svoje delo, še vedno pa prejemate plačo …
In tako bo, dokler pristojni organ ne odloči. In jaz sem jim tudi ponudil, da kaj naredim, če me že plačujejo …
Glejte, ustanovni sklep o ustanovitvi novega muzeja je ogrožen, ker na Poljanski 40 ne bo prostorov, očitno se bo spremenilo tudi ime. Zapisano je tudi zagotovilo, da ne bo več kot 40.000 evrov stroškov s tem v treh letih, ampak če se bo to še dolgo vleklo, bodo samo naju z gospodom Osetom zapravili ves ta denar.
Tako se kaže ta svoboda vladanja na majhnem primeru, povsem enako pa se dogaja v zdravstvu in kjerkoli se česarkoli lotijo, do odstrela medvedov. Minister bi jih streljal, predsednik vlade jih ne bi, na koncu jih bo šla pa predsednica parlamenta objemat in kakega še posvojiti.
Kakšna je zdaj situacija z vašo prijavo na inšpektorat?
Jaz sem najprej na Okrožno sodišče v Ljubljani poslal pritožbo zoper izbris in registracijo. Na inšpektorat za delo sem prijavil nespoštovanje postopkov pri sprejemu sistematizacije. Pritožil pa sem se tudi na vladno komisijo zoper odpoved.
In zdaj čakate, sedite doma ali počnete kaj drugega?
Nikakor. To, kar so mi naredili, je, kot bi žabo kaznoval tako, da jo vržeš v vodo, strašna kazen. Trenutno zaključujem raziskavo titoistične spomeniške krajine, pripravljamo šesto poročilo in čakamo, da bo program komisije šel na vlado. Z g. Pirjevcem moram doreči korespondenco o njegovih partizanih, ki jih žal ni videl ne od blizu ne od daleč. Delam tudi serijo o komunistih. Veste, partija je bila sicer neudobna za podložnike, a tudi gospodarjem, ki so si z njo zakuhali življenje ni bilo dosti boljše.
Kljub spopadu okrog bližnje revolucionarne preteklosti pa je jasno, da državljansko vojno sprožijo komunisti, da to, kar so postavili, ni bil režim, ki bi bil sposoben življenja. Ključno pa je, da začnemo obravnavati tudi osvobodilno obdobje med letoma 1987 in 1991. Tako da, če bom pri zdravju, se bo gotovo kaj od naštetega splačalo narediti.
Foto: Jernej Prelac, Domovina
Že dolgo vodite vladno komisijo za prikrita grobišča, stvari pa se premikajo zelo počasi na tem področju. Kako gledate na ta proces in kje so njegove ključne ovire?
Komisijo vodim že od leta 2005, torej sem tukaj že 19. leto. Leta 2005 smo začeli z ekipo le nekaj ljudi. Zdaj počasi odhajamo, za sabo pa puščamo generacijo, ki je sposobna delati naprej. In že delajo. Dela se en projekt za jame, dela se projekt registra, arheološki del je izvrsten. Vesel sem tudi, da je nastal sektor za vojne grobove in grobišča na Ministrstvu za obrambo.
Mi smo začeli leta 2005, leta 2006 je bil Konfin, leta 2009 smo vstopili v rov sv. Barbare. Pokazali smo, da ko pridejo posmrtni ostanki na plano, se moramo živi z njimi ukvarjati. Nenazadnje to niso več ne izdajalci, ne svetniki, ne karkoli, ampak žrtve zločina.
Nasprotna stran se je na vse pretege trudila, da bi zločinci ostali nekaznovani. Sodno jim je morda uspelo, zgodovinsko pa ne. Divje razprave žrtev sicer ne pokopljejo, ampak do leta 2016 smo uspeli doseči, da se mrtve pokoplje. Za rov sv. Barbare že tečejo postopki, da bi iz tega nastal muzej, elektriko že napeljujejo.
Postopke je pospešil zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ima tudi zanimivo ozadje nastajanja. Ostal je namreč v koalicijski pogodbi še v času, ko so se pogajali tudi z NSi, potem pa bil vseeno sprejet, kljub temu, da NSi ni bila v koaliciji. Ampak nič ne de, ključno je, da je obveljal, in zdaj že na njegovi podlagi potekajo izkopavanja in postavljajo spomenike. Kljub norostim Zorana Jankovića, ki bi si v Evropi zaslužil naziv barbar leta. Zanj bo verjetno nekdo v prihodnosti, ko bo gledal na zgodovino našega časa lahko ocenil predvsem, da je bil revež, primitivec in lažnivec, ki so mu šli od rok predvsem britofi in kanalizacije, za kar je res bil strokovnjak.
Je sprava med Slovenci mogoča in dosegljiva. Od kod lahko črpamo pozitivne zglede in kaj nam manjka, da bi jo dosegli?
Po rezultatih in tehnologiji smo Slovenci primerljivi denimo s Španijo.
Ampak Španija ni ravno svetel zgled sprave.
Drži. Ni nekih svetlih zgledov. Povsod so postopki po hudih zločinih so postopki po hudih zločinih podobni. Gre za t.i. tranzicijsko pravičnost. Tukaj Slovenija ni slaba. Imeli smo 40.000 postopkov denacionalizacije, 35.000 postopkov poprave krivic, nekaj tisoč razveljavljenih sodnih procesov. To niso majhne stvari. Seveda pa razmere niso idealne. Nikjer niso.
Vedenje o komunističnih zločinih je vendarle solidno. Vemo, kaj se je dogajalo. Vemo, da je bilo izrečenih kup nepotrebnih laži s strani Ribičiča, Kučana, tudi Spomenke.
Sposobnost dialoga je problem, ki ga imamo. Veliko bo narejeno, ko se bosta otrok domobranca in otrok partizana pogovarjala in zanimala za usodo drugega. Za to pa mora preteči nekaj časa. Če pogledamo, kakšen premik smo dosegli pri prvi svetovni vojni vidimo velik kulturni napredek.
Prej smo dojemali Avstrijo kot ječo narodov, kjer smo bili neki reveži. Zdaj se zavedamo tudi pozitivnih vidikov cesarja Karla za Slovence, Avstrijo razumemo kot valilnico narodov, zavedamo se, da so bili v Avstriji tudi slovenski polki, kjer so služili naši vojaki. Začenjamo spoznavati zgodbe, Pot miru in kobariški muzej sta na Evropski ravni sta evropski zgodbi o uspehu.
Resda je morda pozno po sto letih, ampak smo dobili prvi spomenik na Poljskem, prvi spomenik na Doberdobu. Po sto letih se stvari dogajajo. Ni vse v naših rokah. Lahko pa rečem, da je pri nas vendarle veliko bilo narejenega. Veliko je naredila Pučnikova komisija, pa Janez Janša, nenazadnje naša komisija.
Prej so bile simbolne geste, pa spomeniki. Danes pa se ukvarjamo z arheologijo, žrtvami, opravljamo pogreb. Drži pa, da so nekateri, danimo Spomenka, ostali v starem, komunističnem modelu – to vam damo, pa nam dajte mir. Zdaj se pa ukvarjamo z mrtvimi, skušamo ugotoviti, kdo so.
Premiki niso majhni in jih ne gre podcenjevati. Nismo pa bogovi. Velika spravna gesta je tudi to, da je nihče od storilcev »ni dobil po kljunu«. Ni bilo maščevanja. Kakorkoli je partizanska krajina problematična, ampak spomeniki niso šli »v zrak«. To so velike stvari. Večina, posebej katoliški del družbe je pokazala izjemno spravno kapaciteto. Čebinska manjšina ima pa težave.
Tisti, ki zna odpuščati, je odpustil. Kdor pa ne zna, se bo pa še moral naučiti. Leta 2015 smo imeli projekt Resnica in sočutje. Sam bi dodal še naslednjo fazo: Sožitje in odpuščanje. Seveda pa se tega ne da početi s prisilo.
Foto: Jernej Prelac, Domovina
Politično ste v preteklosti spadali na levi pol. Kako nekdo iz komunistične tradicije pride do razumevanja pomena žrtev, spomina, sprave.
Eno je resnica. Upal sem si videti to, kar sem odkril. Mnogi so samo hodili mimo, jaz pa sem to videl. Drugo pa je terapija. Leta 1994 sem bil diagnosticiran kot alkoholik in potem je temu sledilo urejanje. In pa odpiranje oči ter strokovno raziskovanje.
Covid je bil zame zlata doba, ker sem imel možnost predelati novo generacijo svetovnih raziskav in sem lahko spoznal, da smo na pravi poti, vsaj, kar se moje komisije tiče. Seveda pa je treba delati.
Še tole, Dežmanu, Možini in kamarili:
"V Španiji je skrajno desna stranka, ki poskusa na novo napisati zgodovino. Pomembno je, da tisti, ki imamo glas, to ustavimo!", pravi eden največjih svetovnih filmarjev Pablo Almodovar.
Kajti, ve se, kje in za kaj so najboljše šole. Na teološki fakulteti se vzgajajo najboljši marksti (npr. Markeš), na FDV pa najboljši antimarksisti (npr. Janša, Zver, menda tudi Tonin...).
Pričakovan drugi del. Nič posebej novega. Po starem. Gostobesedna ideološka latovščina, ideološko-politični larpurlartizem. In še nekaj je več kot opaženo. Namreč, tudi v najbolj servilnih novinarskih časih, ki jih desničarji radi vlečejo med očitke, izpraševalec in intervjuvanec nista bila tako sinhrona in "na pravoverni liniji", kot je to relacija Merše - Dežman (po vzorcu Merše-Cukjati, Merše - Turk, Merše - manj znani desničar, itd., itd...).
Pa vendar nekaj poudarkov.
O spravni kapaciteti katoliške strani!
Do polnosti namreč manjka še veliko, bistvene "kapacitete". Manjka "mea culpa, mea maxima culpa", zaradi nas se je zgodilo, tudi pomor, od nas zavedenih v bratomorno vojno. Ko Dežman že brba po luknjah in grapah, ko prešteva kosti, bi jih lahko kar večji del pripisal vzrokom in le del tragičnim posledicam. Tako kot so črni "kurili" kolaboracijo, tako danes, seveda bolj prikrito, "kurijo" vsakodnevno politiko - in tudi spravni proces, predvsem kot lastno rehabilitacijo.
Kar se pa "Muzeja zaslugarstva" tiče, in vabila na razpravo o tem, jo bom le nakazal. Morda v "strateških dokumentih" tega trenda res ni zaznati, marsikaj "vsebinskega" pa je nakazovalo ravno to. Prikaz enostranskih resnic in prisvajanje zaslug. Še analogija s t.i. "Zverinskim inštitutom", ki je bil v "strateških dokumentih" opredeljen in ustanovljen za narodno spravo, v resnici pa je postal Inštitut za rehabilitacijo (če ne celo povzdigovanje) medvojne kolaboracije, belogardizma in domobranstva. Tudi Dežmanova komisija se po "strateških dokumentih", ukvarja z iskanjem in izkopavanjem kosti, iz spoštovanja do mrtvih, v imenu pravice do dostojnega pokopa in groba. Za "strateško aktivnost" pa je to vendarle (pre)malo. Skriti cilj in namen pa je enak, kakor pri zgoraj omenjenem inštitutu. Brisanje zgodovinskega madeža medvoje kolaboracije, zavržne medvojnem vloge Cerkve, (povedano naravnost, brez sprenevedanja in leporečenja) snovalke belogardizma in domobranstva. Zastrašujoče število žrtev ustreza namenom in ciljem "spravljanja" po desničarskih predstavah in merilih. V zaprepaščujoči številki sklepnih obračunov ne gre toliko za dostojen odnos do mrtvih, kakor za povzdigovanje celotne balkanskih kolaborantskih band (status, ki so si ga prislužili z dvigom orožja po uradni kapitulaciji) na raven ideološko-politično kurantnih "žrtev komunizma". V resnici pa gre za žrtve izdajstva in kolaboracije, za delovanje proti narodnim interesom v najbolj usodnem času naše zgodovine. Prvi korak za pomiritev in spravno dejanje bi bil priznanje krivde, spoštljiv pokop in obeležitev zgodovinske zmote.
O tem, da se tisti, ki so slovenske sinove speljali na kriva pota sodelovanja z okupatorji, materam, tudi moji babici, nikoli niso opravičili. Še več, sinovo ime so dodatno umazali tako, da so ga v nasprotju z njeno voljo, vklesali na farno ploščo.
Tudi farne plošče z obveznim dodatkom "žrtve komunizma", so vse drugo, kot srčen, spraven korak. Prav je, da so kjer so. Malce pa le spominjajo na avstralsko domorodsko orožje.
Žrtve ne bodo šle v pozabo, pa tudi dejanja ne..., naj Dežman še tako gostobesedi.
Kugyjev zapis si pa le velja (za)pomniti, če le nebi šlo za "antikomunistični manifest". Namreč, korenine organizacije zla segajo v čas, ko je Cerkev postala gospodar človeških teles, Bog pa njihovih duš.
Kugy
25. 04. 2023 21:22:170
Johan točno tako, Stalinisti skupaj z svojimi učenci, precej je bilo tudi naših, so izkušnje inkvizicije izpilili, nadgradili in bodo skupaj z nacisti za vedno zapisani kot najbolj profesionalno morilsko politicno gibanje sploh.
Johan
26. 04. 2023 13:37:240
Ne, ni tako, kot sklepaš. Že nekajkrat sem opozoril, kje so korenine zla. Te so v veri in Cerkvi, v njeni izprijeni dvoličnosti. Ta je mati vseh dognanji in modrosti gospodarjenja nad človekom in njegovo dušo. Vzornica in učiteljica vseh kasnejših totalitarizmov, tudi stalinizma. Tudi boljševiki so vso strokovnost in dodelanost totalitaristične organizacije (strnjene v 21 načelih strategije in taktike) črpali pri Rimokatoliški cerkvi.
Torej, naši komunisti, stalinisti, so bili le vajenci vajencev... Če pa nadaljujem in dokončam, je Janez Janša njihov najboljši izšolanec.
Johan
01. 05. 2023 20:49:030
Upsa, uredništvo! Dajte, poglejte, če ni morda moj dodatni komentar na pogovor z Dežmanom pomotoma pristal v košu.
Nanaša se na njegove nizkoten in žaljive besede na račun pis(men)osti in raven znanja materinščine ljudi, ki jih (politično in ideološko ne mara. Raven, nedostojna razumnika in enaka tisti, ki jo je že prej izkazal predstavniku tuje države pri nas. Dodal sem še to, da je, najbrž, enakomisleči voditelj pogovora ob tem zelo užival...
Lepo bi bilo, če bi lahko prišel tudi do izvirnik.
Sumim, da ni šlo za mojo napako...
Johan
04. 05. 2023 13:29:430
Aha, še nekaj sem pozabil. Dežmana poznam (po njegovem udejstvovanje) že precej dolgo, moj ata pa še znatno dlje. Moj stari bi zanj dejal, "znam te puško, dok si pištolj bila!". Torej gre za čase, ko še ni bil (pravo)veren in je bil prvi zvezdnik same tovarišice Lidije Šentjur. Prvorazredni spreobrnjenec, takoj za JJ, vzporedno z znano sostrankarsko zverino.
Res so čudna, pota, Gospodova.
Johan
04. 05. 2023 13:43:150
Mefisto pa z odprtimi usti, samo gleda - in se čudi. O njem zato, ker se izkazuje za tahaupt desničarja. O karakteristikah takšnih pa sem tako in tako (ne itak!) že pisal.
Pa še bom!
Bogdaj - lep dan in
lepe pozdrave - vsem.
Se absolutno strinjam - z zgornjimi zapisi,
EU IN SVET
PREMALO VESTA O VSEM ZLU,
KI SO GA POVZROČILI VSI TOTALITARIZMI
IN TUDI KOLONIALNI
TER OSTALI IMPERIALIZMI..
Na to bo odločno opozoril tudi v moji temeljiti knjigi z veliko slikami
o ORLIH dr. J. E. KREKA. izide maja 2023
O NEUREJENEM STATUSU
EX stavbnih objektov slo polit katoikov
pa sem že obvestil nekatera vodstva slo polit strank. PLEČNIKOV
ORLOVSKI STADiON,
STAVBA RADIA R SLO,
BARAGOVO SEMENŠČE oz FESTIVALNA DVORANA-PIONIRSKI DOM,
"DOM "SVOBODE" V TRBOVLJAH,
ki je ex orlovski-katoliški objekt itd.
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 71 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan:
ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komun-socializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd Imam jih blokiarne, njih branja nevrednih zapisov ne vidim, ne berem. Moji KONTAKTNI podatki so na internetu pod mojim d.o.o. SLOVENIANA – za POLNO PREDSTAVLJENE, resno sodelovanje: za
razvoj pozitivnih vse- slovenskih domoznanskih društev, muzeji “ORLOV” itd
Strinjam se z Klepcem. Gre se za difinicijo kaj je prav in kaj ni in kdaj nek ideološki načrt prestopi rubikun in postane zločinski. Ogromno dokazov obstaja, da je kumunistično gibanje že v samem začetku razvilo do potankosti izdelano strategijo prevzema oblasti, neglede na žrtve in škodo. Če ste pozorni boste videli, da se je vzorec ponavljal v revolucijah po celem svetu in v vseh obdobjih. Celo pri napadu Ukrajine zasledimo vnaprej pripravljene sezname, ki so ena od značilnosti delovanja že Leninistov.
Pravilo,da so vsi ljudje sumljivi in nevarni za sistem omogoča obsodbo vsakogar, ki je po tej logiki prisiljen dokazovat svojo nedolžnost. Zato so pokončni hitro odstranjeni, pobiti ali zaprti v taboriščih, ostali pa morajo v strahu za živlenje neprestano dokazovati svojo lojalnost. Najbolj zagnani so nagrajeni z napredovanjem in malimi privilegijami. Brez politične policije, mreže ovaduhov, špicev, sistem ne deluje. Izdaja prijatelev, celo družinskih članov je pozitivno dejanje. Prefinjen sistem poseže v najbolj intimne dele narod. Represija je tako huda, da se celo pravoverni sprašujejo kot na primer ali so zadosti goreče peli revolucionarne pesmi. Laž postane moralna vrednota. Negativna selekcija je pravilo. Hujšega sistema za uničevanje človeške humanosti bi mogoče lahko primerjali samo s srednjeveško inkvizicijo ali muslimanskimi Talibani.
Ne morem razumeti dela naše visoko izobražene družbe, ki še vedno zatiska oči in opravičuje ves ta nesmisl z nekimi višjimi cilj in s pomočjo intelektualne besede, skrivanjem za znanostjo, zgodovinskim dolgovezenjem, še vedno dokazujejo lojalnost, komu?
Nacistična taborišča smrti so bile klavnice za pobijanje Židov in ostalih nižjih ras. Stalinovi Gulagi so bili namenjeni pridobivanju suženjske delavna sile in hkrati grožnja, vstrahovanje vseh ostalih. Naša taborišča so bila bližje nacističnim. Vse sumljive in potencialne nasprotnike pobiti. Višek sadizma in izprijenost pa je naš Goli otok. Ni se šlo za delavno silo (nesmiselno tolčenje kamenja) Pod krinko prevzgoje je potekal najbolj nizkoten prefinjen način uničevanja človeka. Izmisliti sistem, ki je pripravil jetnike, da so mučili, pretepali, ovajali se med seboj, za golo preživetje, tega svet ne pozna. Goli je tu svetovni rekorder in svet bi moral o tem več vedet.
Dokler ne bo naša družba postavila difinicijo kaj je prav in kaj ni, ostajamo zaznamovani. Zato se danes del družbe ne more veseliti svoje države, narodne samobitnosti, svoje kulture in vleče v pogube še drugi del. Zato bomo kot družba še dolgo ogroženi in ranljivi.
Johan
24. 04. 2023 23:58:380
Ja, pa na onega Jožo, Možinata, si pa čisto pozabil.
Župa pa, najbrž dovolj močna. Ampak nadomestilo za tvojo tradicionalno "šmarn'co al' šnopc" pa ne bo dovolj.
Ja, ata Dežman me je včeraj po dougem cajtu navdušil in tut tole bom prebrau. Sam mi žena nese čis frišno govejo sobotno odlično župo in jo bom najprej posrebou, pol pa še Jožeta prebrau. A prou?
Gorenska je, očitno rodila več dobrih Jožetov. Taprvi je Gozdni Joža, Čopov Joža, ki ima svoj steber v Severni triglavski steni, ki je svojo lepo soplezauko tut rešu čudežno iz stene smrti takrat...morda se mu bo celo v slavi pridružil še kak Joža, to pa mormo še mau počakat, de vidmo, če je ziher.
Važn je, de smo p'rjatli, a ne!
Zdej pa župa!
Bravo Domovina, tale intervju je pa močna stvar.
Johan
24. 04. 2023 23:37:490
Ja, pa na onega Jožo, Možinata, si pa čisto pozabil.
Župa pa, najbrž dovolj močna. Ampak nadomestilo za tvojo tradicionalno "šmarn'co al' šnopc" pa ne bo dovolj.
Re:...Velika spravna gesta je tudi to, da je nihče od storilcev »ni dobil po kljunu«. Ni bilo maščevanja.
Ne, g. Dezman, nimate prav. Ne gre za spravo in ne za mascevanje. Gre za definicijo kaj je prav in kaj ne. Ce bi slo za mascevanje, bi najbrz morali ubiti par deset tisoc „nasih“?
Ce bi resno hoteli priti na moralno „zeleno vejo“, bi morali predvsem jasno razclenit revolucijo in konsekvence. Ampak tega Slovenci se dolgo ne bodo spodobni. Ni mozno iskati storilcev in jih postavljati pred sodisce, ce tega prvega koraka ni mogoce narediti.
Pri nacistih so najprej jasno dolocili zlocinskost samega sistema in sele potem so postavili storilce pred sodisce. Obratno ni bilo mogoce. V primeru obtozbe Cirila Ribicica se je poskusalo ravno to - okriviti obtozenca brez jasnih kriterijev.
tohuvabohu
22. 04. 2023 18:16:260
Ne gre za Cirila Ribičiča, ampak za njegovega zloglasnega očeta Mitja Ribičiča. Res pa je ta imel partizansko ime Ciril (takih primerov je še nekaj, po mojem vedenju vsaj šest, npr. Vladimir Krivic - Matevž).
Kaj smo naredili v 30. letih? Z mojega hobi področja: križ na Škrlatici, ki je stal že pred 2. vojno v spomin žrtvam gora, ki so ga komunistični alpinisti podrli in vrgli čez severozahodno steno.
Na Kredar´ci je pozidana nova kapela, ker so komunisti ukazali, da morajo iz prejšnje kapele nastati ruševine.
Aljažev stolp na Triglavu nima več zvezde, temveč prvotno simbolno zastavo.
Slovenijo lahko reši samo še močna preizkušnja, kot so pomanjkanje, eksistencialna kriza, duhovna lakota... Prej ne bo miru.
MEFISTO
22. 04. 2023 10:02:310
Duhovne lakote večina Slovencev ni nikoli in je tudi v bodoče ne bo občutila.
Streznila jih bo, če jih bo, šele resna eksistencialna kriza.
Peter Klepec
22. 04. 2023 16:12:530
Ce nek agresiven totalitaren rezim (pre)dolgo traja, to skvari splosen obcutek populacije za etiko/moralo. To se najbolje vidi v bivsi DDR, ker je najlaze primerjati stanje duha s tistim malo bolj na zahodu. Ceprav je od padca DDR ravno tako minilo vec kot 30 let. Ceprav so Nemci kar krepko pocistili s socializmom, kar nekaj so jih poslali v keho. Ampak mozganov na splosno niso mogli resetirat. Celo mlada generacija, ki socializma sploh nikoli ni dozivela, vzgojena od svojih starih, tiktaka drugace kot na zahodu.
Tako, da je stanje v SLO povsem razumljivo. Ker tudi ne obstaja „reset“ tipka. Za razliko od DDRja.
21 komentarjev
Johan
Še tole, Dežmanu, Možini in kamarili:
"V Španiji je skrajno desna stranka, ki poskusa na novo napisati zgodovino. Pomembno je, da tisti, ki imamo glas, to ustavimo!", pravi eden največjih svetovnih filmarjev Pablo Almodovar.
Johan
Kajti, ve se, kje in za kaj so najboljše šole. Na teološki fakulteti se vzgajajo najboljši marksti (npr. Markeš), na FDV pa najboljši antimarksisti (npr. Janša, Zver, menda tudi Tonin...).
Johan
Pričakovan drugi del. Nič posebej novega. Po starem. Gostobesedna ideološka latovščina, ideološko-politični larpurlartizem. In še nekaj je več kot opaženo. Namreč, tudi v najbolj servilnih novinarskih časih, ki jih desničarji radi vlečejo med očitke, izpraševalec in intervjuvanec nista bila tako sinhrona in "na pravoverni liniji", kot je to relacija Merše - Dežman (po vzorcu Merše-Cukjati, Merše - Turk, Merše - manj znani desničar, itd., itd...).
Pa vendar nekaj poudarkov.
O spravni kapaciteti katoliške strani!
Do polnosti namreč manjka še veliko, bistvene "kapacitete". Manjka "mea culpa, mea maxima culpa", zaradi nas se je zgodilo, tudi pomor, od nas zavedenih v bratomorno vojno. Ko Dežman že brba po luknjah in grapah, ko prešteva kosti, bi jih lahko kar večji del pripisal vzrokom in le del tragičnim posledicam. Tako kot so črni "kurili" kolaboracijo, tako danes, seveda bolj prikrito, "kurijo" vsakodnevno politiko - in tudi spravni proces, predvsem kot lastno rehabilitacijo.
Kar se pa "Muzeja zaslugarstva" tiče, in vabila na razpravo o tem, jo bom le nakazal. Morda v "strateških dokumentih" tega trenda res ni zaznati, marsikaj "vsebinskega" pa je nakazovalo ravno to. Prikaz enostranskih resnic in prisvajanje zaslug. Še analogija s t.i. "Zverinskim inštitutom", ki je bil v "strateških dokumentih" opredeljen in ustanovljen za narodno spravo, v resnici pa je postal Inštitut za rehabilitacijo (če ne celo povzdigovanje) medvojne kolaboracije, belogardizma in domobranstva. Tudi Dežmanova komisija se po "strateških dokumentih", ukvarja z iskanjem in izkopavanjem kosti, iz spoštovanja do mrtvih, v imenu pravice do dostojnega pokopa in groba. Za "strateško aktivnost" pa je to vendarle (pre)malo. Skriti cilj in namen pa je enak, kakor pri zgoraj omenjenem inštitutu. Brisanje zgodovinskega madeža medvoje kolaboracije, zavržne medvojnem vloge Cerkve, (povedano naravnost, brez sprenevedanja in leporečenja) snovalke belogardizma in domobranstva. Zastrašujoče število žrtev ustreza namenom in ciljem "spravljanja" po desničarskih predstavah in merilih. V zaprepaščujoči številki sklepnih obračunov ne gre toliko za dostojen odnos do mrtvih, kakor za povzdigovanje celotne balkanskih kolaborantskih band (status, ki so si ga prislužili z dvigom orožja po uradni kapitulaciji) na raven ideološko-politično kurantnih "žrtev komunizma". V resnici pa gre za žrtve izdajstva in kolaboracije, za delovanje proti narodnim interesom v najbolj usodnem času naše zgodovine. Prvi korak za pomiritev in spravno dejanje bi bil priznanje krivde, spoštljiv pokop in obeležitev zgodovinske zmote.
O tem, da se tisti, ki so slovenske sinove speljali na kriva pota sodelovanja z okupatorji, materam, tudi moji babici, nikoli niso opravičili. Še več, sinovo ime so dodatno umazali tako, da so ga v nasprotju z njeno voljo, vklesali na farno ploščo.
Tudi farne plošče z obveznim dodatkom "žrtve komunizma", so vse drugo, kot srčen, spraven korak. Prav je, da so kjer so. Malce pa le spominjajo na avstralsko domorodsko orožje.
Žrtve ne bodo šle v pozabo, pa tudi dejanja ne..., naj Dežman še tako gostobesedi.
Kugyjev zapis si pa le velja (za)pomniti, če le nebi šlo za "antikomunistični manifest". Namreč, korenine organizacije zla segajo v čas, ko je Cerkev postala gospodar človeških teles, Bog pa njihovih duš.
Kugy
Johan točno tako, Stalinisti skupaj z svojimi učenci, precej je bilo tudi naših, so izkušnje inkvizicije izpilili, nadgradili in bodo skupaj z nacisti za vedno zapisani kot najbolj profesionalno morilsko politicno gibanje sploh.
Johan
Ne, ni tako, kot sklepaš. Že nekajkrat sem opozoril, kje so korenine zla. Te so v veri in Cerkvi, v njeni izprijeni dvoličnosti. Ta je mati vseh dognanji in modrosti gospodarjenja nad človekom in njegovo dušo. Vzornica in učiteljica vseh kasnejših totalitarizmov, tudi stalinizma. Tudi boljševiki so vso strokovnost in dodelanost totalitaristične organizacije (strnjene v 21 načelih strategije in taktike) črpali pri Rimokatoliški cerkvi. Torej, naši komunisti, stalinisti, so bili le vajenci vajencev... Če pa nadaljujem in dokončam, je Janez Janša njihov najboljši izšolanec.
Johan
Upsa, uredništvo! Dajte, poglejte, če ni morda moj dodatni komentar na pogovor z Dežmanom pomotoma pristal v košu. Nanaša se na njegove nizkoten in žaljive besede na račun pis(men)osti in raven znanja materinščine ljudi, ki jih (politično in ideološko ne mara. Raven, nedostojna razumnika in enaka tisti, ki jo je že prej izkazal predstavniku tuje države pri nas. Dodal sem še to, da je, najbrž, enakomisleči voditelj pogovora ob tem zelo užival... Lepo bi bilo, če bi lahko prišel tudi do izvirnik. Sumim, da ni šlo za mojo napako...
Johan
Aha, še nekaj sem pozabil. Dežmana poznam (po njegovem udejstvovanje) že precej dolgo, moj ata pa še znatno dlje. Moj stari bi zanj dejal, "znam te puško, dok si pištolj bila!". Torej gre za čase, ko še ni bil (pravo)veren in je bil prvi zvezdnik same tovarišice Lidije Šentjur. Prvorazredni spreobrnjenec, takoj za JJ, vzporedno z znano sostrankarsko zverino. Res so čudna, pota, Gospodova.
Johan
Mefisto pa z odprtimi usti, samo gleda - in se čudi. O njem zato, ker se izkazuje za tahaupt desničarja. O karakteristikah takšnih pa sem tako in tako (ne itak!) že pisal. Pa še bom!
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Bogdaj - lep dan in
lepe pozdrave - vsem.
Se absolutno strinjam - z zgornjimi zapisi,
EU IN SVET
PREMALO VESTA O VSEM ZLU,
KI SO GA POVZROČILI VSI TOTALITARIZMI
IN TUDI KOLONIALNI
TER OSTALI IMPERIALIZMI..
Na to bo odločno opozoril tudi v moji temeljiti knjigi z veliko slikami
o ORLIH dr. J. E. KREKA. izide maja 2023
O NEUREJENEM STATUSU
EX stavbnih objektov slo polit katoikov
pa sem že obvestil nekatera vodstva slo polit strank. PLEČNIKOV
ORLOVSKI STADiON,
STAVBA RADIA R SLO,
BARAGOVO SEMENŠČE oz FESTIVALNA DVORANA-PIONIRSKI DOM,
"DOM "SVOBODE" V TRBOVLJAH,
ki je ex orlovski-katoliški objekt itd.
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 71 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan:
ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komun-socializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd Imam jih blokiarne, njih branja nevrednih zapisov ne vidim, ne berem. Moji KONTAKTNI podatki so na internetu pod mojim d.o.o. SLOVENIANA – za POLNO PREDSTAVLJENE, resno sodelovanje: za
razvoj pozitivnih vse- slovenskih domoznanskih društev, muzeji “ORLOV” itd
Kugy
Strinjam se z Klepcem. Gre se za difinicijo kaj je prav in kaj ni in kdaj nek ideološki načrt prestopi rubikun in postane zločinski. Ogromno dokazov obstaja, da je kumunistično gibanje že v samem začetku razvilo do potankosti izdelano strategijo prevzema oblasti, neglede na žrtve in škodo. Če ste pozorni boste videli, da se je vzorec ponavljal v revolucijah po celem svetu in v vseh obdobjih. Celo pri napadu Ukrajine zasledimo vnaprej pripravljene sezname, ki so ena od značilnosti delovanja že Leninistov.
Pravilo,da so vsi ljudje sumljivi in nevarni za sistem omogoča obsodbo vsakogar, ki je po tej logiki prisiljen dokazovat svojo nedolžnost. Zato so pokončni hitro odstranjeni, pobiti ali zaprti v taboriščih, ostali pa morajo v strahu za živlenje neprestano dokazovati svojo lojalnost. Najbolj zagnani so nagrajeni z napredovanjem in malimi privilegijami. Brez politične policije, mreže ovaduhov, špicev, sistem ne deluje. Izdaja prijatelev, celo družinskih članov je pozitivno dejanje. Prefinjen sistem poseže v najbolj intimne dele narod. Represija je tako huda, da se celo pravoverni sprašujejo kot na primer ali so zadosti goreče peli revolucionarne pesmi. Laž postane moralna vrednota. Negativna selekcija je pravilo. Hujšega sistema za uničevanje človeške humanosti bi mogoče lahko primerjali samo s srednjeveško inkvizicijo ali muslimanskimi Talibani.
Ne morem razumeti dela naše visoko izobražene družbe, ki še vedno zatiska oči in opravičuje ves ta nesmisl z nekimi višjimi cilj in s pomočjo intelektualne besede, skrivanjem za znanostjo, zgodovinskim dolgovezenjem, še vedno dokazujejo lojalnost, komu?
Nacistična taborišča smrti so bile klavnice za pobijanje Židov in ostalih nižjih ras. Stalinovi Gulagi so bili namenjeni pridobivanju suženjske delavna sile in hkrati grožnja, vstrahovanje vseh ostalih. Naša taborišča so bila bližje nacističnim. Vse sumljive in potencialne nasprotnike pobiti. Višek sadizma in izprijenost pa je naš Goli otok. Ni se šlo za delavno silo (nesmiselno tolčenje kamenja) Pod krinko prevzgoje je potekal najbolj nizkoten prefinjen način uničevanja človeka. Izmisliti sistem, ki je pripravil jetnike, da so mučili, pretepali, ovajali se med seboj, za golo preživetje, tega svet ne pozna. Goli je tu svetovni rekorder in svet bi moral o tem več vedet.
Dokler ne bo naša družba postavila difinicijo kaj je prav in kaj ni, ostajamo zaznamovani. Zato se danes del družbe ne more veseliti svoje države, narodne samobitnosti, svoje kulture in vleče v pogube še drugi del. Zato bomo kot družba še dolgo ogroženi in ranljivi.
Johan
Ja, pa na onega Jožo, Možinata, si pa čisto pozabil. Župa pa, najbrž dovolj močna. Ampak nadomestilo za tvojo tradicionalno "šmarn'co al' šnopc" pa ne bo dovolj.
korosec.france
Ja, ata Dežman me je včeraj po dougem cajtu navdušil in tut tole bom prebrau. Sam mi žena nese čis frišno govejo sobotno odlično župo in jo bom najprej posrebou, pol pa še Jožeta prebrau. A prou?
Gorenska je, očitno rodila več dobrih Jožetov. Taprvi je Gozdni Joža, Čopov Joža, ki ima svoj steber v Severni triglavski steni, ki je svojo lepo soplezauko tut rešu čudežno iz stene smrti takrat...morda se mu bo celo v slavi pridružil še kak Joža, to pa mormo še mau počakat, de vidmo, če je ziher.
Važn je, de smo p'rjatli, a ne!
Zdej pa župa!
Bravo Domovina, tale intervju je pa močna stvar.
Johan
Ja, pa na onega Jožo, Možinata, si pa čisto pozabil. Župa pa, najbrž dovolj močna. Ampak nadomestilo za tvojo tradicionalno "šmarn'co al' šnopc" pa ne bo dovolj.
Peter Klepec
Re:...Velika spravna gesta je tudi to, da je nihče od storilcev »ni dobil po kljunu«. Ni bilo maščevanja.
Ne, g. Dezman, nimate prav. Ne gre za spravo in ne za mascevanje. Gre za definicijo kaj je prav in kaj ne. Ce bi slo za mascevanje, bi najbrz morali ubiti par deset tisoc „nasih“?
Ce bi resno hoteli priti na moralno „zeleno vejo“, bi morali predvsem jasno razclenit revolucijo in konsekvence. Ampak tega Slovenci se dolgo ne bodo spodobni. Ni mozno iskati storilcev in jih postavljati pred sodisce, ce tega prvega koraka ni mogoce narediti.
Pri nacistih so najprej jasno dolocili zlocinskost samega sistema in sele potem so postavili storilce pred sodisce. Obratno ni bilo mogoce. V primeru obtozbe Cirila Ribicica se je poskusalo ravno to - okriviti obtozenca brez jasnih kriterijev.
tohuvabohu
Ne gre za Cirila Ribičiča, ampak za njegovega zloglasnega očeta Mitja Ribičiča. Res pa je ta imel partizansko ime Ciril (takih primerov je še nekaj, po mojem vedenju vsaj šest, npr. Vladimir Krivic - Matevž).
Peter Klepec
Ja, res! sem se zmotil.
nejo
Sicer pa, gospod Dežman, najlepša hvala za vse, kar ste storili. Meni ste veliko pomagali, vede in nevede.
nejo
Kaj smo naredili v 30. letih? Z mojega hobi področja: križ na Škrlatici, ki je stal že pred 2. vojno v spomin žrtvam gora, ki so ga komunistični alpinisti podrli in vrgli čez severozahodno steno.
Na Kredar´ci je pozidana nova kapela, ker so komunisti ukazali, da morajo iz prejšnje kapele nastati ruševine.
Aljažev stolp na Triglavu nima več zvezde, temveč prvotno simbolno zastavo.
Realist
Slovenijo lahko reši samo še močna preizkušnja, kot so pomanjkanje, eksistencialna kriza, duhovna lakota... Prej ne bo miru.
MEFISTO
Duhovne lakote večina Slovencev ni nikoli in je tudi v bodoče ne bo občutila. Streznila jih bo, če jih bo, šele resna eksistencialna kriza.
Peter Klepec
Ce nek agresiven totalitaren rezim (pre)dolgo traja, to skvari splosen obcutek populacije za etiko/moralo. To se najbolje vidi v bivsi DDR, ker je najlaze primerjati stanje duha s tistim malo bolj na zahodu. Ceprav je od padca DDR ravno tako minilo vec kot 30 let. Ceprav so Nemci kar krepko pocistili s socializmom, kar nekaj so jih poslali v keho. Ampak mozganov na splosno niso mogli resetirat. Celo mlada generacija, ki socializma sploh nikoli ni dozivela, vzgojena od svojih starih, tiktaka drugace kot na zahodu. Tako, da je stanje v SLO povsem razumljivo. Ker tudi ne obstaja „reset“ tipka. Za razliko od DDRja.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.